JURE TORI and EWALD OBERLEITNER

Celjski dom, Celje, 4. 8. 2008

Znotraj prireditev Poletje v Celju je sicer puste poletne večere v tem knežjem mestu oživila in prebudila dvojica instrumentov, ki je na naših odrih nismo najbolj vajeni – duet harmonike in kontrabasa. Na prvi pogled in predstavo mogoče malce nenavaden par, a ko pomislim še enkrat, ta instrumenta teoretično obsegata vse – melodijo, podkovano s harmonijo, to pa utemeljeno na basu. Pustimo teorijo; kako se zvok zgolj teh instrumentov dejansko sliši? Seveda glasba ni odvisna le od instrumentov, temveč predvsem od ustvarjalcev, ki nanje igrajo. Jure Tori ter avstrijski kontrabasist Ewald Oberleitner sta glasbenika v vseh pogledih in polnem pomenu besede. Njun koncert ni bil le poslušanje predvsem Juretovih skladb, temveč občutenje njunih src, katerih vrata sta nam z muziciranjem odprla na stežaj. Najraje vidim, ko v napovednikih za koncert piše, da bo izvajana avtorska glasba. Preko te lahko namreč pozoren poslušalec posredno spozna nastopajočega tudi kot osebnost. In zanimivo, ko sem o tem razmišljala tudi po koncertu in si obvezno ogledala še Juretovo spletno stran, mi je postalo jasno, da sem začutila pravega umetnika. Tudi tam namreč pravi: » Z avtorskim delom izražam svojo osebnost. Včasih na hecen, drugič na resen način igram svoje travme in radosti življenja. To je moja najlažja pot, da se skrijem ali zbežim v svoj svet.« In njegov svet se zagotovo tako tudi sliši. Na trenutke živahen, celo posmehljiv, spet drugič življenjsko poglobljen, zasanjan, a nikoli dolgočasen. To je dokazala tudi publika, ki ni skoparila z ovacijami.

Tisti, ki Jureta še ne poznate tako dobro, se ga boste mogoče spomnili iz skupine Orlek, ki mu je že v njegovih mladih letih zadala usoden pečat na njegovi glasbeni poti. Ewald Oberleitner, sicer tudi profesor na inštitutu za jazz na univerzi za glasbo v Gradcu, je na svojem instrumentu res pravi stari maček. Oba pa sta kljub generacijski razliki našla skupen glasbeni jezik, v katerem komunicirata brez zadržkov in omejitev. Če vsemu skupaj dodamo še virtuoznost, je rezultat zares magičen – unikatna glasba, ki napolni prostor z energijo vseh možnih barv.

Škode le, da je slabša vremenska napoved dogodek prestavila v notranjost. Še malo bolj magično bi bilo njuno mešanico folka, jazza in klasike poslušati pod zvezdami in jasnim nebom (predvidoma bi moral biti koncert pred Vodnim stolpom). Toda oba sta tako preprosta glasbenika, da se zdi, da jima sploh ni pomembno, kje ali kako številčnemu občinstvu igrata. Samo da igrata in s tem živita. Ni dvoma. Celjski poletni večer je bil na novo oživljen oziroma smo bili na novo prebujeni poslušalci, ki smo imeli čast slišati ta nepozabna umetnika.

Doris Šegula