Letnik: 2009 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Mitja Reichenberg
Filmska glasba
22 variacij na temo 007
Največje pustolovščine so tiste, ki se enkrat končajo, bi lahko rekli. Letošnja bondiada je pristala v filmu Quantum of Solace, kar koli pač to že je. Prevedimo najprej sam naslov: Quantum = kvantum = lat. quantus = količina, torej kvant kot enota, ki jo dobimo pri kvantizaciji signalov; besedo solace pa bi bilo morda bolje razumeti kot tolažbo in razvedrilo, torej hkrati oboje. Brez sočutja. Prevod, ki ga ponujajo pri nas, je namreč Kvantum sočutja.
Morda res. Sočutje za tiste na platnu in za tiste v temi kinodvorane. Toda kako se je vendar začelo davnega leta 1962, torej pred šestinštiridesetimi leti? Še bolj natančno – začelo se je leta 1952 (!), ko je Ian Fleming ustvaril literarni lik po imenu James Bond. Napisal je kar dvanajst romanov in dve zbirki krajših zgodb, v katere je vtkal neumrljivega agenta. Sama ideja zanj (agenta) je nastala med hladno vojno, ko sta pač nasprotni velesili (večni derbi Sovjetska zveza : ZDA) za vsako ceno vohunili okoli orožja in tehnologij. Obveščevalna služba Velike Britanije, imenovana tudi SIS (ali Secret Intelligence Service) oziroma kar MI6 (kratica za Military Intelligence 6) ima v svojih vrstah (po Flemingu) karizmatičnega agenta s kodnim imenom 007. Vse to ve danes vsakdo.
Prvi film, ki je nastal na temo 007, je bil Dr. No (režija Terence Young, glavna vloga Sean Connery, glasba John Barry in Monty Norman). Ob karizmatičnem agentu je bila rojena tudi legendarna karizmatična filmska glasba. In kdo je sploh oče te večne filmskoglasbene teme? Melodijo si je zamislil Monty Norman, preostalo pa je naredil John Barry. In sedaj – čigavo je kaj? Filmski svet pravi, da je Bonda naredil John Barry. Norman je (žal) pozabljen. Vsi filmi do danes uporabljajo prvotno glasbo (Norman-Berry) kot sinonim tega nepremagljivega šarmerja, sicer pa je Barry glasbo za številne 007-filme tako ali tako napisal kar sam. Naslovna tema filma (in hkrati tema agenta 007) je izjemno gibčna in neukrotljiva. Ian Fleming, oče Jamesa Bonda, zagotovo ni slutil, v kaj se bo ta junak razvil. Melodija je tipičen primer dobre filmske glasbe, ki je postala, seveda skupaj s svojim junakom, nedeljiv par. Medtem ko so filmski lik Bonda že velikokrat zamenjali, so producenti Bondovih nadaljevanj osnovno glasbo pustili do sedaj pri miru. Težko bi označili, kaj je na naslovni temi tisto najpomembnejše, kar jo dela tako vsečasno: ali sinkopiran ritem, drzna melodika, pop-rock obarvana zvočna osnova ali vse našteto skupaj. Trdili bi lahko le eno: uspešna kombinacija vsega, kakor sta bila Barry in Norman.
Naslednji film je bil Iz Rusije z ljubeznijo (From Russia With Love, 1963) v režiji Terencea Younga, 007 je bil Sean Connery. Glasbo je naredil Barry sam, v njej pa bil nekoliko manj popularen (v smislu popularne glasbe) in zato tem bolj simfoničen in polnozvočen. Nadaljevanje zgodbe je sledilo v Goldfingerju (režija Guy Hamilton, 007 je še vedno Sean Connery), vso glasbo pa je naredil John Barry. Znamenita je glavna naslovna tema (tema Goldfinger), ki jo poje Shirley Bassey. Sicer pa filmska glasba ne prinaša velikih presežkov, bolj akcijsko podprte dele partiture in izredno barvito orkestracijo. Leta 1965 je platna Bond zagledal v naslovu Operacija grom (Thunderball, režija Terence Young, glavna vloga Sean Connery). Tudi za ta film je napisal celotno partituro John Barry, hkrati pa ji dodal nekoliko več šarma. Naslovno pesem (Thunderball) zapoje sam Tom Jones, sicer pa se je Barry posvetil natančnim melodičnim oblikovanjem likov in jim dodal svoje glasbene komentarje (glasbena tema za M in za Q).
