Candie Hank

Hank God It's Candie

Danes je legenda berlinske podtalne elektronske scene znana kot Candie Hank, čigar imidž je osmišljen v stilu kakšnega romunskega Elvisa ali vzhodnjaškega Dandyja. Za njim so že trije albumi, posneti pod tem imenom.

Medtem ko večina šestnajstletnikov v ogledalu proučuje brsteče mozolje in prve poganjke, ki so rezultat malo konkretnejše poraščenosti, je Patric Catani (takrat znan kot E-De-Cologne) pri teh letih usodno in neusmiljeno »zaružil« po kölnski gabba sceni. Nato je pred več kot desetimi leti vkorakal v elektronsko prestolnico Berlin in se sam oklical za Emperor Of Sweets in The King Of Elephants. Še danes se po berlinskih ulicah in plesnih podijih širi njegov sloves elephanta terrible. Trenutno sta s Chrisom Imlerjem združena v nabritem tandemu Driver, ki ravnokar divja po Evropi. Tako sta v začetku novembra lani pridrvela tudi v ljubljansko Menzo pri koritu in v tej maniri izvedla pestro in bizarno navdihujočo točko.

Katera zvrst je kot prva vzbudila tvojo pozornost oziroma kaj te je potegnilo v svet glasbenega izraza?

V otroštvu sem pel v cerkvenem zboru, za kar sem prepričan, da je vsaj malo vplivalo name. Kot otrok sem bil tudi v stiku z rusko glasbo, ki jo je poslušala mama. Prva skladba, pri kateri se mi je zares strgalo, pa je bila Beat Dis od Bomb The Bass. Imel sem navado, da sem z radia v dnevni sobi snemal na kasete, in ko sem slišal Beat Dis, sem seveda hotel tudi ta komad. Ampak kasetnik je ravno takrat zatajil, kar me je skrajno užalostilo. Usoda je hotela, da sem si kasneje kupil singel, ki sem ga izbral, ker je naslovnica veliko obetala, in po naključju je bila na plošči tudi ta skladba. Privlačilo me je vse to skrečanje poznih osemdesetih in samplanje, tega je bilo v izobilju, pa tudi zvočna prenasičenost in na koncu bogata mešanica vsega tega. Zato so me takrat privlačili tudi Public Enemy in podobni izvajalci.

Kdaj in kako si dobil idejo, da bi tudi sam ustvarjal?

Začelo se je s Commodore 64. Takrat sem imel tudi dobrega prijatelja, ki je bil kar iznajdljiv in podkovan programer ter mi je pokazal, kako lahko delčke glasbe potegnem iz računalniških igric. S Commodorja 64 sem napredoval na Amigo 500, prijatelj je takrat imel Atari in tako je razvoj šel svojo smer. Z Amigom 500 sem tudi ustvaril prvo ploščo.

Kako ti je pri rosnih šestnajstih uspelo premamiti ustvarjalca, kot sta Mouse On Mars, ki sta se takrat zanimala za tvoje delo?

To je bilo v tistem času precej zabavno. Takrat smo vsi živeli v Kölnu in smo imeli skupne znance, prek katerih sta Mouse On Mars izvedela zame. Nato je eden od njiju navezal stik z mano in me obiskal na domu, v moji otroški sobici (smeh). Ko je slišal še več stvaritev, je bil zelo navdušen in prinesel mi je material za samplanje. Ko danes gledam nazaj na vse to, se mi zdi izjemno smešno.

Tvoje življenje se je takrat verjetno radikalno spremenilo.

Popolnoma (smeh). Vse se je dogajalo zelo hitro. Takrat niti nisem razmišljal o teh stvareh, vendar če zdaj za nazaj rekonstruiram dogajanje, se mi vse skupaj zdi naravnost noro. Kmalu sem imel nastop v živo, na katerem me je slišal vodja Monotone Records, založbe z dolgo zgodovino, in me takoj želel spraviti pod svoje okrilje. Tako sem prvo ploščo izdal pri njih. Lahko bi celo rekel, da je šlo za naravni tok dogajanja – takoj zatem sem namreč pri njih izdal še drugo ploščo in veliko nastopal, kar je za nekega šestnajstletnika seveda vse zelo divje, čeprav takrat tega mogoče niti nisem tako dojemal. No, gotovo nisem tega takrat dojemal, sploh pa ne tako kot danes. Seveda gre tukaj tudi za to spremembo, da danes nisem več tisti kot prej, kot otrok oziroma najstnik na sceni odraslih.

