GODALNI KVARTET SMITH

Festival Ljubljana, Ljubljanski grad, 18. 8. 2008

Letošnji Festival Ljubljana nas je tudi letos razveselil s pestrostjo programa, v katerem nista manjkali ne zabavna glasba ne obilica spremnih dogodkov, kot so likovne razstave in kino pod zvezdami. Program se je dotaknil tudi sodobnejših glasbenih voda in ljubitelji minimalistične muzike so lahko prisluhnili kvartetu Smith, ki že dve desetletji uspešno deluje v sodobni klasični glasbi. Kvartet se zadnji posveča v celoti in med drugim jo tudi naroča pri sodobnih skladateljih, ti pa mu tudi sami pogosto posvečajo svoja dela. Gre za zasedbo dveh violinistov (Ian Humphries in Darragh Morgan), violista (Nic Pendlibury) in čelistke (Deirdre Cooper), ki se v lucidno in premišljeno interpretacijo ne boji vključiti elektronike ali kako drugače preseči klasiko. To ga približuje slovitemu kvartetu Arditti, ki je med drugim izvedel Stockhausnov Helicopter Quartet, saj so tudi The Smith Quartet že koncertirali nad tirih železniške postaje v Kölnu. Tokratni program je v glavnem zajemal minimalistično glasbo, kar je za povprečne poslušalce morda malce naporno, če niso občudovalci te usmeritve. Gre namreč za glasbo, ki s ponavljanjem ritmičnih, harmonskih in melodičnih vzorcev ustvarja neke vrste meditativno vzdušje, ki pa se lahko nepripravljenemu poslušalcu tudi izmuzne in ga bolj kot ne uspava.

Po uvodnem delu Služabnik G. Fitkina je prišel na vrsto Anton Webern s petimi stavki za godalni kvartet op. 5. Gre za pet razgibanih stavkov, ki se med seboj vsebinsko in razpoloženjsko dopolnjujejo, družita pa jih čvrsta kompozicija in strogost izraza. Gre za njegovo prvo atonalno delo, ki mu zlahka pripišemo vse lastnosti in značaj avtorjeve glasbe. Philip Glass je ime, ki ga združujemo s pojmom minimalistične glasbe skupaj s Stevom Reichom in Terryjem Rileyjem. Njegov Kvartet št. 5 nas je vodil v tipično Glassovo razpoloženje višjega stanja, ki ga ustvarja s ponavljanjem melodičnih sekvenc in obenem razgibanih notranjih elementov, okrog katerih je skladba zasnovana. Delo Kalij Michaela Gordona je mešanica minimalističnih in etno elementov, lahko bi rekli tudi postminimalistična zmes obeh prvin. Zadnje delo Različni vlaki Steva Reicha pa nas je v celotnem večeru še najbolj navdušilo, saj je bilo z interpretacijo združeno tudi posneto besedilo. Delo je nastalo kot aluzija na Reichova potovanja med New Yorkom in Los Angelesom ter misel na lasten judovski izvor, ki bi v tistem času v Evropi pomenilo popolnoma drugačno usodo.

Člani orkestra so delo izvedli z vso potrebno angažiranostjo in zavzetostjo. Sploh bi lahko zapisali, da gre za dosledno uigrane glasbenike, ki se zavedajo svojega poslanstva in ga jemljejo resno. Izvedba je bila prepričljiva, dinamična, enotna in z dovolj vživetosti, da ustvari tipično zvočno teksturo minimalistične glasbe, ki nas postopoma osvobaja vpetosti v vsak trenutek posebej, da se lahko prepustimo njenemu toku in se iz aktivnega razmišljanja umaknemo v počasnejše razpoloženje zmerne odtujenosti, meditacije ali zgolj glasbenega ustvarjanja.

Marina Žlender