Katalena

Iz Rezije z ljubeznijo

Smo šesterica v Citroenovem kombiju, odprava z dobro založenim katalenskim instrumentarijem, humorjem in garminom, ki nekje od Bovca do končne postaje trmasto kljubuje satelitskim pravilom lepega vedenja. Iz virtualnega zemljevida so nas izbrisali, zato se vozimo skoraj na slepo. A vse poti vodijo v Rezijo. Ali če smo natančnejši, v Rozajanski dum, kulturno srce Rezijanov na Ravanci. Čakajo nas.

Po našpičeni, slabo prehodni pokrajini trbiške strani Julijcev polzimo skozi molčečnost poznojesenskega popoldneva. Čez Predel se spustimo do Rabeljskega jezera, od koder se počasi pomikamo na furlansko stran. Zdaj je čas, da se prepričamo, da divje lepa gozdnata flora, favna in neukrotljiva, bahavo visoka skalnata veduta, ki drsi mimo nas, niso nikoli potrebovale velikih metafor. Še ljubezen so Rezijani očitno izpovedovali preko opisa narave, ki jih je obkrožala, o čemer priča preprosta, naturalistična, a čuteča arhaična poetika, v kateri so ženske lepe kot gore in plodne kot lisičke. Tej mali dolinici v senci Kanina, Matajurja, Banere in drugih vrhov Julijcev, ki danes ne šteje več kot nekaj vasic z okoli 1200 dušami, ni uspelo očarati le zvedavih popotnikov, hribolazcev, misijonarsko navdahnjenih župnikov in raziskovalcev, ki so se potikali tam naokoli, ampak tudi številne glasbenike z obeh strani meje in čez. Za zaveso romantike pa se odgrinjajo številna boleča poglavja rezijanske geografske, politične, kulturne samotnosti, celo zaničevanosti in spremljajoče gospodarske zaostalosti, skozi katero so se do potresa leta 1976 prebijale številne emigracije rezijanskega življa. Te so se zlivale predvsem v Furlanijo ter preostale dele Italije, v Evropo in čez. Rezija je bila v svoji zgodovini očitno dovolj oddaljena od vseh centrov moči, da ji kljub stoletni italijanizaciji še ni uspelo popolnoma zabrisati svojih lingvističnih slovenskih korenin, viž v nenavadnem petdelnem ritmu (za slednjega se špekulira, da je keltskega izvora) ter njih pripadajočih plesnih korakov. Zadnjih dveh verjetno predvsem po zaslugi organiziranega, standardiziranega in kontinuiranega uprizarjanja lokalne »ljudske duhovne kulture«, ki se je premierno odplesala in zagodla leta 1838 na čast avstro-ogrskemu monarhu Ferdinandu. V 170 letih je folklorna skupina Val Resia obrusila premnoga domača in tuja plesišča ter postala sinonim za rezijanske plese, viže in kostume, kot jih poznamo danes.

