JJ Grey and Mofro

Južnjaška potešitev

Ne dogaja se vsak dan, da glasbenika prav po vsakem albumu bolj in bolj slavijo in častijo, tako poslušalci kakor tudi kritiki, povrhu pa je na dlani, da njegova ustvarjalna moč in prepričljivost rasteta. Kitarista, pevca in orgličarja JJ Greya in njegovega benda Mofro, samosvojih nadaljevalcev žmohtnega južnjaškega rocka, odebeljenega z zajetnimi odmerki bluesa, swamp rocka, funka in še kakšnih slastnih dodatkov, žal še nismo dočakali na domačih odrih, a po slišanih ploščah se ni čuditi navdušenju, ki ga spremlja od pričetka delovanja na začetku tega milenija.

Na prvi posluh je Greyeva glasba precej enostavna in, resnici na ljubo, dostikrat tudi “že slišana”. A čar njegovih zvečine kratkih in jedrnatih zvočnih štorij ni v iznajdevanju novega sloga, pač pa v avtorskem po- in prevzemanju različnih slogov v vešče zlito mešanico, ki ji dasta poseben pečat čustvena interpretacija ter suverena in predvsem odlično odmerjena instrumentacija. V skladnosti in žmohnosti igranja JJ Greya in njegove bande Mofro nedvomno odmeva njihova nevsakdanja koncertna aktivnost. Že takoj po izidu njegovega prvenca Blackwater leta 2001 so se namreč odpravili na zares obsežno turnejo, saj so odigrali več kot 175 koncertov na leto! Prvenec se je bolj neposredno od poznejših stvaritev naslanjal na zapuščino južnjaškega rocka, ki sta ga vendarle izdatno pestrila funkovska nagroovanost in bluesovski nadih. Po drugem albumu Lochloosa iz leta 2004 (tako kot prvenec je izšel pri Fog City Records) z rockovsko godbo, na trenutke precej neposredno južnjaško, ki sem ter tja preseneti s kakšno bluesovsko psihedelijo, je Grey nase opozoril tudi s koncerti, na katerih je z bendom Mofro nastopil kot predskupina bolj znanim imenom, kot so Ben Harper, B. B. King ali Jeff Beck. Album Country Ghetto (njegov prvi za Alligator) iz leta 2007 mu je prinesel zares širok odmev, saj so o njem pisali časopisi, kot sta The New York Times ali USA Today, album pa se je vrtel na več kot 100 postajah, tako komercialnih kot javnih.

Vplivov stebrov južnjaškega rocka (The Allman Brothers Blues Band, Lynyrd Skynyrd, obujevalci The Black Crowes in podobni) Grey ne skriva, jih pa modernizira ali (po)vzame le značilen košček, a ga nikoli ne posvoji v celoti. Recimo kitarski rif, ki nakaže stil zasedbe Lynyrd Skynyrd, a pesem sploh ne sloni na njem. Še več, ta rif je le uvod, skica, skladba se potem zvočno opre na popolnoma druge vire. Rockovsko naravnanost nekaterih komadov kmalu ublažijo nalezljive in všečne (a vseeno malo zagrenjene) balade, v katerih se z asketsko uporabo glasbil Greyev vokal dotakne krhkih čustvenih stanj, a se v njih ne utopi, temveč se odločno izmuzne, najde novo moč in se zasuka kvišku. Njegov najnovejši, lanski album Orange Blossoms (Alligator, Jazz and Blues Ploščarna) je gotovo višek njegovih prizadevanj za izgrajevanje samosvojega sloga, eklektičnega, a kljub temu razpoznavnega. Od začetne lokalpatriotične naslovne skladbe (pomaranča je zaščitna rastlina njegovega rojstnega kraja, ameriške države Florida, njeni cvetovi krasijo tudi ovitek, za katerega je ilustracijo prispeval sam Grey) do sklepne balade I Believe (In Everything), napolnjene z optimizmom, nas Grey popelje na pretanjeno odpeto in odigrano zvočno in idejno romanje, kjer se raznoliki slogi in pristopi zlijejo v njegovo razpoznavno podajo, polno čutnosti in čustvenosti. Album krasijo dober “drive”, drseče kitare, tekoč ritem, tople, mehkobne pasaže na orglah, priostreni bluesovski (ter tu in tam boogiejevski) rifi ter vseskozi sugestivno Greyevo petje nekje na meji med hripavim v močnejših in baržunastim v liričnih bluesovskih baladah. Njegov glas je najmočnejši v počasi razpletajočih se baladah, polnih drobnih zvočnih okraskov, v katerih se z vokalom popolnoma potopi v otožni tok. Taka je, denimo, tudi She Don't Know, s subtilnimi orglami vodena prelepa balada − odpoje jo v zanesenem soulovskem falzetu, ki ga proti koncu objamejo nežna vokala in z zvočnim učinkom odmeva ojačana (sicer preprosta, asketska) ritmična spremljava. Tudi v nekaterih drugih pesmih Grey subtilno uporabi godala, ki tem čutnim skladbam pridajo avro soulovskih, zvočno zatemnjenih, sfumatoznih sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Še bolj je to opazno v pesmi Everything Good Is Bad, ki je edina predelava na albumu, izvirnik pa je delo manj znane zasedbe 100 Proof (Aged in Soul), soulovsko-funkovske druščine, ki je delovala na prelomu šestdesetih let v sedemdeseta. Še en biser je Move It On z občutkom utesnjenosti in brezizhodnosti, ki ga Grey doseže s skorajda filmsko instrumentacijo: z zamolklo trobento v ozadju, odmevajočimi kitarskimi akordi, dramatično počasnimi (kakor vojaškimi ali avtomatskimi) bobni ter sugestivnim nosljajočim pripovedniškim vokalom.

Album Orange Blossoms se zaključi s pozitivno I Believe (In Everything), v kateri pevec našteva različne (tudi nasprotujoče si) stvari, v katere verjame, in si nekako zada nalogo, da se bo morebitnih viharnih časov znebil “oblak za oblakom”. No, pa imamo recept za izhod iz bližajoče se krize, bi se morda lahko kdo namuznil. A spodaj podpisani te ustvarjalce priporoča tudi za rešitev številnih glasbenih kriz oziroma rockerjem, ki jamrajo, da ni več pravega rocka, blueserjem, ki se pridušajo, da se samo še reciklira, soul fanom, ki tožijo, da sta sodobni soul ali tisto, kar se je izpridilo v moderni rhythm'n'blues, le komerciala, zagovornikom čiste produkcije, ki težijo, da ni več pravega zvoka, ljubiteljem romantike, ki menijo, da ni več iskrenega podajanja pesmi ... Seveda če niso puristi, kajti potem zanje tukaj ni koristi!

Mario Batelić