Gilles Peterson

Uživač v stiku z glasbenim duhom

Ste glasbeni ustvarjalec, ki želi izsanjati uspeh? Ste navdušenec, ki obožuje hlastanje po novih glasbenih vsebinah? Ne, to ni niti nezaželena elektronska pošta niti bombastični promocijski oglas. Če je vaš odgovor pritrdilen, potem je spodnji sestavek namenjen prav vam.

Urbano subkulturo v prestolnici je lani jeseni doletela čast gostiti globalnega glasbenega sladokusca Gillesa Petersona. Dogodek je v klubu SubSub zaokrožil nadvse plodno leto klubske scene pri nas. Že sama njegova pojava je povsem zasenčila nočni set izpod Rožnika, ko je britanski čarovnik na gramofonu razgrnil energični naboj japonske zasedbe J.A.M. s klavirskim hitroprstežem Joseijem v osrednji vlogi.

Kako razlikuješ med dobro in slabo glasbo, saj na tvoj naslov prihaja ogromno materiala?

Na to vprašanje je težko odgovoriti, saj mislim, da gre v osnovi za stvar osebnega okusa, mar ne? Pravzaprav nobene glasbe ne ločujem na posebno slabo ali dobro. Dejansko pa takoj opazim stvari, ki so posebno dobre.

Ampak Alex Barck (Jazzanova, op. a.) mi je dobrim mesecem zaupal, da si ga ravno ti naučil razlikovati med dobro in slabo muziko.

Ja, vendar je vse skupaj prav hecno, saj sem z odraščanjem pričel ceniti glasbo, ki se mi je v mladih letih zdela nekakovostna. Zato menim, da obstaja dobro v vsem, torej v vsakršnem stilu. Nekaj dobrega lahko najdemo celo v varietejski glasbi. Vzemiva za primer britansko pevko, ki je lani zmagala na televizijski oddaji in prejela glavno nagrado. Mislim, da je šlo za zvezdniško oddajo ali nekaj podobnega. Žal se trenutno ne spomnim njenega imena, Leann ... Je velika pop zvezda, zanjo so glasovali televizijski gledalci. Moji otroci jo obožujejo. Vendar je kljub vsemu zelo dobra pevka. Njen material ni odličen, ona pa je zelo dobra. Mislim, da preprosto moraš ceniti vsakršno glasbo. Vsaj jaz tako razumem to sceno. Ja, tako odgovarjam na tvoje vprašanje.

Koliko zvočnih zapisov dobiš v enem tednu?

Nekako lahko rečem, da jih dobim toliko, kolikor pošiljk želim odpreti (smeh). No, prejmem veliko materiala, mislim, da okoli petnajst do dvajset albumov in morda v povprečju petdeset skladb na teden.

Imaš morda kakšne pomočnike, ki ti pomagajo izbirati?

Seveda, imam osebo, ki mi pomaga, pravzaprav imam kar nekaj pomočnikov. Tu je radijski producent in nekdo, ki dela z mano na založbi, on je moj didžejevski pomočnik. Veš, vsi mi po malem pomagajo, da ne postanem obseden s tem. Moja glasbena filozofija, ki me vleče, je nadaljevanje uživanja v muziki. Če bi se prelevila v morečo obveznost ali v nekaj, kar spominja na delo, tega raje ne bi počel in bi ostal doma. Imamhišo, kjer živi moja družina, obenem pa redno zahajam tudi v drugo hišo, ki je povsem moja. Tam skladiščim vso svojo glasbo. Ko odidem od tam, preprosto zaprem vrata in grem domov. Doma nimamo niti gramofona, ampak le CD-predvajalnik, da vključimo pri večerji. Moja hiša je na nek način zelo neglasbena. Mislim, da v življenju nujno potrebuješ ravnotežje.

Ali lahko na kratko opišeš, kakšen je tvoj običajni delovnik?

Popoln dan je, ko se zgodaj zjutraj zbudim, vselej vstanem zelo zgodaj, že ob 7.30, saj sem bolj jutranji tip.