Rezija se tujcem vedno (bolj) predstavlja kot eksotika, endemit, osamelec, kljubujoč regionalnim in nacionalnim političnim zdraham ter apetitom, kulturnemu potujčevanju in prisilam (z italijanske in bržkone tudi slovenske strani), kvarni homogenizaciji dediščine, ki jo prinaša globalizacija. Unikatna nrav jezikovne in glasbene zapuščine tega z gorami zaprtega kulturnega otoka je rezijanski sveti gral, okoli katerega se med drugim spletajo in razblinjajo (znanstveni in »ljudski«) miti ter padajo glave (predvsem v političnem smislu). Znanstvene študije rezijanske folklore, v drugi polovici prejšnjega stoletja vodene predvsem iz slovenskega akademskega raziskovalnega centra SAZU so sicer poskrbele za vestno beleženje in analiziranje številnih glasbenih ter obglasbenih pričevanj in znanj, ki bi drugače verjetno izpuhtela v preteklik, vendar po večini niso ponudile tehtnega strokovnega premisleka o kompleksnosti sodobne rezijanske družbenopolitične pozicije (v etničnem, lokalnem, nacionalnem, globalnem, individualnem, skupnostnem smislu), ki pravzaprav narekuje smer in tempo ustvarjanja, poustvarjanja, spreminjanja, zamiranja tamkajšnje glasbe in jezika. Kljub temu da kulturna rezistenca gorjanov, ki se udejanja z raznimi oblikami civilne nepokorščine posameznikov/ic, še vedno predstavlja nevralgično točko politike, so njegove romantične konotacije za večino ljudi mnogo sprejemljivejše, če ne privlačnejše. Tudi Katalenin zarod je na rezijanske čare vse prej kot imun. Naslov njihove četrte plošče Cvik Cvak, sicer rezijanski narečni izraz za glisando citiravca (violinista), ki naznanja konec viže, je vse prej kot evfemistična metafora za konec neke glasbene f(r)aze. Prej nasprotno – katalenska muzika ni bila nikoli poprej tako poživljajoča in mehka, kontemplativna in peklenska, večplastna in linearna, refleksivna in impulzivna obenem. Njihov novi album ni nikakršen rezijanski glasbeni brevir pobožno odžebranih glasbenih fraz in motivov. Ne, bere se kot čudovito napet dekonstruktivistični roman, v katerem kaotične, vzorčene, distorzirane, elektrificirane, natrgane rezijanske viže, gorske ode in apokrifne biblijske zgodbe zapiskajo, »zatrombotajo«, zakričijo in zamajejo sveti svet. Svet katalenske Rezije je ustvarjen na novo, a kljub temu še vedno ostaja tako rezijanski kot Ćanen (Kanin), kar potrdijo tudi domačini. »Tam vmes so všite rožice, bele in rdeče in rumene pisane.«

Torej ne zgolj newyorško, telavivsko, drugogodbeno občinstvo, ki je letos popevalo »la la li li«, tudi sami Rezijani – mladi in stari – zlahka razumejo »katalensko glasbeno rezijanščino« in so nad njo navdušeni. Radost in ponos, ki se je risala na njihovih obrazih tisto oktobrsko soboto v kulturnem domu na Ravanci, ko so glasbeniki s cmokom v grlu požirali stoječe ovacije, nista potrebovala nobenega tolmača. Tudi zato si upam trditi, da je Cvik Cvak najbolj zvest in ljubeč prevod rezijanske glasbene folklore.

V predprazničnih decembrskih dneh sem o čustvenem dojemanju rezijanskega sveta, s katerim so se soočali kot posamezniki in skupina, pokramljala s pevko Vesno Zornik in bobnarjem Robertom Reboljem.

Vaša tretja plošča je bila konceptualna, četrta sledi tem smernicam, čeprav ni konceptualna v vsebinskem, marveč bolj v geografskem smislu. Zakaj tokrat Rezija, kako je prišlo do zamisli za takšno ploščo?

Vesna: Rezija nas je že od naših začetkov privlačila. Že naš prvi single je bila rezijanska Da göra ta Škarbinina in to je bila pravzaprav logična izbira. Verjetno je bila ta plošča zame izmed vseh gotovo najtrši oreh, kar se tiče tekstov.

Robert: Vse izhaja iz glasbe same. Ko smo se kot skupina rodili, nismo razmišljali, kaj bomo. Eden glavnih čarov Katalene je, da vse nastaja zelo spontano, da se nadgrajuje. V osnovi ne startamo iz velikih misli, ampak iz primarnih občutkov – da nas potegne muzika in nekaj na njej. Škarbinina in Ta Lipovska sta že na prvi plošči pustili močan pečat. Videli smo, da od vseh slovenskih predelov najbolj štrli iz nekih vzorcev, da vleče v keltske, škotske predele. Po eni strani gre za od boga in Slovenije pozabljeno dolinico, po drugi strani pa ti ni jasno, kako njihova muzika spominja na kraje, ki so od nje oddaljeni več tisoč kilometrov. Hkrati pa gre tudi za tisto besedilo, ki ga Boštjan zrecitira (Kugy, op. K. J.) – za peklenskost, repetitivnost, psihedelijo, nenavadno sozvočje. To nas je malo začaralo. In potem je bilo skozi vso zgodovino ustvarjanja samo še vprašanje časa, kdaj se nam bo Rezija zgodila.

