TRICKY

Knowle West Boy

Domino, 2008

Najprej smo po dobrih 10 letih dočakali novi CD skupine Portishead, sledi jim Tricky, ki si je sicer vzel pol krajši odmor, od t. i. trip hop prvakov nam ostanejo še Massive Attack, ki po daljšem obdobju tudi pripravljajo novo ploščo. Trip hop pa bi morali vsaj pri Trickyju in Portishead postaviti v narekovaj ali redefinirati pojem. Dislocirani ritmi, sampli iz starih soundtrackov, mrko moško mrmranje, postavljeno nasproti čutnemu ženskemu petju, so le odmev starih časov. Portishead so ponudili klavstrofobično, industrijsko hladno, a še vedno organsko glasbo na plošči Third, kot bi nam vodne kaplje padale naravnost za vrat. Medtem se je tudi Tricky odmaknil od večine tistega, kar ga je na začetku proslavilo še kot člana Massive Attack in kasneje na prvih solističnih ploščah oziroma tistih, ki jih je podpisal le s svojim imenom.

Tricky je za nekaj let preprosto izginil, najprej se je izvil rutini album-turneja in potem še pobegnil iz okoliša, v katerem je užival kot kralj teme. Sprememba je bila dobrodošla. Nekaj let anonimnega potepanja po New Yorku in Los Angelesu so obrnila njegovo perspektivo, predvsem se je ozrl nazaj, v otroštvo, ki ga je preživel v bristolskem getu Knowle West. V podrobnem spremnem besedilu ob plošči, objavljenem na spletnem naslovu založbe Domino, je med drugim pojasnil, da v getu niso vedeli za rasizem, občutili pa so razredne razlike. To je poglavitna, rdeča nit njegovega novega albuma. Prištejmo še vrsto manj znanih pevcev in pevk, širok nabor pristopov in dobimo njegovo najzanimivejšo ploščo po prvencu Maxinquaye. Ali celo več … Je že tako, da se nam glasba, ki se v določenem trenutku zdi prelomna, dotlej neslišana, ki se na novo naslavlja na tukaj in zdaj, najbolj vtisne v spomin. Take so bile prve plošče Trickyja. Kasneje je zataval v slepo ulico, vse do razsvetljenja na Knowle West Boy. Ploščo uvede na bluesu sloneča Puppy Toy, kjer značilno poudarjen boben ovija svobodna igra klavirja in basa, čez to se prebija prodoren glas pevke Alex Mills, medtem ko Tricky le pridušeno brblja (pomagati si moramo z omenjenim spremnim besedilom, nikjer na plošči ne na ovitku ni podatkov, kdo poje posamezno pesem). Preskok v hip hop se zgodi z Bacative, a še vedno so v podlagi za hip hop ne najbolj značilni lebdeči kitarski zvoki. Joseph je podložen s skoraj novofolkovskim obiranjem strun, a se čezenj spet preliva množica zvenov, od simfoničnih do škripajočega drhtenja nedefiniranega izvora. Zato pa v Veronika (ki jo dejansko poje Veronika – Coassolo) ni slišati dosti več od sintetiziranega bobna in podvojenega petja rapa. Nova pesem, nov obrat; C'Mon Baby je rock'n'rollovski obračun v njegovem slogu. Council Estate, prvi singel z albuma, strateško leži na sredini plošče in razkriva enega temeljnih razkolov pri ukvarjanja s popularno glasbo. Morda bi kdo refren »remember boy, you're a superstar« lahko celo razumel kot rapovsko postavljanje, a glede na preostalo slišano ni dvomov, to je Trickyjev ciničen posmeh vsem, ki radi trepljajo po ramah (ne prvič, podoben komentar mu je uspel že na plošči Angels With Dirty Faces). Past Mistake končno priča, da je bil Tricky nekdaj član Massive Attack in pesem bi zlahka kraljevala na Maxinquaye. Pevka Lubna morda res ni nova Martina Topley, je pa nevarno blizu. A dovolj všečnosti za zdaj! Raztreščeni hip hop Coalition prinaša nekaj najbolj ostrih besed, kar jih je izrekel na račun bogatenja (nekakšno nadaljevanje Greedy Money). In pika. Spet lahko preskoči v nenavadno nežno, a z besedilom dvoumno Cross To Bear. Kaj šele naj si mislimo ob visokooktanski Slow, priredbi nedavne uspešnice – Kyle Minogue. Zmedeni? Trickyju je tokrat malo mar, odgovarja zase. Dokler je neuravnotežen kot v Far Away, ni razloga za preplah. Potem mu še enkrat oprostimo nostalgičen spomin na šolske dni v dopadljivi, sklepni School Gates.

Glasbenih žanrov ni začel pisati na novo, je pa odkrit, še vedno drzen in samosvoj. Če bo na naslednji album treba spet čakati pet let, se bo zagotovo izplačalo.

Janez Golič