Ali si bil na začetku ustvarjalne poti – glede na to, da si bil bistveno mlajši od preostalih akterjev na sceni – deležen kakšnih nasvetov od starejših kolegov?

Da, večinoma od ljudi, ki so bili takrat zbrani okoli založbe Kompakt, ki se je takrat še imenovala Delirium. To so bili predvsem Wolfgang Voight in Dr. Walker z Monotone Records. Moje delo jim je bilo zelo všeč, čeprav je bilo precej drugačno od tistega, kar so izdajali oni. Dobival sem veliko nasvetov, ki pa jih pri tisti starosti seveda nisem kaj preveč upošteval in sem šele kasneje spoznal njihovo dobronamerno vrednost in dejansko uporabnost.

Glede na to, da si eden izmed pionirjev struje gabba v elektroniki, kako vidiš stanje na današnji tovrstni sceni?

Res ne vem, kaj se dogaja, saj je zame poglavje gabbe in breakcora zaključeno. Raje imam bolj odprto publiko, čeprav so mi nekatere stvaritve gabbe še vedno všeč, ker imajo neko apokaliptičnost, podivjanost in odpuljenost. Na enem izmed nastopov v obdobju gabbe sem doživel, da so nekateri, ki so prvič slišali to glasbo in je niso bili vajeni, dejansko začeli z glavami treskati ob tla. To je bilo precej čudaško doživetje. Ampak imam rad, če na nastope prihajajo novi ljudje, gabba pa je precej zaprta scena. Lahko bi rekli, da je to scena za otroke, kjer obstaja želja, da bi bilo vse čim bolj uniformno.

Candie Hank je verjetno več kot zgolj psevdonim. Kako si ga iznašel?

Začel sem kot E-De-Cologne in nadaljeval kot Patric Catani, sčasoma pa sem opazil, da ljudje ti dve imeni povezujejo s precej tršo glasbo, kot jo ustvarjam zdaj. Nekako sem se naveličal tega ter izbral novo in zares neumno ime Candie Hank, pri katerem ne veš, ali gre za kakšen country ali pa disco projekt. Zame je bil to način, da sem lahko vse osmislil na novo in pustil domišljiji prosto pot. Gre za parodijo na vlogo nekega mačo tipa, ki jo na splošno prikazujejo v današnjih medijih, za norčevanje iz darvinistične podobe moškega.

V tvoji glasbi je veliko humorja. Je to način shajanja z današnjim absurdnim svetom? Ali te, kadar ustvarjaš, presenetijo rezultati lastnega dela?

Glede humorja bo kar držalo. Veliko je zafrkancije, saj tudi ko nastopam kot Candie Hank, gre v bistvu za šalo. Moment presenečenja pa je res nekaj najboljšega, kar se ti lahko zgodi, torej ko se vprašaš, kaj je privedlo do tega rezultata, ko končaš neko pesem.

Zadnji album si izdal pri ruski založbi Solnze. Kako si navezal stik z njimi in kakšna se si ti zdi ruska elektronska scena?

Ne bi vedel, saj nisem spoznal toliko ljudi in tudi že kakšno leto nisem bil tam. S Solnzem nisem stopil v stik, ker smo se preprosto pogosto srečevali, in tako se je začelo naše sodelovanje. Tam izdajajo na primer tudi Messer Chups, vendar ne vem, ali stalno. Sicer pa večinoma sodelujem s Sonig in občasno tudi z založbo Wwilko, kar je bolj smiselno, kot če bi vse izdajal pri Solnzu. V Rusiji dejansko obstaja nekaj glasbenikov, katerih delo mi je všeč, toda ne vem, kakšna je ruska scena in kaj se dogaja v klubih. Se pa spomnim svojega nastopa v Rusiji, ki je bil v bolj gostilniškem ambientu, in ljudje so začeli kar plesati pa mizah, kar je bilo precej zabavno in zame nenavadno glede na prostor. In to je moj spomin na rusko sceno.

Dve leti sta minili od zadnjega albuma Groucho Running. Ali lahko v bližnji prihodnosti pričakujemo kaj novega?

Da, pripravljam nove stvaritve kot Candie Hank, hkrati pa vedno več sodelujem tudi z drugimi ustvarjalci. Sploh s Chrisom, ki med drugim tudi bobna. Skupaj sva napravila nekaj pesmi in njegovo delo predstavlja velik del te glasbe. V tem času sem naredil veliko remiksov, med drugim tudi enega za Jean-Jacquesa Perreyja, ki bo kmalu izšel. A že zaradi samega občutka ne morem izdati albuma vsako leto. Tudi med prvim in drugim je minilo kar nekaj časa.

