MASSIVE ATTACK

Križanke, Ljubljana, 10. 7. 2008

Pred koncertom Massive Attack sem se spraševal, kaj lahko dandanes še pokažeta dve tretjini originalne kultne zasedbe (Mushroom je odšel že pred nekaj časa), ki je genialni prvenec (in po mojem mnenju njihov najbolj pronicljiv izdelek sploh) Blue Lines izdala pred daljnimi sedemnajstimi leti, svetovno slavo požela pred štirinajstimi, zadnji, nekoliko povprečen album pa posnela pred petimi. Skupina je v prvi polovici devetdesetih let 20. stoletja definirala specifičen zvok, ki mu nekateri pravijo bristolski, drugi pa trip hop – oznaka, ki so se je vsi pravi »triphopovski« bendi (na primer Portishead) zvesto otepali, saj je šlo za novinarsko pogruntavščino; izraz so si torej izmislili od zunaj, ni nastal v sami srži scene in tako seveda ne velja za avtentičnega. Massive Attack že leta nastopajo kot bend, prvotni zvočni sistem (soundsystem) namreč kmalu po prvih uspehih ni mogel več zadovoljiti številne publike, ki pričakuje odrski spektakel. In kaj je širša zasedba pokazala v Ljubljani? Presenetljivo veliko in hkrati nič novega. Prvi šok je bila gneča pred Križankami, ki se ni začela redčiti niti, ko je bend že igral dobrih deset minut. Koncert so menda začeli s komadom Risingson, kar pa sem zamudil zaradi omenjenega kaosa in posledičnega prerivanja v avditorij. Na odru sta bila kar dva bobnarja, kitarist, basist, 3D (Robert Del Naja) in Daddy G (Grant Marshall) pa sta prevzemala razne vloge. Precej dejavnejši je bil prvi, ki je bil pričakovano frontman dogajanja, kdaj pa kdaj kot vokalist, občasno tudi kot nekakšen dirigent. Daddy G se mu je za mikrofonom pridružil le nekajkrat, neprepričljivo je, recimo, odmrmral besedilo klasike Karmacoma – razumljivo, saj je komadu v originalu dal pečat Tricky s svojim raskavim glasom. Sicer pa se je Marshall posvečal predvsem elektroniki – ritem mašinam in efektom. Največ duška si je na odru dal kitarist, njegovi na trenutke že psihedelični rifi so bili rezervirani za najudarnejše dele nastopa, medtem ko bi lahko bile ritmike bolj dinamične in prezentnejše, saj so imeli dva bobnarja in povrhu še programirane zanke.

Priložnost smo imeli videti tudi tri gostujoče vokaliste, pevki Stephanie Dosen in Yolando Quartey ter legendarnega jamajškega toasterja Horacea Andyja, za katerega sploh nisem bil prepričan (po tihem sem upal), da bo prišel; glede na njegov legendarni status pa bi pričakoval malo večjo izpostavljenost pri najavi. Gostje so se odrezali zelo različno. Horace Andy je bil na odru tako kratek čas, da pravega vtisa sploh ni bilo, Stephanie Dosen (precej jo bo slišati tudi na novem albumu, ki ga ravno pilijo) je bila medla, Yolanda Quartey pa soulovsko suverena. Prav obdelava vseh vokalov je bil najšibkejši člen sicer solidnega (a tihega) ozvočenja. Pogosto se jih ni dobro slišalo, včasih so tudi štrleli ven. Najboljši odziv so dobili jasno starejši hiti, kot so dobro odigrani Safe From Harm, Angel, Karmacoma in Teardrop, novi material (skupina je namreč predstavila tudi del albuma, ki ravno nastaja) je deloval bledo, tudi zato, ker je bil slišati preveč nežno, zasanjano baladno, pevka Dosen tej podlagi ni znala dodati nekaj potrebne energije. In prav v trenutku, ko so bili »masivci« nekje na tretjini nastopa, torej ko bi morali začeti stopnjevati, so odigrali zapored dve zaspani baladi brez prave ostrine in beata, s čimer so zaustavljali dinamiko in nepotrebno hladili publiko, ki je vseeno ostala zelo odzivna. Vizualije in luči so bile zastavljene domiselno, natančno in neposredno. Na velikem LCD-pasu so se vrtele preproste abstraktne animacije ter politični in filozofski citati precej naključno izbranih avtorjev (na primer Nelsona Mandele in Edwina Markhama), poudarek pa je bil na problematiki človekovih pravic. Celotna instalacija je bila pincetno pripeta na glasbeno dogajanje, vsi poudarki so bili popolnoma sinhroni, ob citatih Cesarja Chaveza pa sem pomislil, da bi morda vseeno bile bolj aktualne parole Huga Chaveza.

Koncert je bil precej tekoč, predvsem pa vizualno prepričljiv in končal se je, kot se spodobi – z dvema bisoma (prvi je bil sicer bolj podoben premoru, saj se je zgodil zelo zgodaj). K dobremu vzdušju je močno pripomogla tudi publika, ki se ji je videlo, da je na ta koncert čakala zeloooo dolgo. Ali pa so preprosto hoteli do konca unovčiti svojih trideset evrov. Glede na odigrani material Massive Attack svojih starošolskih fanov ravno niso potešili, saj sta bila v program vključena le dva »predmezzaninovska« komada ali morda trije, najnovejši material ni funkcioniral najbolje. Najbolj me je razočaralo, da so za turnejo angažirali enega najpomembnejših jamajških vokalistov zlate dobe dubadelične godbe, ki pa je imel popolnoma stransko vlogo in je odpel le dva komada. Horacea Andyja pač ne vlečeš na turnejo zaradi desetminutnega nastopa.

Borja M