Vesna: Na drugi in tretji plošči se Rezije nismo dotaknili. Zdelo se je, da nas je ves ta čas Škarbinina potihoma priganjala. Tudi s prvim videospotom, ki smo ga naredili. Ne spomnim se, kako je prišlo do odločitve, da bo to Škarbinina, ker je bila najbolj čudaška od vseh na plošči.

Robert: Izhajali smo iz dejstva, da če se že gremo neke prijeme popularne kulture, potem ponudimo nekaj netipičnega. Takrat so bili videospoti precej bolj logična stvar kot danes, ker se jih tako rekoč nikjer več ne vrti. Nihče od nas ni pričakoval, da bo komad postal taka uspešnica.

Vesna: Takoj je bil na prvem mestu in takrat ni bilo dosti alternativnih skupin, ki bi delale videospote. Za nami se je vsul plaz skupin, ki se prej v te vode niso spuščale.

Robert: Seveda si kakega večjega budžeta za snemanje videospota nismo mogli privoščiti. Hanna A. W. Slak, ki je režirala Škarbinino, je malo »odkačena« in tudi ona se je na plošči zapičila v ta komad zaradi njegove drugačnosti. Hkrati pa je glasba Rezije taka, da se nam asociacije nizajo same od sebe, pušča odprt prostor domišljiji ...

Vesna: Komad Škarbinina je nenavadno linearen.

Robert: V resnici je tolkalen – kitara in ploskanje, tolkala, tamburin in Vesna z načinom petja, ki ga je do takrat slišalo verjetno le malo mlajših poslušalcev.

Vesna: Gre za povsem navadno grleno petje.

Ampak v popularni glasni tega prej nismo slišali.

Vesna: No ja, ne solistično. Tu so bile močne Katice že pred tistim časom, vendar so to delale zborovsko.

Pred vami je v popularno glasbo vnesel nekaj rezijanskega duha Magnifico s svojo Da pa cayn.

Vesna: Res je, čeprav so publiko veliko bolj dosegli drugi njegovi ljudski komadi. Vsak pozna na primer Zelenega Jurija.

Robert: Spot smo delali v maniri urbane kulture, hkrati pa je takrat v kinematografe prišel Lynchev film Mulholland Drive in smo bili vsi malo pod vtisom tega filma. Hanna sploh, saj se podobni lynchevski elementi pojavljajo tudi v spotu – na primer ko Vesna sestavlja karte, časovni in prostorski preskoki ... To nam je bilo vsem blizu, saj si pod tem vsak lahko predstavlja nekaj svojega.

Glede na to, da je bila že pred leti Rezija vaša skrita želja, je bila potemtakem ta plošča emocionalno, tehnično, mentalno bolj naporna, težja kot druge plošče? Je bilo treba več premisleka, kompromisov, dogovarjanja?

Vesna: To vsekakor, ampak mogoče ne zaradi Rezije same. Vsake naslednje plošče se namreč lotimo z več občutka odgovornosti do tega, kar delamo. Odgovornost je s prehojeno potjo postala večja, s tem pa tudi naše zanimanje in čustvena vpletenost. V naslednjo ploščo bo moralo biti vloženega še več. Zdi se mi, da ko prehodiš neko pot, prideš do novih spoznanj in ta te determinirajo tako, da hočeš vedno več vedeti o tem, kar počneš. Ne greš več brezglavo v nobeno stvar, sploh ne tja, kjer si že bil.

