Letnik: 2009 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

Anoushka Shankar

Iz očetove sence med zvezde

Kar malo nenavadno je bilo spoznanje, da smo se vsaj v prevladujočem delu tukajšnjega glasbenomedijskega okolja šele ob zadnjem, na mednarodnem prizorišču odlično sprejetem albumu Breathing Under Water mojstrice sitaristke, vedno bolj zrele avtorice skladb oziroma projektov, ob tem pa v zadnjem obdobju ustvarjanja tudi multiinstrumentalistke Anoushke Shankar zavedli kvalitete in pomena njenega aktualnega dela ter obsega in zanimivosti dosedanjega ustvarjanja.

Takšno silovito razširitev percepcije njenega avtorskega dela, ki je bila prej zamejena pretežno na ljubitelje indijske glasbe, je mogoče pripisati bistvenim spremembam njenega ustvarjalnega koncepta. Do zdaj se v tem okolju ravno nismo mogli hvaliti z zavzetim spremljanjem njenega dela. Shankarjeva je tu zagotovo bolj kot po samostojnih podvigih poznana po gostovanjih na albumih drugih avtorjev; tako v polju aktualne indijske klasične glasbe (sodelovanje z očetom Ravijem) kot na področju rocka, jazza, elektronike, popa itd. In če smo jo v preteklih letih že srečevali oziroma opažali, je bilo to prav zaradi omenjenih gostovanj; čeprav je res, da tudi njen prejšnji album Rise ni šel čisto mimo nas (glej Musko, št. 5-6/06). Medtem pa je Anoushka postala velika zvezda »svetovnih godb«, ki zdaj po vsem svetu razprodaja dvorane z več tisoč sedeži. V ilustracijo: med lansko junijsko koncertno turnejo po Japonski, Avstraliji, Novi Zelandiji, Tajvanu in Singapurju je vnaprej povsem razprodala največjo koncertno dvorano v operi v Sydneyju, v katero so predtem morali namestiti dodatne vrste sedežev. A plošča Breathing Under Water ji ni prinesla le širše prepoznavnosti od dosedanje. Prelomna je tudi z vidika ustvarjalnih postopkov. To je njen prvi album, ki ga je sopodpisala, in to s še enim vrhunskim glasbenikom indijskih korenin ter ameriškega odraščanja, šolanja in glasbenega profiliranja. Karsh Kale je vsaj zadnjih deset let cenjeno ustvarjalno ime na newyorškem prizorišču, ki bi si tudi sam zaslužil celovitejšo predstavitev. Zadnja leta je posebno znan kot producent za vedno bolj prodorno ameriško, po produkciji t. i. »world music v kontekstu elektronske globalizacije« znano založbo Six Degrees Records. Njegove so na primer vse plošče s podpisom Cheb I Shabah, produciral je album Midival Times MIDIval Punditza in nekatere druge manj opazne. Leta 2006 je zanjo izdal tudi svoj zadnji avtorski izdelek Broken English. Predtem je tu, od prvenca leta 1998, izdal že pet lastnih plošč, pa še kakšne štiri pri drugih založbah. Zraven so bili seveda še drugi projekti, na primer novejši Kollektiv in njegov iniciacijski Tabla Beat Science, tj. bend, s katerim je v zgodnjih 90. letih sploh začel samostojno kariero. Takrat še kot izvrsten igralec na tabla bobne, kar je sploh njegova osnovna specializacija. Pred in ob tem pa je sodeloval z veliko prominentnimi newyorškimi »downtown« ipd. glasbeniki. Prva sodelovanja in snemanja segajo v sredino 90. let ter so povezana z DJ Spookyjem. Na tem seznamu so med drugimi še Arto Lindsay, Herbie Hancock, Bill Laswell, Jah Wobble, DJ Logic, Talvin Singh, Ming, Etiopijka Gigi – sama in njen projekt Abysinian Infinite – in trobentač Dave Douglas. Prav po teh jazzovskih in »world music« sodelovanjih ga poznamo tudi v tem okolju, manj pozornosti pa so bili deležni njegovi samostojni projekti.

