Letnik: 2008 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Bogdan Benigar

29. JAZZ FESTIVAL SAALFELDEN '08

Saalfelden, Avstrija, od 21. do 24. 8. 2008

Nova mestna ponudba jazz festivala v Saalfeldnu, ki sem jo v Muski opisal pred enim letom, se je letos okrepila in utrdila. Festival je bolj kot kadar koli prej vpet v lokalno dogajanje, kar je očitno povzročilo zvišan mestni utrip, saj so prej okoreli lokali postali živahna središča, predvsem v bližini koncertnih prizorišč. Tako kot lani je letošnji dogodek ponudil tri odre ter velik ekran z gostinsko ponudbo, kjer so se v glavnem zadrževali lokalni prebivalci, ki so se morali na račun globalne hrane odpovedati domačim klobasam.

Festival je torej zvišal raven ponudbe na Mestnem odru, kjer je kraljevala Erika Stucky v spremstvu Roots Of Communication, predstavili pa so se tudi Warsaw Village Band. In če je bil ta oder odprt tudi za novo evropsko tradicijo, afriške godbe in drugo, sta Short Cuts v kulturnem centru Nexus in glavni program v Kongresnem centru ponudila preizkušen sistem, ki temelji morda na pretiranem ekskluzivizmu. Pri iskanju svetovnih, evropskih in avstrijskih premier je obiskovalec kar nekajkrat lahko slišal muziko, ki še ni izdana na nosilcu zvoka ali pa sploh še ni bila posneta. S tem Saalfelden seveda uspešno konkurira v množici evropskih jazzovskih festivalov in v svoje alpsko nedrje privablja izbor srednjeevropskih in italijanskih glasbenih posrednikov. Letos si je Muska zaradi časovnih stisk lahko privoščila samo polovični vpogled v dogajanje in v prvih dveh dnevih je izstopal mladi norveški pihalec Håkon Kornstad, ki smo ga pri nas spoznali kot vodjo zasedbe Wibutee. Kornstad se je najprej predstavil v solističnem nastopu, ki je z učinkovito tehniko glasbenih lupov ustvarjal razkošno pokrajino, kjer so se srečevale iskrive in tehnično zahtevne improvizacije, izpeljane v lirične komade. Navdušil je predvsem del koncerta, ki je Kornstada preselil globoko v južnoafriški jazz. Kornstadova značilnost je izjemna muzikalnost, saj imajo njegove improvizacije oporo v popovski glasbeni formi, ki jo po potrebi nevsiljeno pripelje na dan in tako njegova godba prehaja v tiste dimenzije, ki lažje ostanejo v poslušalčevem ušesu. To mu je dodobra uspelo tudi v projektu Weight and Balance, kjer so se mu na glavnem odru pridružili Jon Balke na klaviaturah Ingebrigt Håker Flaten na akustičnem in električnem basu ter Thomas Strønen na bobnih. V ponudbi Short Cuts bi izpostavil še trio TYFT, ki ga vodi islandski kitarist Hilmar Jensson, pri pisanju pesmi za bend pa mu pomaga še Andrew D'Angelo. Prav njegova dva komada sta nekoliko izstopala, ker je bila kitara v ozadju in sta bolj prišla do izraza gostujoči saksofonist Chris Speed in bobnar Jim Black. Obe zasedbi imata veliko opraviti z vplivi jazz rocka sedemdesetih, k artrockovski poetiki pa se nagiba tudi bend Heaven End, še posebno ko se na odru pojavi Alexander Hacke, ki je nekako skušal ustvariti dramatično poanto ritmičnokitarsko-elektronskim impresijam kvarteta Zeitblom (el. bas), Martin Siewert (kitara, elektronika) ter Tony Buck in Steve Heather (bobni in tolkala). Projektu na saalfeldenskem odru še ni uspelo ustvariti pravega fluida. Zdi se, da Hackejeva vloga še ni vpeta v godbo in da je njegova pojavnost trenutno le referenčna. Vsekakor bo zanimivo spremljati nadaljnji razvoj. Če Heaven End še niso povedali vsega, pa se je projekt Clones And False Prophets izpel že po eni uri. Ta suita Raza Mesinaija in njegovega benda Badawi je sicer v prvih minutah obetala, vendar se do konca koncerta ni zgodilo nič glasbeno fizičnega, tako da bo ta sicer čisto prijetno komorna muzika dobro sedla v CD-predvajalniku, na koncertu pa ni navdušila. Škoda, ker je bilo na odru zbranih nekaj odličnih glasbenikov (Eyvind Kang, Okkyung Lee, Shahzad Ismaily, Jim Black). Zelo prepričljiv nabor instrumentalistov pa je po daljšem času uspel tudi 66-letnemu trobentaču Wadadi Leu Smithu, ki je z bendom Organic Resonance predstavil projekt Jack Johnson. In spet smo se napajali pri Milesu v sedemdesetih, ki so bila ključna leta novih jazzovskih godb ob izteku prvega desetletja nove ere v prvem večeru Saalfeldna '08. Malo retra verjetno ne škodi. Optimistični smo lahko, ker nova generacija glasbenikov zgodovino bere zgodovini in sebi v prid.

Bogdan Benigar