Homayun Sakhi

Afganistanski rabab

Žal je Afganistan v zadnjih letih bolj prisoten v političnih kot kulturnih novičkah. Enako se (je), žal, godi(lo) še kakšnim srednjeazijskim državam, ki so si delile podobno nesrečno usodo tuje nadvlade, tiranije in zatiranja tradicionalnih oblik kulture. Ne sovjetska okupacija ne talibanski režim nista bila naklonjena tradiciji (talibani so v času vladavine prepovedali vsako glasbo ter sežigali CD-je in kasete!).

Danes se glasbi srednje Azije godi veliko bolje, saj ima močno podporo v ustanovi, ki jo je zagnal Aga Kan imam (verski vodja) dvanajstiškega šiizma (ene od dveh vej šiitskega islama). Njegova glasbena pobuda za srednjo Azijo (Aga Khan Music Initiative in Central Asia; AKMICA), ki je del njegove krovne organizacije oziroma “razvojnega omrežja” (The Aga Khan Development Network), ne skrbi le za ohranjanje in revitalizacijo tradicije, marveč tudi za seznanjanje zahodnega občinstva z bogato dediščino zahodnoazijskih dežel. Eden od sadov teh prizadevanj je bila vključitev v večletni projekt Svilena pot (Silk Road Project), pobude, ki jo je zagnal in vodil čelist Yo-Yo Ma in znotraj katere so se na skupno turnejo odpravili številni glasbeniki iz Kazahstana, Kirgizije in Tadžikistana skupaj z omenjenim čelistom. Med vrhunce tega projekta prištevajo multimedijsko, na kirgiški epski pesnitvi Manas slonečo predstavo, ki so jo uprizorili v britanski knjižnici. Pomemben partner teh projektov je slovita institucija Smithsonian, ki je v sodelovanju z AKMICA v Washingtonu pripravila kar desetdnevni festival srednjeazijske godbe. Sodelovanje z omenjeno ustanovo se je nadaljevalo na diskografskem področju prek njihove znamenite založbe Smithsonian Folkways Recordings, saj so pripravili desetdelno zbirko Music Of Central Asia, ki na CD-jih in DVD-jih povzema najboljše, kar je na voljo od modernih nadaljevalcev tradicij. V isti seriji je, denimo, izšel tudi album naših drugogodbovskih znancev, kirgiških Tengor-Too, v njej pa pod naslovom Music Of Central Asia Vol. 3: Art of the Afghan Rubâb najdemo tudi prvenec mojstra na specifični srednjeazijski lutnji rabab Homayuna Sakhija. Homayun Sakhi se je rodil v Kabulu leta 1976 v eno od vodilnih afganistanskih glasbenih družin. Že pri desetih je začel študirati igranje na rabab, in sicer kar pri svojem očetu Ghulamu Sakhiju, ki pa je bil učenec slovitega mojstra, leta 1980 umrlega Ustâda Mohammada Omarja. Ta je izhajal iz tradicije, ki sega v sredo 19. stoletja, ko so v Kabul pripeljali severnoindijske glasbenike, da bi igrali na dvoru. Afganistanska glasbena tradicija je prepredena s prvinami bližnjih kultur oziroma, pravilneje, njene korenine se skrivajo v starih kraljestvih Perzije, srednje Azije in Indije. Vpliv slednje je videti že na formalni ravni, saj se skladbe imenujejo »rage«, pa tudi na zvočni (tako glede lestvic kakor ritmike) je zaslediti vpliv indijskih rag. Toda afganistanska glasba se oddalji od indijske tradicije rag, povrhu pa Sakhi v glasbo vpleta vplive, ki jih je srečeval na raziskovalnih potovanjih po širnem svetu − podobno, kot to počne naš lanski gost, indijski kitarist Debashish Bhattacharya. Nekaterih sprememb ali dodatkov se je domislil že v domovini, med spontanim igranjem (po strunah rababa so s trzalico, denimo, igrali le v eno smer, navzdol, sam pa je strune ubiral tudi navzgor).

Leta 1992 se je pred razdejanjem in nemirom v domovini z družino umaknil v pakistanski kraj Pešavar, ki je postal središče afganistanske glasbe v eksilu. Tam je brusil svoj slog in poslušal tudi druge tradicije igranja na rabab. Ob padcu talibanskega režima leta 2001 so se številni afganistanski begunci vrnili domov, Sakhi pa je bil že na poti v Kalifornijo. Ustvarjalno zatočišče je poiskal v majhnem mestu Fermont, pravcati afganistanski enklavi v ZDA. Tam je že prej živel tablist Toryalai Hashimi in med glasbenikoma se je spletel občutek za pretanjeno medigro. Skupaj ju slišimo tudi na imenitnem albumu Music Of Central Asia Vol. 3: Art of the Afghan Rubâb z dvema daljšima ragama in eno krajšo, tipično afganistansko ljudsko skladbo. Že uvodna Raga Madhuvanti izpričuje osupljivo veščino Sakhija in Hashimija. V razvejano, na več delov razdeljeno skladbo nas vpelje dolg, skoraj dvanajstminutni Sakhijev solistični uvod. Tudi to je njegova invencija, saj take pesmi praviloma trajajo dobrih 15 minut, tukaj pa se celotna raga (ena od dveh obsežnejših na albumu), zasuka do skoraj petintrideset minut. Skladba za razliko od indijske glasbe ne vključuje uporabe drona, zato je glavno ogrodje osupljivih melodičnih linij tabla. Vendar pa tudi Sakhi na rababu poskrbi za dodatno zgoščanje in bogatenje ritmov, saj je neverjetno vešč v igranju nosilne melodije in njenem hkratnem ritmičnem podpiranju. Take zanimive rešitve imajo osupljiv učinek; s strunami ustvari sinkopirana ritmiziranja, hkrati pa ritem dostikrat udarja tudi mimo glavne dobe. Homayun Sakhi je zaradi višje sile in neljubih zgodovinskih okoliščin do prvenca resda prišel pozno, a tudi na osnovi tega majhnega dela njegovega repertoarja zagotovo trdimo, da smo priče porajanju še enega mojstra. Sam ne misli tako, kajti odklonil je naslov “ustad” (mojster). Meni, da je njegova veščina “le kapljica v širokem morju glasbe”. Morda res, a ta kapljica bo ustvarila močne valove.

Mario Batelić