Anoushka Shankar je sodelovala s številnimi bolj ali manj znanimi pop glasbeniki. Med njimi je bil tudi Sting, njena polsestra je seveda Norah Jones. Njena glasbena kariera je bila zakoličena že v otroštvu, ko jo je oče, najslavnejši indijski mojster igranja na sitar Ravi Shankar, izbral za tistega izmed otrok, ki bo nadaljeval njegovo delo in neposredno podedoval glasbeno zapuščino. Zato jo je že od mladih nog osebno poučeval igranja na sitar in vseh drugih skrivnosti, ki so povezane z indijsko klasično glasbo. Tako ni presenečenje, da se je razvila v eno izmed najboljših mlajših mojstric na tem glasbilu. Najprej je nastopala z očetom, na javnih koncertih z njim se je pričela pojavljati s šestnajstimi leti, prej pa je že s trinajstimi prispevala posnetek za album In Celebration, posvečen delu njenega očeta, dve leti kasneje je dirigirala izvedbi njegovih del, objavljenih na albumu Chants Of India, ki ga je mimogrede produciral George Harrison. Leta 1998 je posnela prvi solistični album Anoushka, ki mu je v sodelovanju z očetom 2000. sledila plošča Anourag, naslednje leto pa je izšel še koncertni Live At Carnegie Hall, na katerem jo spremljata samo dva igralca na tabla bobne. Za tri zgodnje albume, pa tudi koncerte v tem obdobju, je značilno, da je izvajala samo očetove skladbe. Zato je bil album Rise iz leta 2005 pravi prelom na njeni ustvarjalni poti; tako po izrazu, zvočnosti in izvedbenem pristopu h glasbenemu gradivu kot tudi po tem, da se je predstavila kot avtorica skladb, ob sitarju pa je igrala tudi na druga, pogojno rečeno »zahodnjaška« glasbila. To je bila njena prva plošča, ki je doživela zelo dober sprejem in odziv tudi ali celo predvsem pri tistem delu občinstva, ki ga indijska klasična godba sicer ne zanima zelo. Z njim je zaplavala v vode, kjer se srečujejo t. i. »svetovne godbe« z globalno elektroniko in klubsko sceno. Leta 2006 je Karsh Kale poskrbel za album Rise Remixes in to je bil prvi korak k njunemu sodelovanju, katerega plod je bil naslednje leto izdani album Breathing Under Water. Ta je radikalizirano nadaljevanje ter s pomočjo Karsha Kaleja tudi opazna vsebinska nadgradnja albuma Rise. Nastajal je dobesedno na potovanjih med Indijo in ZDA, med Delhijem in New Yorkom, Kalifornijo in Bombajem. Takšna pa naj bi bila po avtorski zamisli tudi notranja struktura − kot neke vrste zvočno popotovanje. Na različnih etapah te poti so ju srečevali različni glasbeniki ali pa sta jih obiskala oziroma načrtno poiskala in so v posameznih skladbah prispevali svoj delež. To je seveda videti tako, da se v dveh bolj pop skladbah enkrat pojavi Sting, drugič Norah Jones, sicer pa sodelujejo javnosti manj znani, a v profesionalnih krogih toliko bolj cenjeni ustvarjalci. Ne vem, koliko vam pomenijo imena: Midival Punditz, Vishwa Mohan Bhatt, Noah Lembersky, Shankar Mahadevan, Sunidhi Chauhan, Gaurav Raina ali Salim Merchant. A za njimi se skrivajo mojstrski pevci in instrumentalisti, producenti, programerji, studijski manipulatorji zvoka, aranžerji, ki delajo za ameriške in indijske ustvarjalce in založbe, celo za bollywoodsko filmsko glasbeno produkcijo. A temeljno sta prispevala sama. Najprej sta povsem akustično, s sitarjem in kitaro, sestavila osnovo posameznih skladb, jo potem kot multiinstrumentalista – Shankarjeva tudi kot klaviaturistka in še s kakšnim indijskim glasbilom, Kale kot basist, klaviaturist in celo pevec – nadgradila, pozneje pa skozi studijsko fazo ob pomoči prej omenjenih in še številnih drugih studijskih glasbenikih dodelala v končno zvočno podobo. Rezultat je fascinanten, če ga poslušamo brez predsodkov oziroma vnaprejšnjih pričakovanj ali dvomov. In vrednost pridobi še kot diskografski dokument s sodelovanjem samega Ravija Shankarja v dvodelni skladbi. Menda so to zaenkrat zadnji objavljeni posnetki tega velikana, ki se približuje že 90. letu starosti. In prav ta zbir različnih komponent, ki se organsko zlijejo v fascinantno zgodbo z glasbeno spremljavo, kakršno ponuja njeno bistvo – vsebina tega albuma – je zavezujoč razlog tega opozarjanja na samosvojo avtorico, ki ima zagotovo še marsikaj povedati.

Zoran Pistotnik