SToP

Slovenski tolkalni projekt

Barbara Kresnik, Matevž Bajde, Damir Korošec, Franci Krevh, Tomaž Lojen, Davor Plamberger in Dejan Tamše − sedmero tolkalcev, ki tvorijo Slovenski tolkalni ansambel ali krajše SToP. Ta kratica pa lahko pomeni tudi kaj drugega, na primer Super tolkalno odštekani projekt. Da si jo boste lahko razložili tudi sami, si boste morali omisliti njihovo novo ploščo ali jih obiskati na katerem od koncertov.

Ob desetem rojstnem dnevu zasedbe smo se – tako kot že pred leti (gl. Musko, št. 12/01) – pogovarjali z ustanovnim članom Francijem Krevhom. Pred osmimi leti je bilo kar nekaj članov še študentov, danes so že vsi redno zaposleni akademski tolkalci. Kakšna je bilanca prvega desetletja?

Do prve plošče ste prišli šele po desetih letih delovanja. Kako to?

Dolgo pravzaprav sploh nismo pomislili na lastno ploščo, nesmiselno pa se nam je zdelo tudi snemati stvari, ki so jih pred nami po večkrat posneli že drugi. Plošča se je resnično začela rojevati šele v letu 2006, ko smo začeli sodelovati z Društvom slovenskih skladateljev in ko so ti za nas začeli pisati skladbe. Potem smo imeli naenkrat na razpolago cel kup skladb, ki smo jih krstno izvajali, sodelovali pri njihovem nastanku … Naposled je seveda postalo samoumevno, da ta dela prvi tudi posnamemo.

Album ste naslovili Stop Plays Four Slovenian Composers and A Brazilian. Je bila odločitev, da glasba slovenskih skladateljev na plošči močno prevladuje, zavestna?

Vsekakor. Naša želja – po svoje pa tudi dolžnost – je bila, da te skladbe posnamemo. Konec koncev smo s skladatelji tudi tesno sodelovali, točno smo vedeli, kaj hočemo, skladatelji so vedeli, kaj s(m)o želeli povedati, zato se nam je zdelo, da je snemanje najmanj, kar lahko naredimo. Po drugi strani pa bomo s slovenskim programom nedvomno vzbudili pozornost tudi na globalni tolkalni sceni. Rosaurovo (Ney Gabriel Rosauro, vrhunski brazilski glasbenik, skladatelj in pedagog, op. p.) skladbo smo vključili zato, ker nas z njim veže prav posebno prijateljstvo; spoznali smo se namreč že na začetku naše poti v Grožnjanu. Njegova skladba nam je že od začetka zelo pri srcu, pogosto smo jo izvajali in smo se mu na ta način hoteli tudi oddolžiti za pomoč in podporo.

Kot skladatelj si za ploščo prispeval tudi sam dve skladbi.

Tako je. Mozaiki I. so nastali že dolgo tega, v študentskih letih, Mozaiki II. pa leta 2002, ko smo se odpravljali na gostovanje v Korejo in smo potrebovali eno res udarno, s katero bi se lahko uspešno predstavili. In bolj kot sem raziskoval različne možnosti – pregledoval note, poslušal posnetke itd. – bolj nezadovoljen sem bil. Ker sem imel že nekaj časa določene ideje, sem jih potem tudi uspešno razvil v Mozaikih II. Sčasoma je to postala najpogosteje izvajana skladba SToP-a nasploh, saj je zelo vsestransko uporabna; lahko jo izvajamo tako na "resnejših" koncertih in tolkalnih festivalih kot na mladinskih koncertih in raznih prireditvah.

Kako je z literaturo za tolkalni ansambel?

V primerjavi z drugimi uveljavljenimi komornimi zasedbami, na primer godalnim kvartetom ali pihalnim kvintetom, ki jih je na tisoče, smo glede literature v močnem deficitu. Po drugi strani pa se v svetovnem merilu situacija izboljšuje, sploh v zadnjih letih literatura nastaja v zelo hitrem tempu. Tudi slovenski skladatelji – čeprav sicer polno zaposleni – dokaj uspešno sledijo tem smernicam, ne nazadnje gotovo tudi zaradi našega ansambla. Sicer pa smo zelo odprti in ne bi zavrnili izvajanja nobene nove skladbe. Predlani smo na primer sodelovali z Andrejem Missonom, ki je napisal Kantato po sv. Elizabeti za mešani pevski zbor in tri tolkalce. To je bil velik projekt, ki je nastal ob 800. obletnici rojstva sv. Elizabete Turinške, ki je tudi zavetnica cerkve v Slovenj Gradcu (od koder prihaja Franci Krevh, op. p.), bil pa je multimedijsko usmerjen, saj smo imeli tudi videoprojekcijo in vse skupaj je bilo odlično.

