Letnik: 2009 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Janez Golič

Lambchop

Šegavi melanholiki

Če skupina izhaja iz središča countryja, se njegovemu vplivu skoraj ne more izogniti. Lambchop pa so, namesto da bi se prilagodili žanru, drugačni, celo prevratniški, kmalu se jih je oprijela oznaka The most fucked-up country band in Nashville. Sami trdijo le, da ustvarjajo novi nashvilski zvok.

Druščina na začetku ni želela drugega kot muzicirati v prostem času v kleti hiše Kurta Wagnerja na obrobju Nashvilla. Skupina ni imela nikakršnih ambicij, tako ne moremo določiti niti datuma, letnice njihove ustanovitve. Najprej so se imenovali Posterchild, objavili singel, a ta jim je prinesel le nevšečnosti. Pritožili so se tedaj veliko bolj znani Poster Children, češ da jim zaradi podobnosti imen delajo škodo. Tako so postali Lambchop, Poster Children pa so potonili v pozabo. Manj znano je, da je Kurt nekaj časa igral v skupini Dessau, vsaj tako sem prebral pred davnimi leti. In ponudbo za krajši elektronski pogovor izkoristil za informacijo iz prve roke: »Ja, res je. V bendu Dessau sem bil približno šest mesecev. Igral sem kitaro lap steel, in to stoje. Z njimi sem nastopil zgolj približno petkrat. Ampak bilo je zelo poučno. Naučil sem se, česa zagotovo ne bom počel, če bom še kdaj igral skupini.«

Lambchop se niso ozirali ne na ciljno občinstvo ne na pričakovanja poslušalcev. Nekaj pove že dejstvo, da na naslovnici plošče doslej še niso objavili svoje fotografije. Velikokrat se kvečjemu zdi, da želijo vsaj s kakšno malenkostjo namenoma porušiti določeno podobo, ki bi si jo o njih ustvarili poslušalci. Zbirka žanrov ali vsaj tujki v polju celo tistega, kar se je zaradi neprimernosti drugih oznak utrdilo kot t. i. alt country, jih je zmedla. Je bil to njegov namen? »Ne, nimam nobene taktike, kako zmesti poslušalca. To ne bi bilo prijazno in nimam teh namenov. Samo poskušam pisati o stvareh, ki me zanimajo, in upam, da zanimajo tudi poslušalca. Niti sam včasih ne vem, o čem pišem, ampak nazadnje se vse sestavi v dobro pesem.«

Kurt Wagner, vodja in eden od dveh stalnih članov sicer precej razširjene zasedbe, je za preživetje opravljal težaško delo, polagal je parkete. Rad je pojasnjeval, kako je potem doma skladal le mirne pesmi, ki se prilegajo njegovemu napol petju, napol recitaciji. »I don't speak, I mumble,« pravi v pesmi Life's Little Tragedy. Na nastopih ves čas sedi, s čepico, potisnjeno na čelo, si momlja v brado, namesto da bi zabaval občinstvo. Že zato so si prislužili naziv »The most fucked-up country band in Nashville«. Še velja? »To frazo si je izmislil izvirni bobnar pri Uncle Tupelo in Wilco, prihaja iz istega kroga kot omenjeni Dessau. Vsi so se imeli za izbrane v tej sceni v Nashvillu in niso razumeli, da je možno še kako drugače. Če še velja?Verjetno da, če si kratkoviden bobnar, ki se na vso moč trudi, da bi za lastno preživetje igral glasbo drugih. Po moje je to le še ena privlačna, ampak povsem neprimerna oznaka.«

Ampak to je bilo na začetku, ko so Lambchop šele začeli prevrednotenje nepisanih pravil countryja v Nashvillu. In pri tem sploh niso bili edini. »Zagotovo se je stvar spremenila, in to kar nekajkrat v zadnjih letih. Vedno se najde kdo, ki želi na novo postaviti definicijo. Nazadnje je bil to mlad mož Justin Townes Earle, sin Steva Earla. Ozdravljen je alkoholizma in želi to tudi ostati. Kot njegov oče.«