Tudi takrat, ko vrtiš glasbo pozno v noč?

Ja, včasih, saj moram vsak dan odpeljati otroke v šolo in tega ne želim zanemariti, ker to rad počnem. Na popoln dan bi se odpravil na tek ali plavanje ali podobno športno aktivnost. Nato pa bi sledilo, težko rečem ... Popoln dan je, ko odidem na Brownswood, posnamem radijsko oddajo, se srečujem z ljudmi, zaidem v mesto ... Moje življenje je namreč zelo potovalno naravnano, predvsem v zadnjih dveh mesecih sem obletel najrazličnejše kraje. V zadnjem obdobju z navdušenjem veliko časa preživljam na Kubi, kjer pripravljam sveže projekte. Mislim, da poskušam ... Ne vem, tipičen dan je težko opisati. Popoln dan je potemtakem tudi počitek in sproščanje doma.

Kot povsem običajni ljudje, kajne?

Ja, seveda, absolutno.

Kako se počutiš kot glasbeni “tastemaker”? Kakšne lastnosti mora imeti oseba, da postane glasbeni mojster in dober selektor?

Vselej sem verjel v to, da moraš poslušati mnenja in odzive poslušalcev. Glasbi moraš pustiti čas. Ne smeš je vnaprej ocenjevati in obsojati, še preden jo dejansko poslušaš. No, res je, da se ne moreš povsem izogniti temu, da je ne bi vnaprej rahlo ocenjeval. Za to imaš možgane, ki ti vnaprej nakazujejo, kdaj je nekaj dobro, kdaj slabo. Vendar sem bil ničkolikokrat resnično presenečen, ko nisem mislil, da bo glasba dobra, na koncu pa se je izkazalo drugače. Zato menim, da ji moraš vselej temeljito prisluhniti in ostati odprt. Nikakor ne smeš biti snob, v tem je ključ uspeha. Obožujem muziko in obožujem svoje aktivnosti. Po drugi strani pa se moraš vselej spominjati glasbe, ob kateri si užival pri petnajstih letih, in se zavedati, zakaj ti je bila všeč takrat in ne zdaj, ko si dopolnil petintrideset let. Vselej moraš torej gojiti lahkoten in povsem naraven pristop. V trenutku, ko postaneš preveč znanstven in analitičen, nekaj izgubiš. Ko govorimo o glasbi, gre za duha. In človek mora ostati v stiku s tem duhom.

Kako se je tvoja radijska kariera razvijala od prvih zametkov delovanja na piratskih radijskih postajah pa vse do Radia London? Kateri ključni dogodki so te privedli do današnjega statusa izjemno priljubljenega radijskega voditelja na BBC Radio 1?

Pravzaprav ne vem prav dobro. Radio je bil na začetku moje kariere preprosto tako vznemirljiva zadeva. Po eni strani mi je bilo kot mlademu fantu zares enkratno poslušati takšno glasbo v moji sobi. Poslušal sem piratske radijske postaje, in ko sem bil mlajši, me je zelo fascinirala nevarnost tega posla. Ko sem dobil priložnost postavljanja anten in plezanja visoko na zgradbe po vsem Londonu, je to postal naravnost briljanten način izkoriščanja prostega časa.

Tudi tvoj oče ti je pomagal pri tem, kajne?