Poleg tega, da si znan kot Emperor Of Sweets, sloviš tudi kot King Of Elephants. Naslov zadnje plošče Groucho Running pomeni tehniko slonjega teka. Od kod vsi ti sloni?

Pred leti, ko je bilo v Berlinu veliko sovražnosti, sem se poskušal čim manj ozirati na to in početi, kar pač počnem. Zato me je nekdo primerjal s slonom − ne glede na to, kaj so metali vame, sam nadaljeval po svoji poti. Potem je v bistvu šlo za to, da sem si že dolgo želel posneti nek »slonji« album. Vendar se tukaj ta zgodba tudi konča. Nič več slonov torej.

S Chrisom Imlerjem sta že kar nekaj časa na turneji. Kako napreduje in kam vaju še pelje?

Da. Imel sem še nekaj nastopov kot Candie Hank, ki sva jih tudi izvedla skupaj, kar je bilo dobro, saj gre tudi ta naveza nekje po tej poti. Izvajava nekakšen čudaški rock'n'roll in vključujeva še več besedil. Po Ljubljani greva v Belgijo, sledi Köln. S Chrisom sodelujeva tudi z berlinskim umetnikom pri izvedbi zvočne instalacije, ki jo bomo predstavili v Kölnu. Nato si bom privoščil odmor, saj sva preživela en mesec v Ameriki, zdaj je bila še ta italijanska turneja, tako da ga bom zares potreboval.

Za koga bi rekel, da je trenutno najbolj vroč ustvarjalec na berlinski elektronski sceni?

Kako se že imenuje ta tip? Emperor Of Sweets ali kako že (smeh) … Samo šalim se … To bo zdaj verjetno kar Imler. Chris Imler.

Že več kot deset let živiš v Berlinu. Kako se je spremenil v tem času – predvsem kar se tiče elektronske glasbene scene?

Čeprav je to morda čudno, se mi dozdeva, da je v tem obdobju postal veliko bolj konzervativen, kot je bil morda pred desetimi leti. Seveda imaš danes veliko različnih klubov in tako tudi možnosti za nastopanje, vendar se elektronika pogosto dojema zgolj kot neka navadna plesna glasba. Obstaja namreč veliko klubov, ki najemajo samo didžeje, ki s prenosnega računalnika predvajajo samo popularno elektroniko. Če pogledam nazaj, bi rekel, da je bilo nekoč mogoče zabave organizirati veliko bolj spontano kot danes. Tako smo se na primer na začetku tedna odločili, da bomo organizirali zabavo za konec tedna, in to je takrat šlo. Danes pa potrebuješ ogromno organizacije, plakatov in nasploh oglaševanja.

Ustvarjaš tudi glasbo za film in gledališče. Kaj te je privedlo v te vode in za kakšno glasbo gre?

Svoje delo sem enostavno posredoval režiserjem in nekaterim ljudem, ki se ukvarjajo s tem. Veliko delam za gledališče Volks Buhne. Ali pa sem spoznal umetnike ter režiserje, moje delo jim je bilo všeč in smo začeli sodelovati. Nekatere stvaritve so tudi v nekoliko bolj humornem stilu, kot je za predstavo The Gambler od Dostojevskega, ker je tudi sama predstava takšna. Za Kislowskega pa sem na primer ustvaril nadvse krhko, zelo žalostno in tiho, emocionalno glasbo.

Si lahko zamišljaš življenje brez ekstremov?

Ne (smeh).

Kaj pa brez glasbe? Kaj bi počel, če se ne bi ukvarjal s tem?

Zelo težko. Morda bi se ukvarjal s programiranjem. Čeprav v resnici nisem dober v matematiki, tako da ne vem, kako bi bilo to videti. Vendar se mi programiranje zdi nekaj, kar bi me lahko še kar zanimalo.

Kaj poslušaš v prostem času?

Všeč mi je Henry Williams ali Felix Kubin. Tudi techno ali bollywoodska glasba. Pred kratkim sem odkril neke turške izvajalce iz šestdesetih let, ki so me izjemno navdušili. Rad poslušam čim širši spekter glasbe, bilo bi naravnost frustrirajoče, če bi imel na razpolago popolnoma monoton izbor.

Kje se vidiš čez trideset let?

Lahko bi se popolnoma posvetil ustvarjanju raznih soundtrackov za gledališče in film ali za kakšne druge projekte. Čeprav nisem popolnoma prepričan, da to deluje ... Kaj pa vem, morda se bom pri šestdesetih vrnil v gabbo ... in postal gabba dedek (krohot).

Pina Gabrijan