Ciro Díaz Penedo

Ustvarjam z dobro voljo in črnim humorjem

Ciro Díaz Penedo je kitarist in vodja kubanske zasedbe La Babosa Azul (Modri morski polž), kitaro pa igra tudi v tamkajšnji punkovski skupini Porno Para Ricardo. Besedila, ki jih piše, niso prav nič prijazna do kubanskega režima s Fidelom in Raúlom Castrom na čelu. Člani njegove skupine La Babosa Azul seveda ne morejo s Kube, vendar to ne velja za njihovo glasbo in ideje, ki se po svetu nezadržno širijo prek interneta.

Ključna oseba pri nastanku tega pogovora je bil Charlie Bravo, njegov v ZDA živeči kolega, ki skrbi za spletni strani obeh omenjenih skupin. Charlie je bil internetni posrednik pri pošiljanju vprašanj in odgovorov, saj imajo Kubanci še vedno precej težav z dostopom do interneta, čeprav to ne pomeni, da s svetom niso povezani. Kubanski alternativni glasbeniki za razliko od uveljavljenih kolegov, kot so Los Van Van, Charanga Habanera in seveda vsi tisti iz skupine Buena Vista Social Club, ne morejo potovati iz države, saj alternativci niso podporniki komunističnega sistema bratov Castro. To so mladi, ki so bili že rojeni globoko v časih revolucije in zato razen komunizma ne poznajo drugih sistemov. Tamkajšnji režim je dolga leta uspešno skrbel za to, da na otok ni prihajalo veliko informacij iz sveta, a ga oblast pred zunanjostjo ni mogla popolnoma izolirati. S pojavom mobilne telefonije in interneta pa je nekoč uspešna blokada dokončno padla. Kubanski blogerji so med najživahnejšimi na svetu, delujejo pa na strežnikih zunaj Kube. Prek blogov v svet pošiljajo informacije o aktualnih dogodkih, hkrati pa se s pomočjo nove tehnologije o svetu seznanjajo tudi sami. Ko so pred kratkim, recimo, zaprli Gorkija Aguilo, pevca skupine Porno Para Ricardo, so njegovi prijatelji s Cirom Díazom Penedom na čelu takoj oddrveli na koncert znamenitega Pabla Milanesa, ki je ravno v tistih dneh nastopal na Protiimperialistični tribuni pred ameriškim interesnim centrom. Na koncertu so prišli v konflikt s policijo, a hkrati o dogodku že neposredno obveščali prijatelje po vsem svetu. Proces proti Gorkiju se je dogajal ravno takrat, ko je bila na obisku v Sloveniji znana kubanska pisateljica Zoé Valdés. Ta živi v emigraciji v Parizu, tedaj pa je dejala, da ji s Kube informacije pošiljajo celo s procesa samega. Ena od zanimivih anekdot pravi, da je kubanski minister za informiranje Ramiro Valdés na neki zaprti seji izjavil, da je internet »čista zguba«, in že naslednji dan se je pojavil blog s tem imenom.

Začniva s ploščo Cuando Amanezca el Dia in pesmijo Epitafio para Vladimir Visotsky? V njej poljski pesnik Jacek Kaczmarski omenja kroge sovjetskega pekla. Kakšni pa so ti krogi na Kubi in kdo je v njih?

Tako gredo: v prvem so izdajalci, hlapci in vsi tisti, ki so prodali svojo dušo in s tem postali služabniki zla. V drugem so izgnanci in marginalci, obsojeni zaradi drugačnega mišljenja in branjenja svojih idealov. V tretjem vsi tisti, ki so že izgubili upanje. Ne zanima jih nič več, razen preživetja dneva. Ti so se utopili v žalostno realnost. V četrtem so avtomati, ki ne vidijo dlje od svojega nosu in se preživljajo s konzumiranjem sveta laži. V petem so tisti, ki bi bili radi srečni, v šestem cenzurirani umetniki, v sedmem biriči in v osmem svobodni ljudje.