Sledilo je leto 1967, ko je nastal film Živiš samo dvakrat (You Only Live Twice, režija Lewis Gilbert, glavna vloga vztrajno Sean Connery). Barry je avtor vse glasbe, naslovno temo pa je zapela hčerka Franka Sinatre – Nancy Sinatra. Iz tega so naredili tudi videospot, skladba pa je bila kar nekaj časa med vodilnimi pesmimi na vseh mogočih lestvicah radijskih postaj po vsem svetu. Nepozabne so besede: You only live twice or so it seems, one life for yourself and one for your dreams ... Leta 1969 je nastal film V služni njenega veličanstva (On Your Majesty's Secret Service, režija Peter R. Hunt, Bond je postal George Lazenby – prvič in zadnjič). Originalno glasbo je prispeval John Barry, film pa je bil srednji polom. Kot glasbeno posebnost velja omeniti pesem, ki jo je prav za ta film zapel Louis Armstrong (umrl je dve leti kasneje, torej 1971.) z naslovom We Have All The Time In The World, druga skladba filma pa je bila Do You Know How Christmas Trees Are Grown? v izvedbi Nine van Pallandt. No ja. Berry je naredil nekaj dobrih sekvenc, to pa je tudi vse. Celotna slika se je popravila že leta 1971 s filmom Diamanti so večni (Diamonds Are Forever, režija Guy Hamilton, glavna vloga ponovno Sean Connery). Tudi Barry je pljunil v roke in naredil precej boljšo partituro. V njej je bistveno manj populističnega in klišejskega nabijanja, a zato več intime in (celo) glasbenega humorja, bi lahko rekli. Naslovno pesem o večnih diamantih je zapela Shirley Bassey in pravi: Diamonds are forever, they are all I need to please me, they can stimulate and tease me ... Vidimo se čez dve leti.
Leto 1973 je bilo v znamenju filma Živi in pusti umreti (Live And Let Die, režija Guy Hamilton, glavna vloga Roger Moore). Partituro za film je naredil George Martin, legendarni producent skupine The Beatles. Od same glasbe bi morda pričakovali nekoliko več, a pomembno je bilo to, da je v tem (in po tem) filmu zaslovela naslovna pesem, ki sta jo naredila Linda in Paul McCartney, izvajal pa jo je njun ansambel The Wings. Ne moremo mimo besedila, ki je tako značilno za nekdanjega pisca tekstov ob glasbi Johna Lennona. Naslovna pesem gre namreč tako: When you were young and your heart was an open book, You used to say live and let live (You know You did), but if this ever-changing world in which we live in, makes You cry, say live and let die!
Takoj naslednje leto (1974) je na platna ponovno prišel neumrljivi Bond v filmu z naslovom Mož z zlato pištolo (The Man With The Golden Gun, režija Guy Hamilton, glavna vloga Roger Moore). V glasbo se je vrnil John Barry in naredil izvrstno partituro. V njo je vključil nekaj sodobnih instrumentov (električne kitare, zvočne sintetizatorje ...), naslovno pesem pa je izvedla pevka z imenom Lulu. Producenti so ugotovili, da se glasba iz filmov o Jamesu Bondu dobro prodaja, in naročili Barryju, da je naredil nekakšno simfonično suito iz dosedanjih uspešnih partitur. Vse skupaj je bilo tedaj dano na tržišče pod naslovom The Best Of Bond. Naslednji film (1977) je bil Vohun, ki me je ljubil (The Spy, Who Loved Me, režija Lewis Gilbert, glavna vloga Roger Moore). Novo partituro je zasnoval Marvin Hamlisch in prinesel kar precej novih, mehkejših, dramsko obarvanih tonov. Zagotovo ga poznamo kot skladatelja velike vojne drame Sofijina odločitev (Sophie's Choice, režija Alan J. Pakula) iz leta 1982 z nepozabnim parom Meryl Streep in Kevin Kline v glavnih vlogah. Kakor koli že, naslovno pesem je prispeval Richard Perry, sicer pa je to prvi od Bondovih filmov, v katerih slišimo precej »klasične« glasbe: znamenito arijo (pozneje imenovano Arija na g-struni) iz suite št. 3 v D-duru (BWV 1068) Johanna Sebastiana Bacha, klavirski koncert št. 21 Wolfganga Amadeusa Mozarta, Nocturno št. 8 v d-molu (op. 27) Frederica Chopina in ne nazadnje Akvarij iz simfonične suite Živalski karneval romantičnega skladatelja Camilla Saint-Saënsa.
