Letnik: 2009 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Miha Colner

Cynic

Povratek pozabljenih eksperimentalnih srditežev

Redke so zasedbe ali bolje projekti, ki svoje delovanje postavijo na stranski tir do te mere, da nekdaj privržena publika v veliki večini pozabi nanje. Leta 1993 je takratno metalsko sceno v njenem morda največjem razcvetu v kontekstu odprtosti in kvalitete presenetila sveža in vseh klišejev osvobojena zasedba Cynic, stranski produkt profesionalnih studijskih glasbenikov s Floride.

Ta prostor je v zadnjih dvajsetih letih pomenil nekakšno Meko tedaj vzhajajočih t. i. death metal bendov, ki so konec osemdesetih pretresli metalurško sceno z bizarno ideološko vulgarnostjo, ki je brez predsodkov opevala temne strani življenja in smrti, in brutalnostjo glasbe, v devetdesetih pa je postala povsem enakopraven člen te subkulture. Skupine, kot so Morbid Angel, Deicide, Obituary, Massacre, Cannibal Corpse, Death ali Atheist, ostajajo najbolj prepoznaven členi tega gibanja v zatonu. Zlasti zadnji dve sta pomenili odločen premik v žanrski raznovrstnosti ekstremnega metala, ki se je začel nesramežljivo spogledovati z jazzovskimi in fusion prijemi, ti so tovrstni, t. i. tehnični death metal povsem odmaknili od klasičnih form težkorockovskega ustvarjanja. Floridski bendi, ki vsi po vrsti slovijo po ustvarjalni in izvedbeni glasbeni perfekciji ter v začetnih obdobjih neizmerni izrazni svežini, so v začetku devetdesetih proizvedli nove vrhunce. Cynic so pomenili nekakšen večni obstranski projekt uspešnejših tržnih znamk, kot sta Death in Morbid Angel. Osnovani so bili leta 1988, ko so tedaj še zeleni glasbeniki Paul Masvidal, Tony Choy in Mark Van Erp posneli vrsto demoizdelkov, obenem pa sodelovali v donosnejših projektih kot najemna glasbena delovna sila.