Robert: Kolektivni pristop je bil tokrat že v začetku precej bolj sproščen. Vsak je prinesel neke nove predloge, zato je bil lahko individualen, intelektualen ter emocionalen pristop bolj poglobljen. Dobili smo ploščo s posnetki iz GNI in preostale komade. Nismo vedeli, kako se bo zadeva razvila, nismo imeli že takoj na začetku v mislih Alda (Ivančiča, producenta plošče, op. K. J.), nismo vedeli, kako posodobiti ta zvok. To so bile odločitve, ki so rasle s tem, ko se je razvijal material, ko smo videli, kam nas nosi. Takrat smo se odločili, da je mogoče čas za čisto drugačen zvok. Ampak sam začetek je bil sproščen – »jammali« smo na Rezijo. Osnova je bila pravzaprav precej psihedelična.

Torej ste tipali meje, hodili po robu?

Robert: Tudi to. Določene stvari smo v začetku tudi naredili čezmejne in smo jih kasneje pregnetli v neko drugo obliko. Zaključen del Lisïce je zelo mejen, morda že malo čez. Ta Aldowska je na nek način zelo mejna. To testo smo pregnetli tako, kot ga slišite, in v to gnetenje je bilo vložene veliko energije.

Vesna: Tokrat smo se ogromno pogovarjali, tu je veliko razmišljanj o tem, iz katerega konca pravzaprav pristopiti.

Spomnim se, da so vas ob snemanju zaposlovala malone ontološka vprašanja − kje oziroma kaj je v tej glasbi še Rezija in kaj ne?

Vesna: Ena ključnih odločitev je bila, kako to zapakirati. O tem smo razmišljali tako, kot da delamo glasbene eseje na temo Rezije, kot razmišljanja o Reziji.

V stilu nekakšnega glasbenega impresionizma torej?

Vesna: Mi nismo Rezijani – no, jaz sem med snemanjem ugotovila, da sem majčkeno tudi Rezijanka (smeh) ampak to niti nima veze – dejansko smo le nekdo, ki to opazuje.

Od zunaj.

Vesna: Ja, od zunaj. In ki to potem premelje, reciklira. Poglavitna pri tem je prenova emocije, ker je stvar, ki je nastajala stoletja, nekje odrevenela. Ko sva z Matejem (Šeklijem, dialektologom, op. K. J.) raziskovala besedila, sva prišla do nekih besed, kjer se je ustavilo, saj nismo vedeli njihovega pomena. Spraševali smo Rezijane, pa za eno tudi sami niso vedeli, kaj točno pomeni. Gre za besedo »proha« v pesmi Sveti Santilavdič. Ta beseda ne obstaja več. Rezijani so se je naučili od svojih babic in babice od svojih babic in skozi generacije se je pomen določenih besed izgubil, tako da so jih nosili s sabo takšne, kot so bile v pesmih. Zdelo se mi je pomembno, da vsaj ena taka beseda ostane. S teksti sem se tokrat ukvarjala bolj kot kadar koli prej. Prej jim nisem posvečala toliko časa, bolj sem delala na emocijah, interpretaciji, glasbeni skladnji. Teksti so močne prispodobe, velikokrat najdemo duhovite momente v njih. Način, kako oni gledajo na svet, je drugačen od našega.

Gre za drug jezik, način čustvovanja, mišljenja.

Vesna: Oni rečejo Kaku ti löpu mi dišïš, namesto Všeč si mi. To je preskok v mišljenju.

Robert: Zato delamo avtorske priredbe, ker se napajamo iz tradicije. Preostalo je posledica naše kontemplacije tega.

Ampak vi o tem vseeno veliko razmišljate, se strokovno poglabljate v material, reflektirate svoje delo. To je prej izjema kot pravilo, tudi na področju sodobnih interpretacij ljudske glasbe.

Robert: Nekaj nas je dejansko potegnilo notri. Če se je Boštjan Narat kot avtor projekta in idejni vodja na začetku največ ukvarjal s temi stvarmi, nas je potegnil za sabo.

