Letnik: 2008 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

ROKIA TRAORÉ

Tchamantché

Tama/Universal Music, 2008

Zadnji avtorski izdelek malijske skladateljice in pevke Rokie Traoré je izjemno zanimiv; v tem pa ne tudi presenetljiv, čeprav je zelo poseben. Natančneje: presenetljiv je seveda zgolj za tiste, ki od Malijke pač pričakuje glasbo, neposredno zavezano kulturnemu izročilu njenega okolja ali pa vsaj iz njega izvedenim aktualnim, še posebno popularnoglasbenim praksam. Tisti, ki smo izkusili njen prejšnji album Bowmboi, pa smo se vprašali predvsem, ali bomo z novim dočakali nadaljevanje avtorske pustolovščine, ki jo je z njim – precej šokantno – pričela, ali pa se bo smela malijska posebnica podala (še) kam drugam; se bo morda celo vrnila k tistemu izrazu, s katerim se je uveljavila ob dveh prvih albumih, ki sta sicer zvenela – primerjalno s tedanjo tamkajšnjo produkcijo – izstopajoče sodobno, za nekatere celo »alterrockovsko«, a sta bila še vedno trdno zavezana tamkajšnji popularnoglasbeni tradiciji, kakršna se je izoblikovala od 60. let prejšnjega stoletja.

Pet let je moralo miniti, da smo dobili odgovor. Kar slabo polovico trajanja mednarodne kariere je torej pripravljala četrti album! Ko pa se ob poslušanju tega spomnimo tudi na vsebino prejšnjega, na preskok, ki ga je v dojemanju avtorskega pristopa k malijski glasbi – kajti to, kar počne, je še vedno predvsem in najprej prav ta – z njim uprizorila, in na njegov precej kontradiktoren sprejem v glasbeni javnosti, ki pa ji je zanj hkrati prinesel prestižne nagrade, nam je tak zamik kar razumljiv. Njegova vsebina konceptualno radikalno odstopa od tiste, ki smo je vajeni od aktualnih znanih malijskih ustvarjalcev. Opazen pa je tudi nadaljnji odmik od že tako svojskega Bowmboi. Če je na omenjenem albumu sodelovalo kar nekaj znanih afriških glasbenikov, dve skladbi pa je posnela celo z enim najbolj slovečih godalnih kvartetov na svetu, Kronos Quartet, je tokrat izbrala sodelavce, katerih imena so vsaj meni (skoraj) neznana. In če je bila osnovna značilnost plošče Bowmboi intenziven, a vseeno dokaj linearen kontrapunkt med tradicionalnim zvočnim ozadjem in njenim izrazito sodobno artikuliranim petjem, se ta na Tchamantché odločno briše. Zahodnoafriško ozadje petja izginja; njegovi elementi se strukturirajo drugje, razpršeno, diahrono, v poudarkih ali zvočnih podtekstih. Tokrat tvorijo zvočno gmoto samo brenkala in tolkala – tradicionalna afriška in univerzalna – ter glasovi: njen vodilni, nekaj spremljevalnih, h katerim spada tudi t. i. human beat box Slya Johnsona. Kot posebnost se v eni od skladb pojavi oddaljen zvok orglic. Rokia v nekaterih tudi tokrat igra kitaro. Nihče izmed sodelujočih se ob njej ne zasliši v vseh. Najbolj zvesta je ritem sekcija – bobnar, tolkalec in basist – in tudi spremljevalna pevka; vsi meni nepoznani francoski (studijski?) glasbeniki. Tudi preostali sodelujoči ne nosijo zvenečih imen: ob že omenjenem Johnsonu sta zraven še kitarista – Sibiri Koné in Seb Martel – ter igralec na n'goni Mamah Diabaté. Pomenljivo skop instrumentarij že na papirju napoveduje izrazno miniaturko. Ta je vpeta v devet skladb, katerih skladateljica, piska besedil in aranžerka ter seveda soizvajalka je sama. Dramaturgija plošče je poudarjeno umirjena, izrazno minimalistična, na prvo uho lahko celo enolična; zdi se »kot« šansonjerska, ampak spet ne »francoska«, vsekakor pa z opaznim poudarkom na izoblikovanem podajanju besedil. V tej plasti je zelo enotna, kompaktna. Iz te enotnosti izrazno izstopata dve pesmi: »Kounandi«, ki jo Rokia zapoje ob lastni kitarski spremljavi ter v družbi Diabatéjevega n'gonija in orglic Christopha; »Disco«, ki se zares razživi v energičen, še morda najbolj neposredno zahodnoafriško artikuliran, celo plesen »hitič«. To pa ne pomeni, da sta skladbi tudi najbolj prepričljivi. Tudi po tej plati je Tchamantché izrecno odprta plošča.

Album pomeni logično gradacijo koncepta, ki ga Rokia razvija že vse od javnosti dostopnih začetkov. Ta izdelek, ki ga je najpomembnejša, najbolj samosvoja in tudi mednarodno najbolj prepoznavna predstavnica najmlajše generacije malijskih pevk posvetila Aliju Farki Touréju, je nesporno nov vrhunec na njeni dosedanji ustvarjalni poti. In še posebno pomemben, če ji ga bo z njegovo avtorsko zahtevnostjo uspelo ubraniti tudi na koncertnih predstavitvah, kar lahko preverite že 2. novembra na ljubljanskem koncertu.

Zoran Pistotnik