Kako bi na kratko povzeli prvo desetletje vašega delovanja, kaj vas je najbolj zaznamovalo?

Naših prvih deset let bi lahko v grobem razdelili na tri obdobja. V prvem, ki je okvirno trajalo tri leta, smo se še iskali. Bili smo zelo zagnani in razmišljali smo o tem, kaj lahko igramo, kje, v kakšni zasedbi … Sprva smo bili člani samo štirje, že v tem začetnem obdobju pa so se nam pridružili še trije, ki so ekipo dopolnili v zasedbo, kakršna je še danes. V naslednjih treh ali štirih letih smo se že razvili in si ustvarili določen repertoar; začeli smo spoznavati drug drugega in upoštevati medsebojne želje in ideje. Ker pač nimamo umetniškega vodje, se moramo o vsem dogovoriti sami in pomemben je prispevek vsakogar posebej. Od začetka smo imeli z usklajevanjem mnenj in predlogov kar nekaj težav, a smo jih hitro odpravili. V zadnjih treh letih smo postali že priznana zasedba, trdno zasidrana ne le na slovenskem, ampak tudi mednarodnem glasbenem zemljevidu. Začeli smo snemati tudi ploščo in že želi sadove dela, ko so povsod, kjer smo igrali, pravzaprav že vedeli za nas. Zdaj je napočil čas, ko res lahko delamo tisto, kar si želimo in kar nas veseli, seveda pa nas v prihodnosti čaka še dovolj izzivov.

Čigava je bila ideja za ustanovitev SToP-a in kako ste prišli do zasedbe, ki je stalna že vseh deset let?

Pobuda se je že pred več kot desetimi leti rodila na poletni tolkalni šoli v Grožnjanu, ki smo se je udeležili Barbara, Dejan in jaz. Toda ker člani prihajamo z različnih koncev Slovenije, nam od začetka nekako kar ni uspelo priti skupaj. Ko pa sem sam prišel v Ljubljano, kjer je bila že od prej tudi Barbara, so se stvari začele premikati. Prišel je še Davor, ki je privabil še nekaj ljudi s štajerskega konca, in zasedba je postala popolna.

Tolkala so na glasbenih šolah še vedno precej zapostavljen predmet, saj se jih na vseh niti ne da učiti.

Res je. Gre za dva problema – najprej ozaveščenosti in problem samih učiteljev. Mislim, da pri nas še vedno primanjkuje kakovostnih profesorjev tolkal. Težava je torej predvsem kadrovske narave, kar je običajno toliko bolj pereče na šolah, ki so bolj oddaljene od večjih slovenskih glasbenih centrov (Ljubljana, Maribor, Velenje …).

Eno temeljnih poslanstev SToP-a je nedvomno tudi demistifikacija tolkalne sekcije. Zakaj tolkala v šolah niso tako priljubljena kot violina ali klavir?

Seznanjanje in spoznavanje otrok s tolkali je še vedno ena naših glavnih prioritet. Včasih res opažamo, sploh na nekaterih glasbenih šolah, da so tolkala zelo slabo zastopana. Po drugi strani pa se mi zdi, da nam je uspelo v desetih letih s številnimi koncerti za mladino kar nekaj otrok navdušiti za to, da so se potem vpisali v glasbeno šolo in se začeli učiti. In to je vsekakor največji uspeh, ki ga lahko dosežemo.

Na vaši spletni strani je med drugim moč prebrati, da radi uporabljate tudi nekonvencionalna tolkala – kuhalnice, posode, igrače, avtomobilske zavore, cevi, žoge, kladiva in še marsikaj. Se vam je že kdaj zgodilo, da so vas zamenjali z drugo znano slovensko tovrstno skupino, The Stroj? Konec koncev tudi imeni zvenita precej podobno.

Seveda so nas že nekajkrat zamenjali in še danes se to občasno zgodi. Toda mislim, da se naše glasbe ne da primerjati. O The Stroj sicer ne mislimo prav nič slabega, smo pa prepričani, da smo si glasbeno tako različni, da bi nas bilo zelo težko neposredno primerjati z njimi.

Prvi uradni koncert ste imeli 8. februarja 1999 v ljubljanskem klubu K4. Kakšni vtisi so vam ostali s tega nastopa, ste bili zadovoljni z odzivom publike?

Na tem koncertu nas je igralo samo pet, tedaj je bil z nami še Andraž Poljanec, ki je pozneje zaradi drugih obveznosti kmalu odnehal. Čeprav smo imeli vsi že od prej izkušnje s komornim muziciranjem, je bilo vendarle nenavadno, da smo nastopili na takem kraju. Ni bilo koncertne publike, tam so bili večinoma študentje, ki jih je vse skupaj precej presenetilo. Pravzaprav še sami nismo najbolje vedeli, kako naj se zadeve lotimo in kako naj jo izpeljemo, poslušalcem pa je bilo še toliko manj jasno, kaj se dogaja. Pa vendar smo uspešno nastopili in se tega večera spominjamo še danes.

