Bad Boy Orange

+160v Buenos Airesu

Eduardo La Forgia, za prijatelje in znance Naranja, bivši skejter in bobnar v hardcore in punk bendih, »bad boy«, ki je prevzel nadimek Orange po enem od likov iz Tarantinovega filma Reservoir Dogs, je pionir gibanja drum'n'bassa v Argentini in eden najvidnejših predstavnikov te zvrsti v Latinski Ameriki.

Buenos Aires je v svetu sicer znan po elektronski glasbeni sceni, ki je v resnici kar dobro razvita, a v temačnejših zvrsteh elektronike, kot sta dub in drum'n'bass, je žal zelo šibek. To je verjetno posledica dejstva, da je Argentina del tretjega sveta in kot taka predstavlja trg, kamor se iz “razvitejšega” sveta izvažajo artikli, ki so tam že iz mode. V tej državi se tako večinoma vrti in propagira popularna glasba, ki smo jo v Evropi poslušali v 80. in 90. letih. Glede na to, da je drum'n'bass relativno mlada zvrst, morda ni presenetljivo, da njegova priljubljenost do juga ameriškega kontinenta še ni segla. A na srečo nekateri motivirani posamezniki kljub težki finančni situaciji sledijo svetovnemu glasbenemu dogajanju in seznanjajo domače občinstvo tudi z manj popularnimi tokovi. Bad Boy Orange je eden izmed njih. Njegov tedenski tematski večer drum'n'bassa, imenovan +160 (noč je dobila ime po hitrosti tega ritma, ki z več kot 160 biti na minuto pri plesalcih vzbudi posebno ekstatično stanje, op. a.), se dogaja vsak torek v enem najbolj znanih klubov za elektronsko glasbo v Buenos Airesu, Bahreinu. Kot rezident vrti skoraj brez izjeme vsak teden, vedno v družbi drugih še uveljavljajočih se domačih didžejev ali gostov iz drugih delov Latinske Amerike, ZDA in Evrope. Rednega obiskovalca preseneti dejstvo, da se Bad Boy Orange pravzaprav nikoli ne naveliča. Ne glede na to, kako znani in uveljavljeni so njegovi gostje, jih večinoma vse zasenči. Na +160 sem bila dvakrat, ko sta gostovala angleška didžeja TC in Dillinja; zaradi njunega več kot očitno zvezdniškega vedenja in ponavljanja starih, prežvečenih tem, sem obakrat komaj čakala, da je za mešalno mizo stopil Naranja, čeprav sem ga slišala že ničkolikokrat. Hiperaktivni didžej mi je na sončno decembrsko popoldne ob kozarcu mineralne vode na tržnici v razvpitem San Telmu, antičnem delu Buenos Airesa, kjer živi, opisal začetke drum'n'bassa v argentinski prestolnici, njegovo zgodovino in trenutno situacijo v Argentini in Južni Ameriki.

Kako se je začelo, kje si spoznal drum'n'bass?

Prvič sem ga slišal na nekem CD-ju, ne spomnim se več, katerem. Potem je leta 1995 prišel legendarni Goldiejev Timeless, eden najboljših albumov v zgodovini drum'n'bassa, in nato seveda Carlos Alfonsin, ki je včasih vrtel jungle. Carlos je vpeljal acid jazz in drum'n'bass na argentinsko glasbeno sceno. Vrtel je tudi minimal tehno. Zaradi njegove glasbe je v obdobju, ko je bil rezident v elektronskih klubih v Punta del Oeste na urugvajski obali (Guess Beachstore, Chivas Lounge in Cream en el Mar), Urugvaj v elektronskih krogih postal znan kot nova Ibiza. Poseben navdih zame so bile tudi zabave Lalalandia, dogajale so se pred kakimi 12, 13 leti in so bile fantastične. Žal so obstajale le kratek čas. Na njih je bilo vse popolnoma dekorirano, luči, ogenj, laserji in zasloni so ustvarjali visoko stopnjo psihedeličnosti. Vrtel se je hard hop, jungle, breakbeat. Tam sem leta 1996 začel poslušati to glasbo in kmalu zatem delati po svoje. V letih '97 in '98 so ljudje z Lalalandie začeli delati na prvih rejvih v Argentini. To je bilo močno gibanje in super je bilo videti razvoj vsega, ustvarjati prostor in ga deliti z drugimi didžeji, biti del tega od samega začetka naprej. Vedno sem se potrudil, da sem lahko bil zraven, nikoli se nisem vedel zvezdniško in čakal, da me pokličejo.

Nekaj časa si deloval z DJ Bueyem?

