49. JAZZ FESTIVAL LJUBLJANA

Križanke in Klub Cankarjevega doma, Ljubljana, od 30. 6. do 4. 7. 2008

Osrednji domači jazzovski festival, njegova častitljiva 49. edicija, se je letos programsko razpotegnil na kar pet dni in se poleg osrednjega prizorišča Plečnikovih Križank vpel tudi v Klub Cankarjevega doma, ki počasi s kontinuirano jazzovsko (in zunajjazzovsko) ponudbo skuša zapolniti prostorski manko za tovrstne godbe pri nas. Tudi tokrat je programsko (programski vodja David Braun) zvedavo gledal v več smeri sodobnih in zgodovinskih jazzovskih tvarin hkrati, pripeljal nekaj zvenečih imen in predstavil prihajajoča in obetavna imena iz historične godbene osi, ki črpa iz lastne tradicije, avantgardnih in modernističnih rezov, koketira z različnimi tradicijami svetovnih godb, klasično glasbo, pop muziko in različnimi sodobnejšimi vplivi urbanih godb. Petdnevni program se je ob pomanjkanju resničnih presežkov izkazal za precej napornega, tako za poslušalce, verjetno pa še bolj za novinarje in recenzente, ki v jazzu še vedno iščejo eno njegovih bistvenih lastnosti − iskrivo vznemirljivost, drznost in vznesenost, prvine, ki so kar nekaj dobrim nastopom navkljub manjkale. Program je letos zagnala sicilijanska banda Aretuska, sestavljajo jo glasbeniki, nabrani od vsepovsod, pod vodstvom trobentača Roya Pacija. Zadnjega smo v teh prostorih najprej spoznali kot izrazno robustnega in močnega trobilca v avant jazz rock zasedbi Zu, mu sledili v odličnem freejazzovskem triu Trionacria in ga nato ujeli v spremljevalni zasedbi Manu Chaa. Prav v navezi z njim lahko vrednotimo pričujočo nastopaško, uživaško, žurersko, s plesom in v raznolikih žanrih zapakirano godbo, ki je plula po skaju, reggaeju, funku, hip hopu in še čem, ob tem dodajala mehki družbenokritični angažma in občasno žal izzvenela kot variacija Manu Chaa in Jovanottija. Dan kasneje je oder Kluba Cankarjevega doma suvereno zasedla domača pianistka in skladateljica Kaja Draksler z zadnjo mednarodno zasedbo Acropolis Project in pri komaj enaindvajsetih letih ob domačih glasbenikih (Jure Pukl, Robert Jukič, Kristijan Krajnčan) in dveh tujih gostih (kitarist in tubist) demonstrirala svoj širok skladateljski razpon − od reminiscenc na bolj komorno klasično glasbo in eteričnega, zasanjanega jazza, kjer na izvajalski ravni demonstrira mehak lirizem, do manj prepričljivih fuzij fuzije jazza z rockom in izleti v jazzovsko svobodnjaštvo. Morda je ta širok razpon rahlo izrazno načel in upehal po mojem mnenju tudi malce preveč raztegnjen nastop, vendar pa se v vseh naštetih tvarinah godbe Kaje Draksler odstira še velik potencial, ki lahko v našem prostoru in širše požene imenitne poganjke. Sledil ji je nadaljevalec jazzovske tradicije iz Republike Južne Afrike, pihalec Zim Ngqawana, s kvartetom. Sledi glasbenikom, kot so pianist Abdullah Ibrahim ter Johnny Dyani, Louis Moholo, Chris McGregor, in drugim, ki so v zasedbi The Blue Notes in zunaj nje v azilu pred apartheidom snovali in ključno soustvarjali sodobni evropski povojni jazz. Koncert je izzvenel kot svojstvena enovita duhovna seansa z bluesovskim orgličastim uvodom in zamaknjenim petjem, ki se je prelilo v navdahnjeno saksofonsko govorico, ki je v improviziranju citirala Coltrana, a se ob menjavanju pihal in piščal dotikala tudi lastnih afriških korenin. Vsekakor je koncert ponudil eno od prepričljivejših spojev jazzovske godbe s koreninami s črne celine, po zamaknjenosti in emotivni plati pa ponudil dober uvod v pričakovani nastop Pharoaha Sandersa naslednji dan v Križankah. Te je najprej zasedla zasedba francoskega tolkalca Manu Katcheja, ki se kot bobnar udinja pri znanih imenih, kot so Sting, Peter Gabriel, celo Gibonni, hkrati pa je v zadnjih dveh letih posnel tudi dve odmevni jazzovski plošči na založbi ECM. Zasedbo Playground, sestavljeno iz pretežno skandinavskih glasbenikov, krasita dovolj trden, a gibek pulz in predvsem odlična trobenta Matthiasa Eicka. Sledil je ameriški trio Bad Plus (Ethan Iverson na klavirju, Reid Anderson na kontrabasu in David King za bobni), ki ob avtorski izkušnji, kjer v jazz subtilno tke izkušnje historičnega minimalizma, posega tudi po raznolikih izvajalcih iz popa in rocka, od Nirvane, Björk do PJ Harvey in celo Tears For Fears. Vse skupaj pregnete v samosvojo glasbeno izkušnjo, ki potrpežljivo gradi mehko zvenečo, na repeticiji grajeno godbo, ki se spogleduje tudi z izkušnjo avstralske zasedbe The Necks. Če slednji premorejo dovolj imaginacije in drznosti, Bad Plus vse prevečkrat zdrsnejo v osladnost in se nevarno približajo milo zvenečemu muzaku. Vendar jih pred tem zdrsom deloma varuje členovit in razdrobljen bobnarski pulz, ravno na tej meji zdrsa pa njihova glasba deluje sveže in prepričljivo. Sklep večera je pripadel v Ljubljani že težko pričakovanemu prvaku tenorskega saksofona, sledilca Johna Coltrana, ki je njegovo duhovno sporočilo mojstrsko vpel v lastno ustvarjanje, v katerem je povzel tako njegovo zgodnje kot radikalnejše pozno obdobje in ju vnesel v raznolike glasbene izkušnje. Tokrat je Sanders nastopil s klasičnim jazzovskim kvartetom in v dolgem nastopu ponudil mojstrsko branje Coltranove My Favorite Things. Toda ob sicer solidnih odrskih partnerjih je igral premalo za svojo veličino.