Se boste morda ob deseti obletnici simbolično vrnili na "kraj zločina" in odigrali jubilejni koncert?

Obletnico bomo praznovali skozi vse leto in bo segala od januarskega 3. BUMfesta (edini slovenski mednarodni festival tolkalnih skupin in glasbe v organizaciji SToP-a, op. p.) v Žalcu, prek sodelovanja s pevskim zborom iz Slovenskih Konjic, s katerim bomo izvedli glasbeno pravljico Ure stavkajo, 8. februarja bo naš tradicionalni koncert v Slovenski filharmoniji, koncertirali bomo tudi na Ptuju, najzahtevnejši letošnji projekt pa nas čaka jeseni, ko bomo s plesnim teatrom Flota sodelovali v plesno-tolkalni predstavi v ljubljanskem Cankarjevem domu.

Torej ste 8. februar – datum vašega prvega koncerta – vendarle obdržali kot dan, na katerega vsako leto odigrate letni koncert?

Da. Sicer gre za koncert za mlade, toda vseeno nam je 8. februar nekako ostal v spominu. Še nobeno leto do sedaj se ni zgodilo, da na ta datum ne bi nastopili, nikoli se nismo niti posebej dogovarjali o tem. Postalo je samoumevno, da vsako leto 8. februarja odigramo koncert v Slovenski filharmoniji, ki nas pri tem tudi podpira in pomaga. Všeč nam je, da na ta koncert vsako leto pride veliko mladih, ki jih na koncu tudi spustimo na oder med tolkala.

Kot tolkalec si redno zaposlen v Orkestru Slovenske filharmonije. Ali meniš, da je tolkalna sekcija v novejših kompozicijah, ki jih redno izvajate, prav in dovolj zastopana?

Absolutno. Tolkalna sekcija se je predvsem v kompozicijah, nastalih po drugi svetovni vojni, močno razvila in postala zelo opazna; razvoju pa še danes ni videti konca. Parti so precej obsežnejši, napisani za veliko več tolkal, in tehnično precej zahtevnejši kot na primer v času Mozarta ali Haydna, ko je bila ta sekcija v orkestru večinoma zastopana z dvema timpanoma, uglašenima na toniko in dominanto izvajane skladbe. Skladatelji dandanes veliko bolje poznajo raznolikost tolkalne sekcije in to s pridom uporabljajo, zanimivo pa je tudi to, da paleti tolkal pravzaprav ni konca, saj lahko vedno najdeš še (najmanj) eno tolkalo. Možnosti in kombinacije so tako rekoč neomejene. Spomnim se, ko smo aprila 2008 v ljubljanskem studiu Viba filma odigrali Globokarjev triptih Angel zgodovine. Bilo je nepozabno – tudi v tolkalnem smislu. Skratka, napredek je ogromen in poteka s svetlobno hitrostjo.

Tolkala so bila nekako vedno bolj moška domena, med drugim verjetno zato, ker sta včasih potrebni precej večji fizična sila in moč, kot pri katerem koli drugem inštrumentu. Je publika (predvsem mlajša) kdaj presenečena, ko v družbi timpanov, marimbe, ksilofona, vibrafona, raznih bobnov in drugih tolkal zagleda predstavnico nežnejšega spola?

Mlajša publika, otroci in mladina, pravzaprav niso nikoli presenečeni, ker so brez predsodkov. Presenečeni so običajno starejši poslušalci, in to predvsem ženske, ki predstavnice lastnega spola niso vajene videti med tovrstnimi glasbili.

Za mlade imate pripravljene prav posebne programe, ki naj bi privlačno razbijali mite o tolkalih in mlade o njih ozaveščali. Kakšni so odzivi na te koncerte?

Odzivi in vtisi so vedno odlični. Obredli smo že vso Slovenijo. Izdelan imamo kvaliteten program, natančno vemo, kaj in kako bomo predstavili, in uspeh nikoli ne izostane. Probleme imamo samo s tem, da na šolah za naše nastope pogosto ne znajo ali nočejo najti pravega prostora, saj nam običajno ponujajo razne jedilnice in telovadnice − ki pa niso primerne ne samo zaradi napačne namembnosti, ampak tudi zato, ker so zelo neakustične − čeprav vedo, da je pet minut od šole kulturni dom. A vseeno smo bili vedno do zdaj zelo uspešni, otroci in vodstva šol pa navdušeni in zadovoljni.

Ob obletnicah so v navadi bilance in načrti za prihodnost. O prvem smo že govorili, kaj pa načrtujete v naslednjih desetih letih?