Aha, torej vas je kontaminiral (smeh).

Robert: Bistvo tega je, da sedaj ni le eden, ki je navdušen nad slovensko ljudsko glasbeno zapuščino, ampak nas je vsaj še pet. In še marsikdo, ki je sodeloval z nami.

Vesna: Pa tudi tisti, ki nas poslušajo (smeh).

Spomnim se Alda Ivančiča, ko je govoril o svojih videnjih izvora rezijanske glasbe, kamor je vpletel celo Hanibala in njegovo vojsko, ki je prečkala Alpe. Takrat nisem vedela, kaj lahko tokrat od njega pričakujem, ampak sem kasneje, ko sem dobila ploščo, videla, da je bil zelo subtilen.

Vesna: Obenem pa tudi radikalen. Ko sem slišala posnetke, se mi je zdelo, da še nikoli nismo zveneli tako mi kot prav na tej plošči. Po drugi strani sem vedela, koliko se je s tem ukvarjal. Ob prvem poslušanju skozi slušalke me je presenetil blazno večplasten zvok. To je dosegel s subtilnimi prijemi, ki pa so bili marsikdaj precej bolj radikalni kot od tistih, ki so jih uporabili vsi tisti, ki so prej delali z nami.

Robert: S producentskega vidika je daleč največ dodal, tudi avtorskega, kot se je izkazalo. Dejansko je bil sedmi člen ekipe.

Kot mi je znano, ste bili prvi pri nas, ki ste vzorčili ljudsko glasbo in jo kot tako uvrstili na album.

Robert: Res? Mi tega nismo vedeli, smo pa to delali zato, ker smo videli, da gre to skupaj. Igrali smo se z vsem živim, veliko časa preždeli v »placu« in se igrali.

Vesna: Ja, šli smo zelo daleč, po drugi strani pa če primerjaš našo popolnoma sodobno Lisïco in rezijanski original, vidiš, da sta skoraj isti. Kljub temu da smo šli zelo daleč, smo ostali blizu originalu.

Robert: Po drugi strani pa je produkcija vesoljska.

Zdi se mi, da je način prepoznavanja vašega zvoka tudi ta, da kljub morda mnogokrat radikalnim prijemom pustite osnovno sporočilo komada enako.

Vesna: Spoštovanje do tega materiala je tu ključno. Med interpretacijo in popačenjem je zelo tanka meja. Upam, da ostajamo na zdravi strani.

Robert: Šele če gledamo nazaj, ugotovimo, kakšen je bil naš ustvarjalni pristop, na kakšen način delamo. Ker takrat, ko delaš, delaš z drugo zavestjo, razmišljanjem in potem šele čez čas ugotoviš, kaj in kako si naredil.

Besedil ne prirejate in ne prevajate, tudi rezijanskih niste.

Vesna: Meni se to ne zdi smiselno. Ker bi potem lahko vse zapakirali tudi na primer v angleščino in bi peli, recimo, The Wheat Is Ripe (Zrelo je žito).

Kaj se torej izgubi s prevodom?

Vesna: Žmoht, jezik, pripadnost okolju, v katerem smo rasli. Slovenščina je moj jezik, ga ne dam (smeh)!

Vendar dialekte – sploh obskurne, kot je rezijanski – mlad urban človek težko razume.

Vesna: Tudi knjižno slovenščino na Zemlji procentualno razume zelo malo ljudi. Na ploščah in internetnih straneh so vsi prevodi. Upamo, da bodo poslušalci tako agilni in zvedavi, da bodo naredili klik ali odprli knjižico. Po drugi strani se mi zdi, da so to stvari, ki so vredne, da se obdržijo, da jih je vredno spodbujati. Verjetno ne bi bilo zabavno, če bi vsi govorili isti jezik.