Da, leta 1997 sva ustanovila ekipo BsAs Frente Jungle, ki je bila ključna za razvoj lokalnega drum'n'bassa. Kot skupina so nama bili zgled Urban Groove, ekipa osmih zelo znanih didžejev (Diego Cid, Miguel Silver, Luis Nieva, D-Jason, Gustavo Lopez, L'inspecteur, Jam-on in Magoo). Ti so bili začetniki pravega elektronskega gibanja v Argentini. Z Bueyem sva nato vrtela glasbo na vseh pomembnih rejvih v Argentini, on je vrtel liquid funk in tech step, jaz intelligent drum'n'bass. Vrtela sva težko, a dobro in resno ambientalno glasbo. Kasneje sva se razšla, on je šel v Urugvaj, jaz v Čile. A to je bilo res dobro obdobje, ugodno za rejve in elektroniko. Bilo je obdobje romantike. Nato je leta 2001 prišel Creamfields, ki je povsem spremenil sceno, uničil romantični in bohemski duh ter elektroniko transformiral v stvar komerciale in biznisa. Res pa je, da od tega obdobja naprej z Bueyem živiva od tega, od glasbe, didžejanja in drum'n'bassa.

Začetki +160?

Do 2002. sem delal z drugimi didžeji, po treh letih z Bueyem pa sem si dejal: Dovolj je, začeti moram po svoje. Tako sem leta 2002 v klubu Eldorado vpeljal noč +160. Eldorado je bil klasika gibanja undergrounda, zelo pomemben klub v Buenos Airesu, obstajal je od leta 1992 in v njem so nastopali vsi pomembni tamkajšnji didžeji. Trije klubi v tem obdobju – Eldorado, Morocco in The Age Of Communication – so bili baza tovrstne glasbe v Argentini, pionirski klubi tehna. Za vse je bil značilen duh undergrounda, vrtel se je tehno 80. let, detroit tehno, chicago house, deep house in garage. To je bila zelo dobra glasba. V Eldoradu se je +160 dogajal do leta 2005, ko smo se preselili v Bahrein. Takrat tri mesece nismo delovali, a v tem času so bili zaradi Cromanjona (Cromanjon je bil klub v Buenos Airesu, v katerem je leta 2005 v paniki, ki je nastala zaradi požara, umrlo 300 ljudi, op. a.) zaprti vsi klubi v Argentini. To so bili edini trije meseci od nastanka, ko zabave +160 ni bilo, sicer se od samega začetka že 16 let dogaja vsak teden.

Kakšna je scena v Bahreinu?

Eldorado je bil bolj artističen in danes ni več nobenega takšnega kluba. Zdaj je v Bahreinu bolj klubska scena, a imam odlično ekipo, super zvok, vse funkcionira. Nočem biti outsider in v Bahreinu so boljše možnosti, tisk nas bolj opazi in denarja je več. +160 je danes superintenzivna zabava. Prihajajo turisti, tujci, ki živijo v prestolnici, študentje iz drugih južnoameriških držav, lokalci ... Večinoma so vsi navdušeni. Dopustniki so sproščeni, duh počitnic je odprt in vse, kar se dogaja, se jim zdi super. Kasneje mi pišejo in se zahvaljujejo, da so spoznali drum'n'bass.

Bi bila možna takšna zabava ob koncih tedna?

Ne vem, težko je dobiti prostor. Na +160 ob posebnih priložnostih ob koncih tedna pride 1000 ali celo 2000 ljudi, kadar imamo goste iz tujine. Sam si nikoli nisem mislil, da se bo tako razvilo. Danes ta dogodek povprečno obišče 400, 500, poleti 600 ljudi, kar je za tedensko zabavo noro. Tu so gostovali Goldie, Roni Size, Bryan Gee, Grooverider, Adam F, Shy FX, Makoto, Patife, Marky pride enkrat na leto ... Učili smo se na napakah, in kar imamo zdaj, je plod 16 let dela, poskusov in napak. +160 se razvija v globalno vizijo, kar je zame krasno. V tem uživam, ljubim svoje delo. Imamo odličen izbor umetnikov, lokalno in globalno publiko in vse je starošolsko. Drum'n'bass je izbira za ljudi, ki so naveličani tanga in cumbie, saj ni reprezentativen za lokalno sceno, je globalen. Vsebuje vse, je ritem univerzuma. Zame ni le veja elektronske glasbe, ampak način, kako videti življenje in svet. In to je noro zanimiv svet.

A vendar +160 ni le večer drum'n'bassa, vrtijo se različne zvrsti, hip hop, breakbeat, nu jazz, funk, latino ...

Ja, navdih za te dogodke niso drum'n'bass zabave, ampak druge vrste klubov z eklektično glasbo, house klubi, Fabiov Swerve v londonskem The Endu, newyorški klub Body And Soul, eden najboljših, ki sem ga do zdaj obiskal. Tam so vrteli trije didžeji in črnke so kričale ... Mislim, da ne obstaja več. +160 je “Casa de los ritmos quebrados”, hiša lomljenih ritmov, ne le drum'n'bassa, tudi jungla, dub stepa, hip hopa, breakbeata. Krajev za hip hop in breakbeat v Buenos Airesu ni, ljudje pa so. Tu so Luis Zarillo, Joker Sio, Koxmoz, Danto. Imamo abstraktni hip hop, produkcijsko skupino Emisor, neurofunk didžeja Magaleeja itd. Vsi ti ljudje prihajajo vrtet glasbo na + 160. Zgled nam je med drugim Gilles Peterson, znan po eklektičnih seansah, v katerih meša jazz z vsemi drugimi zvrstmi, od duba in reggeja do soula, rhythm'n'bluesa, housa, brokenbeata, bosse nove ter sambe.