Novi izzivi so se pravzaprav pokazali šele v zadnjih letih in ni jih malo. V prihodnosti načrtujemo čim več zanimivih projektov. Poudarek bo na zanimivosti, raznolikosti, saj je to naše glavno vodilo. Želimo si čim več sodelovanj s skladatelji in drugimi glasbeniki – posamezniki in skupinami – koncertnih projektov, ena naših prioritet in nenazadnje tudi prispevkov k slovenski glasbeni ustvarjalnosti pa bo ostalo tudi nadaljnje spodbujanje slovenskih skladateljev k pisanju novitet za tolkalni ansambel, ki jih bomo seveda z veseljem tudi izvajali.

Tine Vučko

SToP – Slovenski tolkalni projekt

SToP Plays Four Slovenian Composers and A Brazilian

ZKP RTV Slovenija, 2008

Ob svojem 10. rojstnem dnevu je SToP-ovcem vendarle uspelo posneti in izdati prvo ploščo, ki so jo naslovili neposredno po njeni vsebini. Na plošči najdemo deset skladb, od katerih je ena petstavčna suita, druge pa so posnete v enem kosu, čeprav je večina večdelnih. Od domačih skladateljev so zastopani Rok Golob, Peter Šavli, Franci Krevh in Damijan Močnik, poseben gost pa je brazilski skladatelj in virtuozen glasbenik Ney Gabriel Rosauro. Tako ali drugače so vse skladbe tudi programske narave in zato še toliko atraktivnejše; to je jasno že ob uvodni, zanimivi Golobovi Dance Of The Terminator Puzzle. Naslov je dokaj upravičen; slišimo lahko dinamičen kolaž tolkalnih zvokov, oblikovan v tipično Golobovem filmskem slogu, skladbo pa konča kratek "rafal" malega bobna. Že omenjeni Rosauro je napisal skoraj 15-minutno suito Mitos Brasileiros, ki je ena najbolj priljubljenih in najpogosteje izvajanih skladb te zasedbe. V petih stavkih lahko slišimo tako rekoč vse tolkalne instrumente s številnimi dodatnimi "posebnimi efekti", kot so demonično hihitanje, prelivanje vode, sovje ukanje, vzklikanje in še marsikaj. Mojstrska suita nedvomno zahteva večkratno pozorno poslušanje, da jo poslušalec sploh lahko zapopade in absorbira v celoti.

Peter Šavli in Damijan Močnik sta napisala skladbi Con-tact in Kraken. Šavlijevo delo je s slabimi 10 minutami druga najdaljša skladba na plošči. Medtem ko je Con-tact izrazito melodičen in ritmičen komad (predvsem je opazna prisotnost marimbe, ki ima v večini skladbe solistično vlogo), je Kraken precej bolj atonalno in eksperimentalno usmerjen, kar lahko sklepamo že iz uporabe tehnik igranja vibrafona z godalnim lokom, tam-tama oziroma gonga s kovinskim tolkalcem, uporabe crotalesov (t. i. antične cimbale, glasbilo, podobno koncertnim zvončkom) in še marsičesa. Vse skupaj v dramatičnem vrhuncu učinkovito ponazori bajeslovno morsko pošast v obliki ogromne zlobne hobotnice (se spomnite Piratov s Karibov?) in se konča v morendu tremola na malem bobnu, ki ponikne v nič. Posebni poslastici sta Krevhovi Mozaiki I. in II., ki sta nedvomno ritmično najbolj "nepopustljivi" skladbi na plošči. Mozaiki II. je tudi skladba, ki jo SToP najpogosteje izvaja, in jasno je slišno, zakaj. Komad, ki preplete več slogov od rocka do jazza in se konča tako, kot se je začel, je namreč nabit s tako močnim ritmičnim magnetizmom, da se mu je absolutno nemogoče upreti, in vsakega poslušalca izzivam, naj se ob poslušanju upre takemu ali drugačnemu divjemu dajanju ritma. Try Not To Tap Your Foot. Skladbi se od drugih očitno razlikujeta po tako rekoč popolni odsotnosti melodičnih tolkal (le v delu Mozaiki I. lahko slišimo ponovljeni ton D na ksilofonu). Glede na to, da sem podpisani tolkalec tudi sam, bi bilo pričujoče pisanje lahko še veliko daljše, a naj zaključim s tem, da je SToP-ova prva plošča nedvomno fascinantno delo, ki so ga zaznamovale predvsem izbira odličnega repertoarja (vse skladbe razen Mitos Brasileiros so bile napisane posebej za SToP), brezkompromisna tehnična in interpretativna virtuoznost vseh sedmih izvajalcev ter uporaba desetin različnih tolkal in tako rekoč vseh znanih tehnik igranja nanje.

Enkrat za spremembo pozabite na vse tiste prežvečene godalne kvartete in si omislite SToP!

Tine Vučko