Etno Malesh

Tradicija v svetu romske glasbe

V makedonskem mestu Berovo se že od nekdaj mešajo številni kulturni vplivi in izročila. Njegovi prebivalci poznajo številne zanimive zgodbe, ki so se skozi čas zakoreninile v njihovo dušo. Eno izmed teh mi je v začetku decembra pripovedoval romski glasbenik Miljaim Destanovski, rojen 26. januarja 1964 v Berovu, v družini z bogato glasbeno tradicijo, staro več kot dvesto let.

S skupino ali bolje rečeno družino Destanovski, ki je v Makedoniji poznana pod imenom »Ratevski zurlaši« in je skoraj vsakoletna zmagovalka etno Festivala gaide Pece Atanasovski, sem se pogovarjal ob turški kavi na Ptuju na dan njihovega prihoda v Slovenijo. Zasedba Etno Malesh je tako nastopila znotraj petega mednarodnega bobnarskega festivala Bobnanje je zdravo, redno pa še bolj, ki ga je tudi letos izvedlo bobnarskoglasbeno društvo DUNUN s pomočjo društva ZULK pod skupnim vodstvom tolkalista Damirja Mazreka in njegovih somišljenikov. Čeprav so ob meni sedeli vsi štirje člani omenjene romske zasedbe, je govoril predvsem vodja le-te, Miljaim oziroma Mile. Povedal mi je veliko zanimivega o ohranjanju družinskega izročila in romski tradiciji v svetu glasbe.

V makedonskih medijih sem zasledil tekst, ki skupino opiše tako: »Tradicionalna zasedba, ki se je ohranila na poti Romov iz Indije. Vendarle pa je samosvoja v stilu igranja in edinstvena v glasbenem repertoarju.« Kako bi sami opisali prenašanje glasbene dediščine v vaši družini?

Družina, iz katere izhajamo, je glavni izvor glasbenikov v vzhodni Makedoniji. Naša zasedba je že skoraj trideset let enaka, ob meni so še moj sin Ervin, brat Djafer in zet Nehru. Igram zurlo, delujem pa tudi kot koreograf, scenski oblikovalec in še kaj. Od instrumentov igram tudi tapan, zadnja tri leta pa se učim še kaval in gajde. Glasbene veščine se prenašajo iz roda v rod že več kot dvesto let. Zurlo sem se naučil igrati v mladosti od očeta, on se je je naučil od svojega očeta, ta od svojega, torej mojega pradedka. Tega instrumenta sem tudi sam naučil sina, ki že ima svojega učenca, tako da nismo dovolili, da bi tradicija in glasbeno izročilo izumrla. Na žalost je naša družina prej izjema kot pravilo saj se mi zdi, da na splošno tradicija igranja zurle v Makedoniji počasi izumira.

Zurla je za Slovence precej nenavaden instrument. Nam lahko poveste kaj o izvoru?

Danes je predvsem znana kot eden izmed tipičnih makedonskih tradicionalnih instrumentov, čeprav je prišla iz Indije in se naselila na Balkanu po mojih podatkih nekje okrog 14. stoletja. Igrala so jo predvsem romska ljudstva ob praznovanjih in raznih drugih obredih. V Makedoniji je kar nekaj skupin, ki igrajo zurle in tapane v različnih sestavih. V naši sva dva zurlaša in dva »tapanđije«. Takšna zasedba je tipična za območje Makedonije, čeprav se v zahodnem delu igra drugače kot pri nas na vzhodu. Hočem povedati, da mi lahko gremo tja in tam tudi igramo, medtem ko oni pri nas večinoma tega ne morejo oziroma ne zmorejo.

Zakaj ne?

Ker spremljamo in poznamo različne stile igranja, oni pa so precej omejeni na določene. Eden izmed razlogov je povezan tudi z bližino bolgarske meje, ki je od Berova oddaljena le šestnajst kilometrov in nas povezuje s tamkajšnjo kulturo. Poleg makedonskega načina igranja obvladamo tudi turški in albanski stil. Gre predvsem za ritmično in melodično raznolikost, ki je od države do države drugačna, tudi med pokrajinami znotraj ene. Zato tudi igramo v teh državah.

Vaš stric Željo Destanovski je bil razglašen za prvega zurlaša bivše Jugoslavije.

Da, stric Željo je igral v državnem folklornem orkestru. V bivši Jugoslaviji je bilo ogromno zurlašev in pred štiridesetimi leti so po avdiciji v orkester povabili prav njega. Prepotoval je ves svet, bil je celo v Afriki.

Če se vrnemo na tradicijo v smislu prenosa glasbenega izročila, ste med drugim znani tudi kot učitelj in posrednik glasbene kulture. Ali sami odkrivate mlade talente, ki jih nato vzgajate?

Če vzamem primer svojega sina, bi rekel, da ne. Ervin je, recimo, začel igrati zurlo kot otrok brez moje spodbude. Kar naenkrat je začutil glasbo, prijel v roke instrument in nakazal, da želi iti po mojih stopinjah. Imam še enega sina in dva učenca, ki jih prav tako učim našega izročila. Osredotočam se predvsem na izobraževanje in igranje znotraj družine, in sicer zaradi zaslužka in tradicije, ki jo želimo in tudi moramo ohranjati. To nam je v krvi.

Ali je res, da segajo korenine vaše družine prek meja v Bolgarijo, Turčijo in Sirijo?