Tudi ti se ne osredotočaš le na en slog, ampak vrtiš vse, navežeš se na temo, ki jo odpre didžej pred tabo.

Res je, drugi se osredotočajo na en slog in ga razvijejo, jaz pa ne. Vključujem vse, od liquida, neurofunka, soula, jungla, duba, reggaeja, breakbeata, hip hopa, metala, hardcora itd. Ponavljam teme, a jih vedno drugače razvijem. Pomemben je duh raziskovanja in odkrivanja. Če vrtim vedno drugo glasbo, ljudje prihajajo in spoznavajo vedno nove stvari. Če se ponavljam, pridejo in prosijo za stare teme, za hite, ki se vedno vrtijo. Sam razvijam teme, ki jih načnejo didžeji pred menoj. Vzpostavljam dialog tako s plesalci kot z didžeji. Didžej set je zame komunikacija, klepet, pogovor. Najprej je bil ta pogovor evforičen, vse je eksplodiralo. Zdaj se razvija drugače, bolj umirjeno, z več zaupanja. Pomembno se mi zdi, da mi publika zaupa, všeč mi je ideja, da se ljudje prepustijo didžeju, se pustijo odpeljati.

Kakšna je drum'n'bass scena drugod po Argentini in Latinski Ameriki?

Poleg Buenos Airesa v Argentini redno nastopam v Posadas, v provinci Misiones. Tam je zelo dobra scena za elektronsko glasbo. Na tovrstnih festivalih zdaj pripravljam okoliščine za drum'n'bass. Brazilija ima seveda svojo specifično zgodovino od hardcora v začetku 90. let naprej. Drugje se scena šele začenja razvijati. Čile ima na primer zelo močno gibanje breakbeata, ki prehaja v drum'n'bass. V Santiagu delujeta izvrstna didžeja Rouch in Black Soul. V Caracasu v Venezueli gibanje uvaja Omik, v Paragvaju odličen duo Bass Reflex, tudi Bogota (Kolumbija) in Quito (Ekvador) že imata tovrstne zabave. Vsi ti nastopajo po vsej Južni Ameriki in širijo gibanje, nekajkrat na leto pridejo vrtet na +160. Ljudje se srečujejo z drum'n'bassom v Buenos Airesu, nato pa prenesejo glasbo in vplive drugam. Najpomembneje je dati inspiracijo drugim.

Se ti zdi, da ima ta glasba v Latinski Ameriki prihodnost? Resnici na ljubo - največ obiskovalcev +160 je zaenkrat turistov; večini prebivalcev Buenos Airesa, tudi mladim, pa se niti približno ne sanja, kaj je to drum'n'bass.

Mislim, da ima prihodnost. Scena se razvija in do zdaj smo naredili ogromno. Na začetku sem vrtel za pet, deset ljudi. Potem za sto. Danes jih pride 500 na teden. A ljudje morajo osvojiti ritem, tukaj nnogi nimajo občutka zanj, trdi so. A prihajajo vplivi in se bodo naučili.

Kako je s turnejami, si bil v Evropi, ZDA?

Leta 2001 sem bil v San Franciscu, Los Angelesu in New Yorku, letos v Portlandu. V Evropi sem bil letos prvič, naredil sem majhno turo po treh mestih v Španiji, Londonu in Amsterdamu. Če bo mogoče, bom šel naslednje poletje v Berlin in na Dunaj. Nisem preveč popotniški tip, potovanja me utrujajo in na turnejah je vse zelo natrpano, zelo malo časa je za spoznavanje krajev. Sem hiperaktiven, a moja aktivnost je druge vrste, pokaže se za mešalno mizo, pri organizaciji glasbenih dogodkov. Poleg tega za nas, ki smo iz Južne Amerike, ni veliko možnosti za potovanja v Evropi in Braziliji, vse je veliko predrago.

Prideš tudi v Slovenijo, če boš ravno na Dunaju?

Seveda, z veseljem, če me povabijo.

Dolgoročno pa nameravaš ostati v Buenos Airesu ali te mika tujina?

Vsekakor nameravam ostati, Buenos Aires je moje najljubše mesto. Tu lahko počneš kar koli, začneš s čimer koli. Z vsako stvarjo se ukvarja le pešcica ljudi, a vsi se med seboj poznamo, in to mi je všeč. Je kaotično mesto, a to me navdihuje, locura (norost) je moja inspiracija. Kaos je najboljše sredstvo za spodbujanje domišljije.

Vesna Ocepek