Kako si sploh prišel na idejo, da bi posnel ploščo s priredbami pesmi poljskega pesnika Kaczmarskega?

Zgodba je precej simpatična. Ko sem iskal podporo za izid plošče svojih pesmi, mi je prijateljica Gisela priporočila, naj se obrnem na poljsko veleposlaništvo. Tam so mi odgovorili, da podpirajo le tiste kulturne projekte, ki so nekako povezani s Poljsko. Pomislil sem, da so verjetno tudi Poljaki v času socialistične blokade morali imeti kakšne protestne kantavtorje, in tedanji odpravnik poslov Daniel Gromann me je opozoril na Kaczmarskega. Daniel je bil velik ljubitelj njegovih pesmi, ki so tudi mene takoj navdušile, tako da sva se dogovorila za to, da posnamem ploščo svojih verzij nekaterih njegovih pesmi.

Album je izšel s podporo poljskega veleposlaništva, potem pa si na veleposlaništvu tudi nastopil. Ali ni bilo to zanje politično nevarno?

Poljsko veleposlaništvo na Kubi se je do kubanskega ljudstva res vedlo zelo častno in pošteno. V mojem primeru je šlo samo za koncert, ampak že ena sama neprimerna pesem je dovolj, da kubanska oblast zavzame zelo ostre ukrepe proti tistim, ki pomagajo pri njenem razširjanju.

V pesmih je mogoče opaziti veliko črnega humorja. Kakšna je vloga humorja v tvoji glasbi, pa tudi v vsakodnevnem kubanskem življenju?

Vsakodnevno življenje Kubancev je črno, jaz pa sem vedno dobre volje, zato iz tega ne more nastati kaj drugega od črnega humorja. Z njim skušam predvsem demitizirati vse naše mite in zmanjšati pomen vsem tistim stvarem, za katere nam govorijo, da so tako zelo pomembne.

Mi lahko malo več poveš o svojem življenju? Kdaj in kje si se rodil, kakšno je bilo tvoje otroštvo?

Rojen sem bil leta 1978 v Santiagu de Cuba, odraščal pa sem v Havani. Po izobrazbi sem matematik in po duši glasbenik. Otroštvo je bilo kot pri večini otrok. Starši so bili zagreti komunisti. Z njimi sem živel do 14. leta in bil ves ta čas prepričan, da živim v čudovitem svetu, ki sta ga Kubancem podarila socializem in Fidel Castro, zato jima moramo biti neskončno hvaležni. Naslednje leto sem dobil štipendijo in se odselil, s tem pa tudi odtrgal od teh vplivov. Začel sem misliti s svojo glavo in zaljubil sem se v staro kitaro, ki sem jo imel v prenočišču. Z njo sem začel kariero protestnega glasbenika.

Kasneje si učil na šolah in imaš torej nekaj izkušenj s kubanskim izobraževalnim sistemom, ki ga tako zelo hvalijo. Kakšno je tvoje mnenje o njem? Ali je kaj disidentov med dijaki in študenti?

Tamkajšnji izobraževalni sistem gre od slabega k najslabšemu. Nihče noče več za učitelja, saj je treba za malo denarja ogromno delati, pri tem pa opravljati še žalostne posle, kot je, recimo, zavajanje učencev z najrazličnejšimi političnimi lažmi. Disidenti so skoraj vsi, vendar tega nihče ne pove.

Nekoč si zapisal, da te nadzirata kar dva učenca, in zato predlagal, naj ministrstvo za notranje zadeve za to nemudoma odpre poseben oddelek z računalniki, faksi, internetom … Ali misliš, da te res nadzirata samo dva? Kakšne nagrade si lahko ti učenci obetajo za žalostno početje?

