TOM WAITS

Kongresové centrum, Praga, 21. 7. 2008

Waits je eden tistih redkih muzikantov, ki vedno postrežejo s spodobnim materialom, vsake toliko pa ustvari kakšen biser in od leta 1973, ko je izšel album Closing Time, jih je zbral za dolgo ogrlico. Prav tako slovi po odličnih nastopih, zato odločitev, oditi na koncert ali ne, ni težka, je pa nekoliko težje priti do vstopnic. Z evropskimi koncerti praviloma škrtari in tudi letošnja turneja Glitter And Doom v tem smislu ni bistveno izstopala, saj je zajemala le sedem postankov in petnajst koncertov. Da je nagajiv in da mu iskrivih domislic ne zmanjka, je njegovim ljubiteljem že dolgo dobro poznano in všečno. Tokrat je svojo duhovitost potrdil že pred turnejo; v promocijske namene je na spletu ponudil pisni “avtointervju” in posnetek tiskovne konference, ki ne bi bila nič posebnega, če ne bi kamera na koncu pokazala, kako odstavi ročko z gramofona, od koder je prihajal posnetek ljudskega trušča in šklocanja fotoaparatov, ter prazno sobo.

Koncertno dvorano praškega kongresnega centra hvalijo, da spada med najbolj akustične evropske dvorane in jo primerjajo z londonsko Royal Albert Hall in bostonsko simfonično dvorano. Če imajo prav, ne vem, z gotovostjo pa lahko trdim, da je barska muzika v prostoru s približno 2500 sedeži zvenela odlično. Nedvomno je k temu pripomogla izvrstna ekipa uigranih glasbenikov, ki je pod Waitsovim dirigiranjem pretanjeno spremljala raskavi glas 58-letnega razposajenega šansonjerja. Kot nekakšen harlekin nas je pozdravil v kabaretskem slogu, oblečen v črnosivo satenasto obleko s polcilindrom, posutim z bleščicami. In z Lucindo, pesmijo z zadnje trilogije Orphans iz leta 2006, nato pa je lepil koščke zgodovine. Z dodatkom vred je odpel prek 20 zgodb iz podeželskega in malomeščanskega ameriškega življenja, ki jih je ustvaril v več kot 30 letih.

Gledališčnik lesenih gibov skrbno pazi, da napetost v publiki in na odru ne popusti. Med poskočnejšimi jazzovsko-bluesovsko-rokovskimi napevi vsake toliko s težkimi čevlji dviguje v ta namen po tleh posuti prah, vmes dirigira svojemu orkestru in nam med komadi vsake toliko navrže zgodbo. Glasba se nenehoma približuje meji improvizacije, deluje navidezno neartikulirano, a izjemno podkovana zasedba brez napake sledi vodji. Ta nekje na sredini koncerta sede za klavir in izvede približno polurni umirjeni del repertoarja, ki ga konča z baladno Innocent When You Dream, nato nerodno kakor marioneta odkrevsa do mikrofona in godba se bučno nadaljuje z rockabillyjevsko Lie To Me. Med komadom Make It Rain začnejo nanj deževati zlati konfeti in s pritajenim, zamolklim ponavljanjem “rain, rain, rain ...” se poslovi. A se kmalu vrne s pesmijo On The Other Side Of The World, ki jo je spesnil za potrebe Jarmuschevega filma Night On Earth iz leta 1991,ter dveurno popotovanje dokončno sklene v letu 1985 s komadom Singapore s plošče Rain Dogs.

Polkrožna postavitev instrumentov je omogočala spremljanje vseh članov benda. Seveda, če ste kupili najdražjo vstopnico in sedeli v parterju ali gledali skozi daljnogled, sicer je bil oder precej daleč in videti kot nekakšna stara glasbena skrinjica. Vsake toliko se je v ozadju odra prižgala svetloba, ki je ponesla Waitsovo senco na zadnjo steno in temačno in strašljivo zvijanje silhuete je pospremilo kar nekaj škripajočih uglasbitev, za katere so prefinjeno skrbeli: kontrabasist Seth Ford-Young,kitarist Omar Torrez, Patrick Warren na klaviaturah in starejši sin Casey Waits za bobni. Pojavil se je tudi njegov komaj najstniški brat Sullivan; prvič je udrihal po kongah, drugič pa zaigral na klarinet v duetu z Vincentom Henryjem, ki je občasno tudi sočasno pihnil v dva saksofona. Glasbeniki so imeli ravno prav prostora, da so se lahko solistično izkazovali in dele zvočnih vragolij spretno zlivali z vodilnim glasom v magično celoto s šaljivo podobo, ki je premišljeno vabila v pravljično okolje, prepleteno z resničnim svetom. Dvorana je prekipevala od čustvene razgretosti, Waits pa je tudi v živo prepričal, da ostaja eden najbolj unikatnih glasbenikov, zato ga le ujemite na kakšnem od koncertov.

Ika Prušek