S to ploščo ste se premaknili iz nabora nekega gradiva, iz opredmetenega sveta v neko živo skupnost, ki to glasbo poustvarja. To spremeni vašo pozicijo. Kako je prišlo do tega, da ste koncertirali v Reziji, kako ste navezali stik s temi ljudi?

Vesna: Že nekaj let smo se dogovarjali, da bi šli v Rezijo, in smo se lani za praznik Marijinega vnebovzetja končno odpravili tja. Matej in Luigia (Negro, op. K. J.) sta nam organizirala pravo sindikalno ekskurzijo. Ogledali smo si precej stvari. Ves dan smo se vozili po vaseh, spoznavali ljudi, videli šolo, Rozajanski dum, zvečer je bila procesija in potem praznovanje s plesom in glasbo. Hitro smo ugotovili, da nam je v skupnem interesu, da se zadeva naredi dobro. Če bi to delali brez njihove pomoči, gotovo ne bi mogli biti tako temeljiti.

Praktično ste padli v zelo zanimivo skupnost, ki je prepredena s stereotipi in ki je kulturno in politično zelo ranljiva.

Vesna: Na začetku smo se premalo zavedali, kako globoki so ti problemi. Vsa ta spoznanja o tem, kako spori neko kulturo rinejo v propad ... Pri njih pomeni biti Slovenec sramotno – »il schiavo«. To so ta rdeči, komunisti, ljudje nižjega ranga. Skozi generacije so jim vcepljali, da biti Slovenec ni kul. Na račun tega izginjajo.

Robert: Pa ne izginjajo samo zaradi tega. O Reziji sem se pogovarjal z enim najvidnejšim predstavnikom ene nekdanjih vlad in je iskreno priznal, da se je Slovenija temu ozemlju odpovedala. Ugotovili so, da je ozemlje izgubljeno in da je samo vprašanje časa, kdaj bo slovenska zavest tam dokončno izginila. Z Evropsko unijo in integracijo se ti procesi še pospešujejo, Slovenija pa glede tega območja nima političnega interesa.

Kar pa se tiče samih Rezijanov, mi ni bilo všeč vse, kar sem tam videl. Predstavljal sem si, da je ta skupnost bolj slovensko zavedna, da še ni tako poitalijančena, da je subtilnega underground diverzantskega bojevništva precej več, kot se je izkazalo, da ga je. To stvar drži pokonci peščica zavednih posameznikov. Ko bodo šli, bo ta spomin bledel, in ko bo generacija današnjih otrok, ki rezijansko samo še razumejo, ne pa govorijo in nimajo nobenega emocionalnega odnosa do tega, odrasla, bo šla zadeva v pozabo.

Vesna: To je stvar, ki boli.

Robert: Kar pa me je šokiralo ob naši vrnitvi v Rezijo oktobra, je bil trenutek v dvoranici Rozajanskega duma, ko so vsi vstali in ploskali, da sem pomislil, če je morda vse to le krinka. Naenkrat se mi je zazdelo, da je teh posameznikov, ki so del nekega odpora, malo več.

Verjetno to ni toliko povezano s slovenstvom kot takim. Rekla bi, da gre za rezistenco na zelo lokalnem nivoju, za kulturno rezistenco, morda bolj kot politično. Zdi se, da Rezijani danes svojo kulturno identiteto snujejo predvsem na bazi folklornega društva, okoli katerega se bolj ali manj vrti kulturno življenje Rezijanov, kjer se pleše, poje in igra. Folklora je sama po sebi neka dediščina iz druge roke, je koreografirana podoba preteklosti. Ta rezijanska kultura se predstavlja kot zelo ekskluzivna.

Robert: Kar delamo mi, so zgolj naše refleksije, naša dozdevanja.. Kakšna je sploh resnica o Reziji?

Pred koncertom ste imeli večjo tremo kot po navadi, ali ne? Je bilo to breme odgovornosti?

