Islands

Islands so večni

Še pred desetletjem je bilo klubsko dogajanje v Montrealu omejeno zgolj na neobvezno zabavo, avtorska izpoved, še posebno tista z inovativnimi, avtonomnimi težnjami, pa je ostajala zaprta v zasebni prostor. Mnogo tega je spremenila druščina Constellation. Kritična masa ustvarjalcev je sama odprla prostore, kar je povratno vplivalo na glasbeno dogajanje v mestu.

Kantavtorji, improvizatorji, elektronski eksperimentatorji, vsi so lahko delili prostor in izkušnje. Dogajanje je bilo zdravo in navdihujoče. V teh razmerah so konec leta 2000 nastali The Unicorns, pravzaprav najprej le duo, ob Nicku Thorburnu je vse odigral Alden Penner, kasneje se jima je pridružil še bobnar Jamie Thompson. So primer hitrega razvoja in po drugi strani žrtve večnega nasprotja med neodvisnim ustvarjanjem in pritiski vse večje priljubljenosti. Morda se je vse zgodilo prehitro. Najprej težavno prebijanje iz anonimnosti, šele leta 2003 sta The Unicorns, še kot duo, v samozaložbi objavila nizkonakladni mini LP Unicorns Are People Too (unicorn = samorog, edino človeku prijazno mitološko bitje). Nekaj pesmi s prvenca je bend, sedaj že trio, posnel še enkrat za »pravi« album Who Will Cut Our Hair When We're Gone?, objavljen za založbo Alien8, specializirano za eksperimentalno elektroniko in hrup. The Unicorns niso bili ne eno ne drugo. Resda so radi prevračali ustaljene vzorce, a med lo-fi poigravanjem so že oblikovali domiselne melodične linije, kar je pritegnilo širše indie občinstvo. Po odličnih ocenah plošče predvsem vodilne »neodvisne« spletne strani Pitchfork pa tudi pri angleškem NME so bili navdušeni, se jim je odprlo. Sledila je turneja po Združenih državah, Evropi in Otoku in sproti so se nabirale vse večje obveznosti do medijev in sploh pri organizaciji delovanja skupine. Tu je že prišlo do prvih trenj med zagovornikom etike DIY (naredi sam), Aldenom Pennerjem, in prilagodljivim Nickom Thorburnom. Slednji ni imel več volje in energije, da bi posle, povezane s skupino, opravljali sami. Sredi avstralske turneje je Penner napovedal odhod in konec decembra 2004 so se razšli.

Nick Thorburn se ni dolgo žalostil. Glasbeniki iz montrealskega klubskega okolja radi medsebojno sodelujejo, in to kar na mednarodni ravni (družina Constellation je spet dober primer). Tudi Thorburn se je hitro vključil v več projektov, v nekaterih deluje še danes. To mu omogoča natančnejšo konceptualizacijo določenih idej, sedaj mu ni treba mešati v eno vse, kar ga zanima.

Z Jamiejem občasno še sodelujeta, predvsem v hiphopovskem projektu Th' Corn Gangg, ki na realizacijo v obliki plošče (ali downloada) še čaka, poleg tega pa se je Nick samo lani podpisal kar pod tri albume treh skupin. Poleg Islands še Reefer in Human Highway.

Islands so posebna zgodba. Nick Thorburn in bobnar Jamie Thompson sta skupino ustanovila pod vplivom megauspešnega albuma Graceland Paula Simona. Že zato glasba nima veliko skupnega z The Unicorns, čeprav sta oba potrebovala kar nekaj časa, da so Islands v ušesih ljubiteljev postali pojem zase in ne le nekdanji Unicorns. Poleg tega Nick v intervjujih uporno ponavlja, da so Islands trdna zasedba, središče njegovega zanimanja in da bodo trajali večno. To je izjavil, kar moram posebno poudariti, ko ga je po prvem albumu zapustil še Jamie in so mediji napovedali skorajšnji konec skupine. Na prvem albumu Return To The Sea se je skupina še lovila oziroma so bili posamezni člani predvsem prepuščeni lastni izraznosti. Še več, na plošči gostuje četa glasbenikov različnih izkušenj in namenov. Nič nenavadnega ni, če se pesem konča z rapovskim brbljanjem in se naslednja začne s slide kitaro v countryjevski maniri. Zagotovo je v tej raznovrstnosti čutiti nasledstvo The Unicorns, a izvedba je pripeljana na višjo raven in kaže na višje ambicije skupine. In res jim je hitro uspelo podpisati pogodbo za ameriško neodvisno založbo Anti, ki v Združenih državah skrbi na primer tudi za Nicka Cava in Billyja Bragga.

Frivolnost s prvega albuma je na aktualni plošči Arm's Way skoraj popolnoma izginila (naslov je mala besedna igra, v Quebecu ne izgovarjajo črke h in je iz vojnega romana Harm's Way nastal Arm's Way). Danes je Nick Thorburn v zasedbi šestih članov edini pisec pesmi, tudi edini brez šolske izobrazbe. Kar se v teoriji zdi vsaj nenavadno, se v praksi izkaže za prednost. Neobičajne domislice skupina namreč brez težav pretvarja v prepričljivo izvedbo. Še tako nenavadni preskoki v slogu oziroma razpoloženju so izvedeni suvereno in skoraj logično. Pesmi so v studiu posneli natančno tako, kot so jih zasnovali v vadbenem prostoru. Snovali pa so velikopotezno. Plošča se po eni strani dotika t. i. progresivnih tendenc, kar je razvidno že v večdelnih skladbah in predvsem v bogatejšem zvoku. Ne nepomemben podatek je, da si je Nick tokrat za producenta zaželel Jeffa Lynna iz Electric Light Orchestra, kar se ni uresničilo, ampak godala tokrat stopajo v ospredje aranžerskih rešitev. Ekspliciten poklon »klasičnemu« rocku je slišati v sedemminutni In The Rushes, vanjo so namreč vključili vzorec pesmi benda The Who, instrumentalni del skladbe To The Bond nedvomno spomni na interakcijo violine in kitare skladbe Heroin slovitih The Velvet Underground. Po drugi strani se najudarnejša pesem albuma, J'aime Vous Voir Quitter, gladko prelije v La Bambo, spet avtorsko toliko spremenjeno, da so jo drznili podpisati.

Kot kronski dokaz odmika od prejšnjih, spontanih izdaj je sklepna gotska simfonija v treh delih Vertigo (If It's a Crime). Tu je pravzaprav združena vsa glasbena širina skupine in glavna obsesija Nicka Thorburna, obsesija s smrtjo, z zločinom in kaznijo, odpuščanjem in maščevanjem, kar se pri njem iz konkretnih primerov rado razvije v mitske razsežnosti. Prištejmo ščepec kalipsa, všečno melodijo v Creeper ter nabrite kitare v J'aime Vous Voir Quitter in dobimo okusno pripravljeno zbirko pesmi, ki se opira na preverjeno preteklost, a z večglasnimi harmonijami in majhnimi odmiki od preverjenih vzorcev vseeno vnaša svežino in kaže zavest o aktualnem dogajanju. Če se že Arcade Fire izmikajo obisku naših krajev, bodo Islands primerna zamenjava − 18. februarja v Menzi pri koritu na Metelkovi.

Janez Golič