Režiser Lewis Gilbert je leta 1979 naredil tudi naslednji film z naslovom Moonraker (glavna vloga še vedno Roger Moore). Tudi John Barry se je vrnil in naredil partituro, ki kar precej očara. V njej je nekoliko več krajših kompozicij in je obarvana nekoliko manj vpadljivo, toda ima svetle točke – predvsem v živahni orkestraciji in na trenutke drzni, sodobni melodiki. Kot v prejšnjem filmu se tudi v tem pojavi precej »klasike«, od Chopina (Des-dur preludij op. 28) do Čajkovskega (uvertura Romeo in Julija), Johanna Straussa (Tritsch-tratsch polka) ter celo »filmska glasba« iz drugega filma – naslovna tema Sedem veličastnih skladatelja Elmerja Bernsteina. Pesem Moonraker je zapela (ponovno) Shirley Bassey. Leta 1981sledi film Samo za tvoje oči (For Your Eyes Only v režiji Johna Glena in glavni vlogi Rogerja Moora) in z njim popolnoma nova partitura. Napisal jo je filmski skladatelj Bill Conti, gotovo najbolj znan po filmu Rocky (1976). Glasba je polna nove energije in ritmov, silovito orkestrirana in prepletena s sodobnim, lahko bi rekli celo rockovsko-simfoničnih zvokom. Avtor se ni izognil glavni filmski temi Barry-Norman, a jo je na novo interpretiral in obarval. Naslovno skladbo je predstavila Sheena Easton ter se z njo zavihtela visoko na lestvicah. In prav je tako.
Leta 1983 je nastal film Octopussy (režija John Glen, v glavni vlogi še vedno Roger Moore) s filmsko partituro, ki jo je ponovno podpisal Barry. Glasba je nekoliko bolj šablonsko nastavljena, preigravane teme in sistemi, ki jih že poznamo, ne prinašajo prav posebne svežine. Morda je smiselno izpostaviti le song (ne naslovne pesmi) z naslovom All time high, ki ga je zapela Rita Coolidge, besedilo zanj pa je napisal legendarni Tim Rice. Glasba je seveda Barryjeva. Zadnji film, v katerem vidimo Rogerja Moora v glavni vlogi, je Od tarče do smrti (A View To A Kill v režiji Johna Glena), ki je nastal leta 1985. Za filmsko partituro je znova poskrbel John Barry, a se je tokrat bolj potrudil. Naslovno pesem je naredil z ansamblom Duran Duran in seveda uspel na vsej črti. Morda je zanimivo, da v tem filmu slišimo tudi odlomke iz Štirih letnih časov mojstra Antonia Vivaldija, Barry pa se na trenutke prav zanimivo poigra z nekaterimi Vivaldijevimi kompozicijskimi prijemi in tako spoji svojo partituro z zgodovino.
Leto 1987 prinese novo obliko Jamesa Bonda. Sedaj je to Timothy Dalton, režiser pa še vedno John Glen. Film ima naslov Dih smrti (The Living Daylights), partitura je ponovno delo Johna Barryja, ki v filmu celo za nekaj trenutkov nastopi (kot dirigent orkestra, seveda). Glasba je tokrat veliko bolj popularno obarvana, naslovno pesem sta naredila John Barry in Pal Waaktaar, izvaja pa jo norveška pop skupina A-ha. Odlično so prodali tudi videospot. Ob množici citirane »klasike« (prvi stavek simfonije št. 40 v g-molu W. A. Mozarta, tretji stavek godalnega kvarteta št. 2 v D-duru A. Borodina, Rokoko variacije P. I. Čajkovskega in koncert za violončelo v c-molu A. Dvořaka) sta zanimivi tudi pesmi Where Has Everybody Gone? in If There Was A Man, ki ju izvajajo The Pretenders. Timothy Dalton nastopi tudi dve leti kasneje (1989.) v filmu Dovoljenje za ubijanje (Licence To Kill, režija John Glen), kjer pa partituro prispeva Michael Kamen (umrl novembra 2003). Poznamo ga predvsem po filmskih temah za Die Hard (Umri pokončno, 1988), Lethal Weapon (Smrtonosno orožje, 1987) in mladinsko obarvan 101 Dalmatians (101 Dalmatinec, 1996). Njegov Bond zazveni precej drugače – temni in ostri toni se umaknejo melodiki, trobila in tolkala pa godalom in pihalom. Zanimivo. Naslovno pesem je zapela Gladys Knight, zanimivi pa sta še Dirty Love (izvaja jo Tim Feehan) in If You Asked Me To (Patti LaBelle). Naslednji film z naslovom Golden Eye je nastal kar šest let kasneje, torej 