Ja, res je, vendar sem ogromno opravil tudi brez njegove pomoči, saj sem že pred tem delal za različne večje radijske postaje. Jaz sem bil tisti fant, ki se je povzpenjal na stavbe in nameščal antene ob petih zjutraj, in to povsem nelegalno. To je bilo nevarno početje, tam je bila tudi policija in tisto obdobje je bilo dejansko zelo razburljivo in adrenalinsko. Zdelo se mi je naravnost super in bil sem ves navdušen, saj me je to delo nekoliko spominjalo na vohunjenje in sledenje nekakšni misiji. Resnični užitek, ki ga je dopolnjevalo še vrtenje plošč in didžejanje, kar je bilo tudi precej vznemirljivo. Še posebno vrtenje glasbe, za katero sem vedel, da je ne predvajajo na vsaki radijski postaji. Šlo je za sveže stvari. Lahko trdim, da je bila moja radijska pot od samega začetka izjemno očarljiva. Počel sem različne stvari in pojavil sem se vsepovsod − od piratskih radijskih postaj do Radia 1. Imam izjemno srečo, da lahko sodelujem z Radiem 1, in za to sem resnično zelo hvaležen. Cenim dejstvo, da se je BBC Radio 1 zelo hitro digitaliziral in omogočil spletni dostop, saj to pomeni, da me lahko poslušajo ljudje po vsem svetu, kar je zares nepojmljivo.

Ali je delo radijskega voditelja še vedno prioriteta?

Ne, pri meni je šlo vselej za neko ravnotežje vseh aktivnosti. Ko sem delal na piratskem radiu, sem obenem tudi didžejal v klubih in barih. Vselej poskrbim za enakomerno porazdelitev dela na založbi, pri produkciji, miksanju, radijskem delu, in to je zelo koristno. Najbolj utrudljivo plat dela verjetno doživljam zdaj, saj stalno potujem in vrtim glasbo pozno ponoči. Vendar mi po drugi strani to vliva potrebno energijo in adrenalin, ki ju nato prenesem v radijsko delo. Na nek način torej potrebujem vse, da lahko moja “mašina” brezhibno deluje. Saj veš, potrebujem bencin.

Ja, po svetu ni veliko takšnih osebnosti, kot si ti.

Hvala, to zelo cenim.

Kakšen je tvoj odnos z BBC-jem in kaj bi spremenil, če bi imel to možnost?

Določil bi si boljši termin (smeh). Nastopam zelo pozno (vsak četrtek ob 2.00 po Greenwichu, op. a.). Moja težava je pravzaprav tudi nekoliko nenavadna. Vendar BBC 1 zaradi izjemne spletne priljubljenosti moje oddaje ne čuti potrebe, da bi me prestavili v zgodnejši termin, saj me lahko ljudje vselej poslušajo tudi naslednji dan.

Vendar nas na blogu obveščaš, da BBC ne bo več omogočal spletnega predvajanja oddaje.

Ja, žal se stvari spreminjajo. Sicer ni še povsem določeno, vendar sem slišal, da nameravajo spremeniti stvari. Razlog za to je PRS (The Performing Rights Society, op. a.). Tako me boste morali uvrstiti v program kakšne lokalne radijske postaje. Mojo oddajo predvajajo na fm4, vendar ne vem, ali tu v Ljubljani lovite avstrijsko frekvenco, predpostavljam, da ne.

Ali lahko poveš kaj več o posebnih sekcijah, ki jih ponujaš v oddaji Worldwide? Prva je zagotovo Brownswood Basement Strictly Vinyl in tu so še posebni studijski sessioni Maida Vale ...

Omenjeni priboljški so prednost sodelovanja z državno radijsko postajo. To je nekomercialni radio in ponuja številne ugodnosti, zlasti ugledne studie Maida Vale in visoko raven storitev zelo usposobljenih BBC-jevih inženirjev. Če na primer omenim Kanyeju Westu ali Pharrellu in podobnim izvajalcem ter jih prosim za sodelovanje, bodo vzkliknili in privolili: “BBC, seveda!” Lahko rečem, da BBC uživa zelo dober ugled, zaradi tega pa lahko počneš marsikaj in si še kreativnejši. Pri Brownswood Basement sem popolnoma prilagodljiv, in to mi tudi tolerirajo. Njihovo razumevanje izjemno cenim, saj vem, da gre za poseben format radijske oddaje. Mislim, da jim je všeč. Zato tudi sam z veseljem sodelujem z njimi. Če bi delal na komercialni postaji, bi se moral podrediti oglasnim sporočilom, ki bi vsakih nekaj minut prekinjali oddajo. Šlo bi za nekaj povsem drugega.