Robert: Zavedali smo se, da jim na ogled postavljamo njihovo glasbo. Tudi v Prekmurju nam ni lahko igrati prekmurskih. Kamor koli prideš, si toliko bolj občutljiv, če igraš pred domačim občinstvom in jim prodajaš njihovo zgodbo.

Vesna: Po drugi strani je spet najtežje igrati v Ljubljani, ker je to naša domača publika. Po koncertu v Reziji smo se strinjali, da kljub temu da je bil to številčno eden manjših koncertov, je bil pomensko eden največjih, kar smo jih kdaj imeli. Tu smo se začeli zavedati, da se premikajo gore.

Robert: S tem, da se premikajo gore, se vsi v skupini ne bi strinjali. S koncertom se je potrdilo, da delo dobro opravljamo. Da ljudje, od katerih jemljemo material, sprejemajo, da to delajo mestni otroci po večini dobro situiranih staršev iz Ljubljane. Do tega bi lahko hitro dobili odklonilen odnos, zgodilo pa se je ravno nasprotno. Stopiš na področje, ki je zelo občutljivo, in prepričaš nosilce te kulture, da sprejmejo tvojo predelavo njihovega. Odziv je bil zelo lep, ljudje so spontano vstajali, ploskali.

Vesna: Prvič so vstali, ko sem v njihovem jeziku rekla hvala lepa.

V večeru, ki je bil posvečen rezijanski kulturi, si samo ti spregovorila v njihovem jeziku.

Vesna: Bilo je res nenavadno, da so na prazniku svoje kulture, 170. obletnici rezijanskega folklornega društva, kjer so peli rezijanske pesmi in plesali rezijanske plese, ves čas govorili samo v italijanščini. Vedno prosim koga, da mi napiše na listek par stavkov v jeziku, ki je tam, kjer igramo, domač. Tokrat sem se šele po nenavadno emocionalnem aplavzu zavedla, da to ni pri njih niti najmanj samoumevno. Rezijanščina ostaja za zaprtimi vrati domov. Tudi v svoj kulturni dom je ne prinesejo. Tako zelo navajeni so, da ta jezik ni primeren.. Ko sem rekla preprost »bug lunej«, so začeli vstajati in med ploskanjem sem opazila kar nekaj rok, ki so previdno obrisale solzo ali dve.

Robert: Takrat so za trenutek odložili svoje plašče in maske in se pokazali v neki drugi luči. To nas je vse presenetilo, da se niso pretvarjali, da so Italijani.

Vesna: Kasneje sem se pogovarja z Luigio Negro, ki mi je povedala, da smo storili pomembno stvar za oživljanje jezika med mladimi.

Ko sem jo po koncertu povprašala, kaj je v tej glasbi še rezijanskega, mi je odgovorila, da je rezijansko srce te glasbe.

Robert: To je najlepši poklon. Preseneča me tudi, kako so sprejeli Ta Aldowsko, ki je zelo spremenjena, z veliko kitarskimi efekti, nasneto matrico, je psihedelična. Na to pesem so ploskali ljudje povprečne starosti nad 50 let.

Je to torej enkraten projekt ali napoved za glasbeno-družbeno angažirano Kataleno?

Vesna: Ta situacija me je ganila in skušala sem jim pomagati, pa še ne vem, kakšen je učinek. Zdi se mi vredno vložiti malo truda. Naša glavna preokupacija pa mora ostati glasba. Ne bi rada, da postanemo politična skupina.

Robert: Največ lahko damo, če ostanemo Katalena v okviru, v kakršnem smo začeli. Vedno se je izkazalo, da pritiski na skupino ne delujejo dobro. Vedno si moramo sami najti izzive. Dokler bomo zadržali veselje do ustvarjanja in do delitve čustev z občinstvom preko nastopov in plošč, bodo tudi drugi imeli kaj od tega. Tak stik z Rezijo na splošno pa je sreča, ki se je zgodila vsakemu izmed nas, to je »once in a lifetime«!

Katarina J.