1995., režiral ga je Martin Campbell. Glavno vlogo je tokrat odigral Pierce Brosnan in ves svet je čakal, kaj bo iz tega. Glasbo je naredil Eric Serra, francoski filmski skladatelj, ki je zaslovel z odličnim delom za film Le Grand bleu (Velika modrina, 1988; režija Luc Besson). Njegova partitura je bistveno bolj poetična in širokopotezna, kot smo jih bili vajeni do zdaj. Naslovno skladbo je zapela Tina Turner (napisala sta jo Bono in The Edge), Serra pa je prispeval zaključni song (The Experience Of Love). S to partituro se bistveno spremeni zgodovina filmske glasbe Johna Barryja in hkrati James Bonda. Tudi film Jutri nikoli ne umre (Tomorrow Never Dies, 1997; režija Roger Spottiswoode, glavna vloga Pierce Brosnan) gre po poti sprememb. Popolnoma novo partituro je napisal David Arnold (komponist tudi zadnjega Bonda!) in pokazal na bistvene spremembe: glasba je postala nosilka in pripovedovalka filmske zgodbe, posredovalka med vidnim svetom akcije in pustolovščine. Če je bila prej usmerjena bolj v filmske like, je zdaj nosilka pripovedi. Njena bogata instrumentacija je več kot le pompozna. Naslovno skladbo je zapela Sheryl Crow, Arnold sam pa je prispeval še songa Backseat Driver in Surrender. Med drugim lahko slišimo tudi odlomke iz klavirskega koncerta št. 5 Ludwiga van Beethovna.
Leta 1999 je James Bond sporočil svetu, da svet zanj ni več dovolj, in nastal je film Vse in še svet (The World Is Not Enough, režija Michael Apted, v glavni vlogi Pierce Brosnan). David Arnold je bil znova filmski komponist, glede partiture pa bi lahko rekli, da je nadaljevanje prejšnje. Premišljeno uporablja nastavljene šablone, ki pa – delujejo. Arnold je napisal tudi naslovno pesem, ki jo je predstavila ameriška alternativna rockovska skupina Garbage. Še najboljši je vokal solistke Shirley Manson, ki se kar utopi v besedah: The world is not enough, but it is such a perfect place to start, my love ...
Samo tri leta kasneje, torej 2002, se je pojavil film Umri kdaj drugič (Die Another Day, režija Lee Tamahori, glavna vloga še vedno in zadnjič Pierce Brosnan). Kakor da David Arnold postavlja nove zakone filmske glasbe Jamesa Bonda, tudi v tem filmu ponovno zadoni njegova partitura. Če je bil prejšnji Bond nadaljevanje predprejšnjega, je sedanja glasba nekakšen povzetek obeh. Ali je možno, da se je Arnold nekoliko utrudil? Da. Toda njegove zgodbe še ni konec. Zares fascinantna je zato naslovna pesem, ki jo je naredila in interpretirala Madonna, v filmu pa srečamo še popevko London Calling, delo skupine The Clash.
Leta 2006 se zamenja ekipa in sploh pogled na sago o Jamesu Bondu. Zgodbo pomaknejo daleč nazaj, tako rekoč v prenatalno obdobje, in nastane film Casino Royale (režija Martin Campbell, glavna vloga Daniel Craig). Svet dobi občutek, da je edini, ki še vedno vztraja, skladatelj. To je David Arnold, ki pa se v tem filmu (končno) spremeni. In to na bolje. Filmskemu junaku ponudi svežo partituro, polno iskrivih domislic in nekoliko nostalgičnega pogona. Opazimo tudi skladbo You Know My Name, ki jo izvaja Chris Cornell, preostalo je zavito v idejo nastajanja legende. Takšen retro pogled je včasih tudi zanimiv. In 2008. se prikotali nov Bond, že omenjeni Kvantum sočutja (Quantum Of Solace, režija Marc Forster, glavna vloga spet Daniel Craig). In kaj je z glasbo? Ponovno in še vedno David Arnold. Ker sam film odleti nazaj h Casinu Royale, odleti tja tudi glasba. Toda Arnold naredi iz nje kičasto nadaljevanko, elevator music, soap score. Tudi song Another Day To Die (izvajata ga Alicia Keys in Jack White) že po naslovu spominja na Die Another Day, kajne? Spogledovanje s staro temo Barry-Norman je le navidezno, skladba pa je le ena od tistih, ki jih lahko slišimo kjer koli. Zato je naslov s sočutjem kar dobro postavljen.
Mitja Reichenberg