Ha, ha, ha! Delavci notranjega ministrstva imajo boljše plače od vseh drugih uslužbencev, poleg tega pa so deležni še veliko drugih ugodnosti, kot so potovanja v turistični center Varadero, gospodinjski aparati, motorji itd. Ampak tudi s tem njihovo delo ni poplačano. Zaradi mene lahko za moje nadzorovanje zaposlijo toliko ljudi, kolikor hočejo. Za to res nikoli ni manjkalo sredstev. Proračun, ki se porablja za tovrstno delo, je neverjetno visok za tako obubožano državo, kot je Kuba.

Misliš, da si res nevaren?

Da. Sem zelo nevaren. Celo po cesti hodim z nagobčnikom, da ne bi slučajno koga ugriznil. Kadar me punca samega pusti doma, me priveže, da ne bi zgrizel pohištva.

V pesmi Profesor poješ o lastni izkušnji, ko so te kot profesorja izključili z univerze. Kako so tedaj reagirali prijatelji profesorji in študenti?

Nihče se ni strinjal z ukrepom. Moji študenti so pisali celo pisma in prosili, naj prekličejo ukrep, vendar jih pristojni organi niso hoteli niti brati. Tudi med profesorji ne poznam niti enega, ki ne bi izrazil nezadovoljstva, ampak storiti niso mogli čisto nič.

Kako izdajate in distribuirate plošče skupine La Babosa Azul?

Prek spletne strani http://lababosaazul.cubaunderground.com/, za katero v ZDA skrbita naša prijatelja Charlie in Ogai.

Igraš tudi v skupini Porno Para Ricardo. Kako kombiniraš delo v obeh zasedbah in kako poteka tvoje ustvarjanje?

V obeh skupinah vadimo bolj malo, saj v glavnem nimamo prostora, pogosto pa moramo tudi bežati pred policijo. S kombiniranjem tako res nimamo problemov, saj zaradi razumljivih razlogov skorajda ne nastopamo. Kadar skupini delujeta, vadimo v različnih terminih. Drugo pa je seveda pri kreativnosti, ki je različna v različnih obdobjih. Enkrat več časa posvetim eni, drugič drugi. Pri zasedbi La Babosa Azul sem bolj poglobljen, saj včasih za eno samo skladbo potrebujem več ur. Pri Porno Para Ricardo pa agresivnejši, a tudi bolj spontan. Pesmi zanje nastajajo v nekaj minutah. Seveda pa vse skupaj ni povezano s časom, ampak z navdihom. Kadar pride navdih, sploh ne potrebuješ kitare. Lahko počneš nekaj čisto drugega. Tedaj pesem shraniš v glavi in jo zapišeš, ko pride priložnost.

Ko je pred kratkim policija aretirala Gorkija Aguilo, pevca Porno Para Ricardo, si šel s prijatelji protestirat na koncert Pabla Milanesa. Razvili ste plakat z napisom Gorki in zahtevali njegovo svobodo, policija pa vas je začela pretepati. Med drugim so ti nato v žepih našli besedila dveh pesmi. Prva je bila proti Fidelu Castru in druga proti Che Guevari. Ravno letos ves svet praznuje 80-letnico Chejevega rojstva, zato me zelo zanima, kaj ti misliš o tem slavnem gverilcu.

Ta morilec smrdljivih nog ne zasluži, da bi ga sploh omenjal. Pesem o njem sem napisal zato, da bi provociral njegove pristaše. O njem nočem govoriti nikoli več.

Kaj pa prihodnost Kube? Jo vidiš v pozitivni ali negativni luči?

Rad bi, da se vse to prekletstvo čim prej konča, svojih možganov pa ne bi rad zastrupljal z razmišljanjem o tem, kako boleče bodo spremembe, saj bi me to samo paraliziralo.

Pa misliš, da je mogoče sestaviti obe Kubi? Tisto na otoku in drugo v emigraciji?

Nekega dne se bosta morali sestaviti, saj je edina stvar, ki nas ločuje, le Castrov sistem.

Za konec bi te vprašal samo še to, kaj misliš o novem ameriškem predsedniku Baracku Obami. Se bodo izboljšali odnosi med ZDA in Kubo?

Ga ne poznam.

Marko Jenšterle