Še ena posebnost, ki jo ponujaš, so Worldwide Winners Awards, ki so precej pomembna nagrada v glasbenem svetu in referenca, ki ustvarjalcem omogoča nadaljnji karierni uspeh. Ali boš nadaljeval v tem obsegu in stilu ali nameravaš uvesti spremembe?

Resnično upam, da bom nadaljeval tudi v prihodnje. Trenutno na BBC-ju obstajajo nova pravila zaradi nepravilnosti, ki so se dogajale lani. Ljudje so namreč ponarejali glasove in zato BBC s takšno obliko glasovanja ne namerava nadaljevati. Vendar bom projekt nekako izpeljal sam. Sodelujem s posamezniki iz message boarda in skupaj bomo zasnovali nekaj, kar bo morda privedlo do še boljših rezultatov. Če glasovanje narediš preveč javno, potem lahko nominiranci oziroma njihovi oboževalci zgradijo nekakšen volilni sistem, ki ne temelji na kakovosti, ampak na množenju glasov, in na koncu zmaga na primer Amerie. To smo naredili pred nekaj leti in vsi smo bili razočarani. Vendar bomo vsekakor nadaljevali Worldwide Winners Awards. Naslednji dogodek načrtujemo predvidoma 24. januarja prihodnje leto, trenutno pa že sestavljam seznam izvajalcev. Nadaljevali bomo tudi festivale Worldwide; lani je bil v mestecu Sète na jugu Francije. Ponovno ga organiziramo tudi v Singapurju, in sicer maja 2009, in prvič se podajamo tudi v Istanbul, kjer bo februarja 2009. Poleg tega pripravljamo še aprilski festival v Sao Paulu v Braziliji.

Katere so bile glavne lekcije, ki si se jih naučil v triletnem obdobju obstoja festivala?

Festival preprosto obožujem. Tako se zabavam in super je, da lahko vrtim glasbo in ob tem uživam, namesto da bi zgolj pripotoval, odigral svoje in odšel. To je priložnost sodelovanja z umetniki, kjer povabim najljubše ustvarjalce in se družim z njimi. Je tudi resnično izjemen način razvijanja tistega, kar rad počnem. Veš, mislim, da je ena od stvari, ki mi gre bolje od rok, ravno komunikacija in prenašanje navdušenja na mlade. Vodenje festivala je nekakšen podaljšek didžejevskih aktivnosti.

Prek festivala odkrivaš tudi nove talente, kajne?

Tudi, seveda.

Ali lahko izpostaviš katerega, ki si ga odkril v zadnjem času?

Prejšnje poletje sem odkril francoskega glasbenika po imenu Pascale Comelade, ki je zares enkraten. PJ Harvey ga naravnost obožuje. Do takrat ga nisem poznal in tudi veliko Francozov ne ve, kdo je. Vendar moja ekipa pozna moj okus in prepričani so bili, da mi bo všeč. Ja, obstajajo umetniki, še posebno v Singapurju jih je precej odličnih, ki sem jih slišal nastopati. Poskušam delati s kul promotorji, ki me predstavljajo. Tako bom tudi februarja v Istanbulu izbral osemdeset odstotkov nastopajočih, dvajset odstotkov pa bo lokalnih glasbenikov in prepričan sem, da me bodo tudi slednji pozitivno presenetili.

Z rednimi jesenskimi večeri v londonskih klubih − vrnitev v klub Bar Rumba z dogodki Worldwide Underground in vsakoletna srečanja s Patrickom Forgeem v klubu Dingwalls − se spogleduješ s preteklostjo. Zanima me, zakaj si se s prijatelji odločil za to potezo in ponovno organiziral te večere? Je glavni razlog nostalgija?

