LOUDON WAINWRIGHT III.

Recovery

Yep Roc/Jazz and Blues Ploščarna, 2008

V zgodovini popularne glasbe ni nič nenavadnega, da umetniki ponovno posnamejo svoje stare pesmi in jih tako nekako spet oživijo in znova pretuhtajo. Roy Orbison je leta 1985 ponovno posnel svoje stare hite iz šestdesetih in jih izdal leta 1987 na albumu In Dreams: The Greatest Hits, Johnny Cash je leta 1988 posnel album Classic Cash z novimi izvedbami svojih velikih uspešnic, Jerry Lee Lewis je vso kariero ponovno snemal stare pesmi in jih na novo interpretiral. Gene Vincent je v šestdesetih znova snemal svoje pesmi iz petdesetih, Little Richard tudi, Paul McCartney je v osemdesetih za filmske potrebe spet posnel nekatere pesmi, ki jih je napisal v času Beatlesov (album Give My Regards To Broad Street) itd. Tako nastanejo novi konteksti, vprašanje pa je, ali vedno delujejo. Resnici na ljubo – pri Cashu niso. Pri Royu ... zapel jih je tehnično bolje, a vprašanje je, ali do zadnje note prekopirani aranžmaji niso zgolj dokazali, kako čarobne so bile njegove pesmi, ko jih je posnel prvič, čeprav morda tehnično manj operetsko. Redkokdaj se zgodi, da nove studijske izvedbe starih pesmi izboljšajo ali presežejo originale. A v primeru Loudona Wainwrighta III. že moramo reči, da nove izvedbe delujejo bolje. On ne počiva; komaj smo v Muski ocenili njegov zadnji studijski album, novo izdajo dveh plošč iz sedemdesetih, ponatis Albuma III iz leta 1972 in zbirko treh albumov, ki jih je ponovno izdala založba Columbia, za katero je snemal med letoma 1972 in 1975, že se je razvedelo, da ustvarja glasbo za film Lucky You, na YouTube je prišla videoizvedba njegove naslovne pesmi za ta film z naslovom Florida (Lucky You), na uradni spletni strani www.lwiii.com pa so napovedali album z naslovom Recovery, na katerem naj bi v novi obleki počivalo nekaj njegovih vidnejših pesmi iz obdobja 1970−73. Gre za pesmi z njegovih prvih dveh studijskih albumov za založbo Atlantic, ki ju je posnel sam s kitaro, najdemo pa tudi nekaj ocvirkov s prvih dveh plošč za založbo Columbia. Zbral je odlične glasbenike in se odločil, da bo za obdelavo starih pesmi vztrajal pri zvoku z zadnje studijske plošče Strange Weirdos. Odločitev je bila dobra, Strange Weirdos je aranžersko nekaj najpopolnejšega, kar je kadar koli ustvaril. Tudi pri izboru starih pesmi se ni uštel, izbiral je med nekaterimi bolj znanimi in nekaterimi bolj obskurnimi. Med bolj znanimi najdemo Motel Blues, The Drinking Song, School Days in The Man Who Couldn't Cry, med manj znanimi pa Black Uncle Remus, Saw Your Name In The Paper in Muse Blues. Najbolj me je zanimalo, kako bosta v novi obleki zveneli pesmi Needless To Say (Album III; Columbia, 1972) in The Man Who Couldn't Cry (Attempted Moustache; Columbia, 1973). Zadnja izvedbeno niti ni tako zelo drugačna, je pa zato interpretacijsko pretuhtana, Needless To Say pa je pridobila udarnost, a kljub temu ostala nežna balada, kot jo poznamo v izvirniku. Avtor svojim pesmim ni delal sile, le nove glasbene podtone jim je dal in jim s tem vdihnil novo življenje. Zdi se, da so nove izvedbe tudi vokalno žlahtnejše; na izvirnikih, in to velja predvsem za prva dva albuma, se je včasih preveč trudil.

Album Recovery tako postane žlahten dokument umetniškega zorenja in še en dokaz, kako pomemben umetnik je LWIII. Starih pesmi ni ovijal v trendovske zvoke, vdihnil jim je samo moč zrelih let. Kar še vedno največ šteje. Album je produciral Joe Henry, še eden kultnih ameriških songwriterjev, ki je na zadnjem njegovem albumu sopodpisal klasiko You Can't Fail Me Now in tudi drugače avtorsko prispeval k novi glasbi LWIII. »Brskala sva po mojih starih albumih,« je povedal LWIII, »in rezultat je Recovery.« Zelo skromen povzetek nove mojstrovine.

Matej Krajnc