Moj dedek je živel v Bolgariji, ko je bila meja določena drugače, kot jo poznamo danes. Po ponovni določitvi meja je del družine ostal v Bolgariji, drugi del pa na območju Berova, kjer živimo še danes. Pred nekaj meseci smo bili v Bolgariji na zurlaškem festivalu, kjer smo po dolgih letih srečali del družine iz že omenjenega bolgarskega predela; zelo smo se razveselili drug drugega. Kot smo slišali od našega dedka, je bil njegov dedek eden največjih zurlašev, kar jih pomni naš narod. Ime mu je bilo Kantur Destanovski. O njem kroži zgodba, ki pravi, da je igral na piščal tako prepričljivo, da mu je na ramo skočil vrabec in tam ostal. Vsakič, ko je ptič zaslišal zvok njegove piščali, je naredil isto. Tudi drugi glasbeniki so poskušali ta trik, a jim nikakor ni uspelo. To veliko pove o glasbeniku in njegovi duši.

Vi ste predvsem družina zurlašev. Kako shajate s tradicijo tapanov? Ali obstaja družina, ki se vam v glasbenem smislu lahko pridruži?

Da, obstaja. Ali je vsaj obstajala. To je družina Demirovski, ki je ohranila tradicijo tapanov skozi več generacij vse do danes. Bili so in so še odlični glasbeniki, skupaj smo veliko potovali in tudi nastopali. Sicer se je naše sodelovanje sčasoma končalo, ker so preklopili na sodobne instrumente in repertoar, tako da smo danes verjetno ena izmed redkih romskih družin na območju vzhodne Makedonije, ki goji glasbo v smislu tradicije znotraj družine.

Ali veliko potujete po svetu?

Nastopili smo na raznih festivalih po Turčiji, Bolgariji, Grčiji, Nizozemski, Švici, Hrvaški, Bosni in Srbiji. In seveda doma v Makedoniji.

Menda ste pred leti že igrali v Sloveniji?

Leta 2004 smo nastopili v Kranju, in sicer z našo domačo folklorno skupino.

Načrtujete kakšne koncerte zunaj Evrope?

Da, odpira se nam možnost v Avstraliji, kjer imamo prijatelja, ki ga nismo videli že trideset let. Ideja je, da prek njega odpotujemo prav tja.

Osvojili ste več nagrad na raznih tekmovanjih. Zadnjo pomembno ste osvojili letos v Prilepu. Kaj pomeni zmaga na najpomembnejšem festivalu makedonske folklore, kjer se po navadi zbere okrog tristo do štiristo umetnikov z vsega Balkana?

Res je, letos smo ponovno zmagali na Festivalu gaide Pece Atanasovski v Prilepu, in sicer v naši kategoriji − dve zurli in dva tapana. Okrog teh številnih osvojenih nagrad kroži smešna zgodba glede druge znane glasbene družine, ki vam jo moram zaupati. Člani družine Majevci so v Makedoniji prav tako znani kot zelo dobri zurlaši in »tapanđije«. No, pred leti smo najprej odpovedali sodelovanje na omenjenem festivalu in si na koncu le premislili. Ko so za to izvedeli oni, sploh niso hoteli nastopiti, ker so se očitno ustrašili. Nočem kritizirati njihovega igranja, ampak naše je res za stopnjo boljše v primerjavi z drugimi zasedbami v naši kategoriji. Zmagujemo že vrsto let zapored, tudi na nekaterih drugih pomembnih festivalih in naše prve nagrade so dokaz, da velikokrat nimamo primerne konkurence, s čimer nam upade tudi želja po nadaljnjem udejstvovanju. Eden izmed razlogov nenastopanja je tudi ta, da se veliko kvalitetnih skupin noče več prijaviti na katerega izmed festivalov. Tako da v zadnjem času nastopamo samo kot udeleženci ali bolje rečeno kot gostje, je pa res, da nam ponekod niti ne dovolijo igrati, ker bi se verjetno ponovila ista zgodba kot že tolikokrat do sedaj.

Ste tudi velik borec za kulturo pri ohranjanju romske in makedonske tradicije. Kako zastopate vaše ideale, če se lahko tako izrazim, in kako vam uspeva?

Sem predsednik romskega društva KUD Dimitar Gjorgijev-Berovski v Berovu. Tam že vrsto let delujem kot scenski oblikovalec, koreograf in mentor oziroma učitelj. V društvu se trudimo spodbujati tako romsko kot makedonsko tradicijo. Iz Berova je v svet odšlo veliko pomembnih glasbenikov, recimo Dragan Dautovski (DD Synthesis, DD kvartet), Bajsa Arifovska in še kdo. Kot koreograf delam večinoma avtorske projekte, torej sam postavim na oder tako glasbo kot ples, kar veliko ljudi fascinira. Ko sem pred leti delal v domu kulture v Berovu, sem v štirih letih izučil kar dvesto osemdeset plesalcev. Drugače pa svoje projekte predstavljam po tujih državah, s čimer veliko pripomorem k promociji tako romske kot makedonske kulture.

A ste v umetniškem smislu morda sodelovali tudi z Romi na slovenskih tleh?

Ne, zaenkrat še ne. Morda v prihodnosti.

V Sloveniji boste v prihodnjih dneh po koncu enotedenske turneje posneli material za zgoščenko. Boste te skladbe tudi igrali na koncertih pri nas?

Konceptualno smo projekt zastavili tako, da bo zajemal pesmi iz vse Makedonije, na njem bodo razna tradicionalna »ora« (kola), pa tudi naše avtorske skladbe. Omenjeni material bomo v naslednjih dneh preigravali po Sloveniji, in sicer na Ptuju, v Izoli, Ljubljani in Mariboru. No, zdaj pa gremo igrat, ker nas publika pričakuje …

Marko Korošec