V klubu Bar Rumba tega ne počnem vsak teden, to prepuščam svoji ekipi. Dogodki potekajo v najlepšem redu, imajo se super. Zelo pomembno je obdržati klubske večere, še posebno tedenske, saj teh na splošno ni veliko. Mislim, da potrebujemo tedenske dogodke za nove generacije, da se tega privadijo. Dingwallspa je klub, v katerega rad zaidem, saj je še vedno tako zelo živ. Čeprav moram priznati, da se malo bojim potovanja v preteklost. Vzrok je povsem enostaven, saj sem usmerjen bolj v prihodnost. Po eni strani se mi zdijo poskusi oživitve nekako nesmiselni, vendar mi je srečanje v klubu Dingwallszelo pri srcu; gre namreč za resnično star klub s svojo preteklostjo, kar je naravnost fascinantno. Zadnji dve leti sta bili resnično neverjetni. Naslednje leto načrtujem manj potovanj in osredotočil se bom bolj na večere v Londonu. To je moj cilj, saj je dobro ustvarjati doma.

V oddaje vključuješ najrazličnejše zvrsti in zdi se, da si pri tem povsem neobremenjen. Ali imaš izoblikovano kakšno posebno pravilo snemanja ali se raje prepustiš trenutnemu energijskemu toku?

Pravzaprav nimam pravil. Lahko poudarim, da gre za oddajo, ki se razlikuje od drugih in je zares specifična. Moja je zelo razpuščena, kar ima posledično pozitivne in negativne plati. Poslušalci ne vedo natančno, kaj pričakovati, vendar mi to pušča povsem odprte možnosti. Če se omejiš, nimaš manevrskega prostora za prilagajanje vsebine. Zame je torej izjemno pomembno puščati stvari odprte, saj lahko v enem hipu vrtim free jazz, v naslednji minuti pa posežem po bolj trendovski elektro glasbi in predvajam na primer skladbo izvajalcev, kot so M.I.A., Switch ali Diplo. Zame drži, da se navdušujem nad zanimivimi novimi glasbenimi polji, zanimiv mi je Bengin miks in podobno. Na svetu obstaja toliko dobre muzike in vsa je zelo relevantna, vse se med seboj nekako povezuje. Obožujem prehode od Benga do Charlesa Mingusa. Če mi uspe povezati to dvoje, potem zagotovo sledim tistemu, v kar verjamem. Zelo pomembno je, da ne pozabimo na dediščino, in v tem duhu sem tudi odraščal. Mislim, da so številni Američani, ki pridejo v Anglijo in slišijo, kaj počnemo, zelo ponosni in zadovoljni ob dejstvu, da slavimo njihovo dediščino, in to celo bolj kot oni sami. Zame je druženje s Stevom Reidom velika čast. On je bobnal že s praktično vsemi glasbeniki in v nekem obdobju je celo živel v hiši Johna Coltrana, zdaj pa se lahko udeleži dogodka Worldwide in nastopa skupaj z Bengo ali na primer Tawiah. Tu se odvija pravcato mešanje generacij.

Gre za povsem edinstveno situacijo, ki jo ustvarjaš.

Trudim se, ja.

Naj omenim še tvoje sodelovanje pri založbah: v poznih 80. letih si sodeloval z Acid Jazz, nato si prevzel Talkin’ Loud, danes pa vodiš Brownswood Recordings. Kako se počutiš na tej? Ali se založbene aktivnosti razlikujejo od prejšnjih v smislu kreativne svobode, odgovornosti in vlog, ki jih prevzemaš?

Gre predvsem za drugačno obdobje. Predvsem pa dandanes v glasbeni industriji pravzaprav ni denarja, tako da gre bolj za nekakšen hobi. Delo imam rad in z veseljem izdajam plošče, vendar to ni investicija, s finančnega vidika je to prej izguba. A obenem mi je zelo prijetno sodelovati z ustvarjalci, še posebno s takšnimi, kot je José James. Mislim, da bo imel on resnično uspešno pevsko kariero. Trenutno promoviramo njegov novi album. Medtem ko sem prej vložil osemdeset odstotkov svojega časa ..., pravzaprav se motim, naj pomislim, v času vodenja založbe Talkin’ Loud sem okoli šestdeset odstotkov časa vložil v delo na založbi, za dvajset odstotkov je bilo didžejanja v klubih in dvajset radijske dejavnosti. Danes porabim dvajset odstotkov na založbi, štirideset na radiu ter štirideset v klubih. To je pravzaprav tisto ravnotežje, o katerem sem malo prej govoril. Pri tem ne uživam toliko, vendar je to način mojega trenutnega upravljanja dolžnosti in aktivnosti.