Naslednji dan je na Dunaju živeči vokalist in igralec ouda Dhafer Youssef ob boku godalnega tria, tolkal japonskega mojstra Satošija Takeišija in lastnih zamaknjenih vokaliziranj in ponavljajočih, z elektroniko večkrat podvojenih strunanj ponudil precej neprepričljivo in nedodelano zmes arabske tradicije in evropske klasične glasbe. Sledil mu je verjetno najbolj pričakovani koncertni dogodek festivala, nastop basista Charlieja Hadena, ki je s kvartetom West ob praznovanju dvajsetletnice zasedbe ponudil predvsem za njegovo drugo ustvarjalno obdobje značilno mehkobno, lirično in melanholično glasbeno izkušnjo na pretanjeni izvedbeni ravni, v kateri Haden v središču odra skrbi za pulz in toplo zveneči bas, preostali pa pletejo omamne, a skozi celovitost nastopa že rahlo zadušljive sladkobne melodije, ki jih je delno prebadal le dolgoletni Hadenov saksofonist Ernie Watts. Tako so pravzaprav demonstrirali zgolj rutinski nastop. To rutino je z vznesenostjo in dinamičnostjo pretrgal kubanski pianist zvezdniškega videza in pozerskega nastopa Roberto Fonseca, ki ni zgolj stavil na sklepno plesno veselico latinskoameriških ritmov, ampak ponudil dovolj razplasten nastop, v katerem so se našli mehak lirizem, gibek, ritmičen udarec na klavirju, vešči improvizatorski pasusi in odmevi različnih afrokubanskih tradicij.

Zadnji večer festivala se je ponovno preselil v nedrje Kluba Cankarjevega doma, kjer smo najprej prisluhnili razširjeni različici mednarodnega kvarteta pihalca Vaska Atanasovskega, Adrabesa (za to priložnost v postavi: Vasko Atanasovski, Žiga Golob, Roberto Zanchini in Krunoslav Levačič), tokrat razširjenega v septet z nizozemskim basistom Wilbertom De Joodejem, kitajsko vokalistko in strunarko Xu Fengxio (tradicionalno glasbilo guzheng) in domačim tolkalcem Marjanom Staničem. Če so bili aranžmaji različnih skladb Atanasovskega v razširjeni zasedbi dovolj hudomušni, ponekod robati, a zabeljeni z igrivo improvizacijo, se je neenakovrednost spoja že ustaljene zasedbe z glasbenikoma, ki izhajata iz radikalnejših povojnih jazzovskih in improvizatorskih praks izkazala predvsem v bolj odprti improvizatorski skupinski (deljeni na manjše dele zasedbe) igri, kjer je obema tujima gostoma pariral pravzaprav le Atanasovski sam. Sledil je še sklepni nastop skandinavske zasedbe The Core, ki je v tipični maniri sodobnega skandinavskega jazza zadnjega desetletja v svoji glasbi spajala izkušnje bolj robatega post bopa in jazzovskih svobodnjaštev, ki pa so med nastopom izgubili začetni ogenj in na koncu zveneli že rahlo monotono in predvidljivo. Prav zadnja beseda pa me sili v skušnjavo, da bi z njo okarakteriziral celoten letošnji festival.

Luka Zagoričnik