Leta 1991 je fantom po štirih izdanih demoposnetkih le uspelo priti do podpisa pogodbe z založbo Raodrunner, vendar jim je zaradi najrazličnejših razlogov uspelo posneti in izdati težko pričakovani prvenec šele po dolgih dveh letih. Splet nesrečnih in nepredvidenih okoliščin je pripeljal do tega, da sta Paul Masvidal in Sean Reinert, tedaj pridružena člana zasedbe Death, ki je na evropski turneji predstavljala ploščo Human, zaradi finančnih težav tega kolektiva dolgo ostala brez svoje opreme, saj je bila zaplenjena. Za nameček je zasedbo za krajši čas zapustil Tony Choy in se pridružil sorodnim Atheist. Poleti 1992, na dan začetka snemanja debitantske plošče, pa je Florido zajel veliki orkan Andrew, ki je uničil vadbeni prostor in hkrati delovni studio zasedbe ter domovanje kitarista Johna Gobela. Kljub neverjetni uročenosti je naslednjega leta luč sveta le ugledal prvenec Focus, vendar so Cynic tedaj poželi le malo zanimanja med širšo glasbeno srenjo, čeprav so se pojavljali med elitnimi zasedbami na najuglednejših festivalih. Focus je bil preprosto prezahteven za preprosto dojemanje glasbenih vzorcev večine ljubiteljev tega žanra, v svoji kompleksni trdnosti pa mu ni uspelo prebiti niti meja preostalih glasbenih poljan. V nekaj mesecih po izdaji in mnoštvu koncertnih predstavitev je bila zgodba izjemne zasedbe Cynic zaključena. No, vsaj zdelo se je tako. Vse do lani, ko je skupina po dolgih 15 letih pripravila prvovrstno presenečenje in na trg pod okriljem manjše založbe Seasons Of Mist lansirala drugo studijsko ploščo Traced In Air. Ta se ne glede na časovno distanco navezuje na predhodnico in jo logično nadaljuje, povzema in nadgrajuje, kot da vmes ne bi preteklo toliko vode. Ker je bila njihova glasba že v osnovi brezčasna, je tudi tokrat ne najeda zob neaktualnosti. Po pričakovanjih so Cynic odpluli od prvinskega death metala v povsem nedefinirane, nadžanrske vode, ki jih uspešno zamejujejo različni vzori dokaj prenovljene postave članov. Tako se kot vselej pojavijo izkušeni glasbeniki, ki jim uspe spojiti več vidikov in vzgibov sodobne rockovske, jazzovske in ne nazadnje metalske zapuščine in jo prek kratkotrajnega prepoznavnega sloga preoblikovati v povsem odklonsko ter sebi lastno celoto. Metalurška osnova se je tako dodobra omehčala in prepustila vodilno vlogo nežnemu, visokemu in z efekti podprtemu vokalu Paula Masvidala in približala zasedbo pop konceptom. Kitarski prispevek dveh izmenjujočih se virtuozov, Tima Kruideniera in omenjenega Masvidala, ostaja na presečišču jazza in težkega rocka z zares specifičnim, nenavadno visoko uglašenim zvokom, celotno sliko pa zaključuje in definira nezmotljiva ritem sekcija, sestavljena iz ustanovnega člana Seana Reinerta na tolkalih in Seana Malona na basu, ki za razliko od metalskih rafalov ali jazzovskih ekshibicij v smislu »pokaži, kaj znaš« v značilnem poskočnem duhu pušča prostor toku posameznih komadov in prevzema vlogo nujne podlage neskončni bogati baročni nadgradnji. Posamezne skladbe se sprehajajo med instrumentalnimi momenti in skorajda pop začinjenim vokalom, ki občasno in verjetno povsem nenamerno pripelje do občasnih efektov skesane novodobne »emo« izpovednosti.

Kitari sta vselej na preži za kratkimi intervencijami, ki v iskanju optimalnih razmerij napolnijo vsak kotiček zvočne slike. Produkcijsko delo je prav tako rezultat večnega iskanja ravnotežja med metalsko srditostjo in mehkobo fusiona. Solaže kitaristov so po navadi kratke, pogoste in učinkovite, vselej v korist celostni godbi brez pretencioznega opozarjanja na parcialne kvalitete posameznikov, o katerih ni dvoma. Cynic tako postavljajo svoje projektno delo med boljše nadžanrske stvaritve sodobne produkcije, ki se ozirajo tako nazaj kot naprej v želji po stvarjenju povsem samosvoje, avtorsko bogate glasbe. Na žalost so pač fantje takšnega kova obsojeni na večno obrobje, saj so preveč kompleksni tako za mainstream kot metal, na drugi strani pa vse preveč udarni za jazzovsko usmerjeno rajo. Kljub temu je njihov povratek na sceno oborožen tudi z boljšo promocijsko dejavnostjo in vsekakor večjo ambicijo po dosegu zasluženega statusa. Tako jim je uspelo izboriti si pojavnost na nekaterih večjih evropskih festivalih, kjer so predstavili kratek repertoar, sestavljen iz skladb albuma Focus ter demoposnetkov obstranskega projekta Portal, ki je bil prav tako izjemno kratkega diha. Trenutno se fantje potikajo po Evropi in Združenih državah v družbi švedskih progresivnih metalcev Opeth, kasneje pa se bodo na ameriški turneji pridružili švedskim robotskim in tehničnim virtuozom brutalnega zvoka Meshuggah. Tako življenjski, a na drugi strani večno obstranski glasbeni projekt Paula Masvidala in Seana Reinerta ubira novo pot po ovinkih in vozliščih globalnega glasbenega prizorišča brez pretiranega oziranja v preteklost. Cynic so ponovno realnost tukaj in zdaj. Ostaja le še upanje, da tokrat z mnogo manj dramatičnimi zapleti in večjim razumevanjem med publiko.

Miha Colner