Avgusta letos je izšel album Brownswood Bubblers 3. Kaj načrtuješ s projektom v prihodnosti?

Trenutno ustvarjam novi album Bubblers 4, poleg tega pa se ukvarjam tudi s kubanskim projektom, ki bo proslavil petdeseto obletnico tamkajšnje revolucije.

Tudi na blogu omenjaš, da trenutno sodeluješ s kubanskimi glasbeniki, in v Havano se vračaš decembra letos. Ali lahko poveš kaj več o tem sodelovanju?

Seveda, dobil sem enkratno priložnost in preprosto odpotoval na Kubo. Še nikoli nisem bil tam in začutil sem zares odlično priložnost. Spoznal sem številne izjemno zanimive posameznike, ki so me napolnili z energijo. Tako nameravam ustvariti projekt, ki bo bolj nekakšna proslavitev sodobne urbane Havane in ne Havane, kot smo jo poznali včeraj. Tu ne bo šlo za Buena Vista Social Club, temveč za povsem sodobne pristope v kubanski glasbi. Upam, da bomo album izdali v prihodnjem letu. Decembra oziroma januarja se vračam tja.

Krasno, tega izida se zelo veselim. Kaj pa Brownswood Loves Jazz? Boš ponovno organiziral omenjeno turnejo?

Mogoče bomo tokrat izvedli turnejo po Ameriki, in sicer v naslednjem letu. Amerike še namreč nismo toliko pokrivali. Tam hočem organizirati nastop Soil and “Pimp” Sessions in predstaviti Joséja Jamesa njegovemu trgu. Ja, mogoče se bo naslednja turneja Brownswood Loves Jazzodvijala v Ameriki.

Sloviš kot glasbeni gurman, poleg tega pa si tudi velik oboževalec Gunnersov. Nekoč si omenil, da je didžejanje svojevrsten šport, šport selekcioniranja. Z Arsènom Wengerjem si delita ugled nepogrešljivih iskalcev mladih talentov. Kako v svojem vsakdanjem življenju povezuješ glasbo in nogomet?

Ti dve področji sta se v preteklosti pravzaprav resnično povezali. Nekoč sem miksal glasbo za igralce Arsenala. To je bilo, recimo, pred desetimi leti, ko je za Arsenal igral Ian Wright, znameniti napadalec, ki je zares oboževal mojo muziko. Pošiljal sem mu posnetke in pred velikimi tekmami sem ekipi vrtel glasbo kar v garderobi, ko so bili vsi zbrani. Dandanes pa v tekmi samo uživam. Zame je nogomet sprostitev in odklop od normalnega življenja. Zato ga nočem mešati z vsakdanjimi aktivnostmi, čeprav so mi ničkolikokrat ponudili priložnost didžejanja za ekipo Arsenala. Moram poudariti, da v tem nisem preveč užival, saj hočem ločevati obe področji. Resnično si želim biti samo nogometni oboževalec in nič drugega. Oboževalec, ki mora ločevati posel od zabave. Pa čeprav je glasba pravzaprav tudi moja zabava in velik užitek. Hm, rad bi spoznal Arsèna Wengerja, to je res pomemben človek. Še nikoli ga nisem srečal, vendar sem vesel, ko ga vidim, saj je zelo velik in prodoren.

Videti je, da si v karieri dosegel že vse. Kaj je pravzaprav sploh še izziv?

Želim ustvariti avtorski album, in to je nekaj, za kar si bom v prihodnosti prizadeval. Želim kreirati tudi lastno glasbo in ustvariti svoj zvok. Bomo videli, kaj me čaka.

Mateja Rot