Kurt pušča vtis, da se za njegovimi besedili skriva globoka eksistenčna resnica. Tudi drugi so zaverovani vase, zdi se, da Lambchop počnejo nekaj silno pomembnega (Kurt se je s to razlago rad strinjal). Toda, kar bi sicer označili za hibo, so Lambchop znali obrniti sebi v prid. Momljanje in celoten zvok sta postala njihov zaščitni znak, kjer redko prevladuje določen instrument, saj si vodilno temo radi izmenjujejo, jo nadgrajujejo, razvijajo. Ne gre spregledati prikritega humorja in malih obscenosti, ki se pojavljajo na vsemogočih krajih. Prvi album, na primer, nosi dvojni naslov. Na eni strani plošče je napisano Hope You're Sitting Down (kako primerno), na drugi Jack's Tulip, v notranjem ovitku pa se prikaže golo žensko mednožje. Vse te male »nepravilnosti« so oteževale njihovo širšo prepoznavnost, trajalo je kar nekaj plošč in turnej, da je lahko Kurt opustil težaško delo in se povsem posvetil glasbi. V slovo nekdanjemu šefu je spisal pesem I Sucked My Boss's Dick (najdemo jo na EP-plošči Hank). In če bi že iskali primerjavo, bi jo lahko našli na drugem koncu sveta, na relaciji Nottingham−London, od koder prihajajo Tindersticks. Ko sva z Zlatom Krečem daljnega leta 1996 govorila s Kurtom po koncertu na Dunaju, je izrazil veliko spoštovanje in zanimanje za Tindersticks in kako bi se enkrat rad srečal z njimi. Mu je medtem uspelo? »Končno sem se srečal z njim v Londonu pred nastopom, ki smo ga imeli v dvorani Shepard Bush. Kasneje je Stuart prišel v Nashville in snemal v studiu z Markom Neversom (članom Lambchop, op. a.) in takrat sva se večkrat srečala. Posnel sem tudi pesem za »otroško« ploščo, ki jo je sestavil, naslov je Songs For The Young At Heart. Stuart je res prijazen mož.« Ko je odpadlo delo s parketom, bi pričakovali, da bodo Lambchop oživili. To se je zgodilo le delno na ploščah Nixon in Thriller, ko so ponudili nekaj skoraj plesnih soulovskih skladb, med njimi najbolj evidentno priredbo Curtisa Mayfielda. In takoj potem z albumom Is A Woman potonili nazaj v svoj hermetičen svet. To je edina plošča, ki so ji priložili besedila. Kurt pravi, da, prvič, ta niso vredna samostojnega natisa, da funkcionirajo le skupaj z glasbo, in drugič, ne bo razvajal poslušalca, naj ta sam razvozla, kaj in o čem poje. Na ovitku CD-ja natisnjenih besedil brez povečevalnega stekla ne boste prebrali.

Njihove plošče imajo koncept, vsaj ohlapno idejo, ki povezuje večino pesmi. Te so zaokrožena celota, ki jo največkrat določa Kurt Wagner. Tako je središče albuma Nixon na novo definiran soul, minimalistična je Is A Woman, grandiozna sta dva istočasno objavljena albuma (v Evropi) oziroma dvojni album (v Združenih državah) Aw C'Mon / No You C'mon. Si Kurt že vnaprej začrta osnovno idejo posamezne zbirke pesmi? »Poskušam, da se stvari razvijajo same, kar običajno pomeni, da se bo aktualna plošča razlikovala od prejšnje, ker nismo preveč navdušeni nad ponavljanjem samih sebe. Vsaj ne zelo očitno.«

Neokrnjeno introspektiven je album Damaged, zložen po bolezni, ki bi lahko končala življenje Kurta Wagnerja. Opažanja so se skoraj morala obrniti navznoter, v sam smisel bivanja. »Imel sem raka na prostati in še polovico spodnje čeljusti so mi zamenjali z delom medenice zaradi agresivne ciste v čeljusti. Oboje je nastalo neodvisno. In ja, še vedno kadim.«

Ne nepomembna je tudi trenutna zasedba, tudi ta je določala vse odklone, čeprav ji je vedno uspelo ohraniti prepoznaven zvok. Tudi instrumentalne skladbe vedno preveva lambchopovski slog. Kurt večinoma izhaja iz banalnih opažanj, morda se je pokvarila klima, morda je treba priključiti videopredvajalnik, morda je žena iz sobe med televizijskimi poročili zaklicala National Talk Like A Pirate Day. Iz vsega tega hitro splete pesem. Ker so bili Lambchop od vsega začetka nadpovprečno produktivni, so številne pesmi objavili le na singlih in hommage kompilacijah. Tudi redni albumi praviloma izhajajo še v razširjenih inačicah z dodatnimi pesmimi. S tem so zavestno širili ljubiteljsko bazo, pri nabavi vseh njihovih posnetkov se je bilo treba potruditi. No, kasneje so težje dosegljive skladbe le zbrali na ploščah, doslej so objavili že tri tovrstne. Skrbijo, da presežek v ustvarjanju ne gre v nič. Lani so na turneji ponujali t. i. tour only CD, kompilacijo priredb, odigranih v živo. Izbor je raznovrsten, od pričakovanih Leonarda Cohena in Leeja Hazlewooda, prek poskočnice Curtisa Mayfielda in nenavadno udarne (Get A) Grip (On Yourself) novovalovcev The Stranglers. Žal jih pri nas v živo še nismo videli. Kako dolgo bo treba še čakati na koncert v Sloveniji? »Upam, da ne tako dolgo, kot ste že morali čakati! Nekateri prostori so − čeprav so zelo atraktivni − težje dostopni že zaradi dejstva, da moram nahraniti veliko ust v skupini, ampak potrpežljivo bomo čakali na priložnost. Morda bo ta članek pripomogel k temu. Če bo tako, potem se bomo zadovoljno zleknili in se veselili dejstva, da je novinarstvo za nekaj dobro. Da nas pripelje k vam.«

Pogled na njihov oder je še vedno mogoč z aktualnim koncertnim DVD-jem No Such Silence. Lambchop so izvrstno uigrana zasedba, vsak zven je na svojem mestu, spremljevalna zasedba se gibko odziva na vsak Wagnerjev znak. Ker pa vedno ponujajo mali presežek, na odru gostijo ženski godalni kvartet, ki dobi v okviru koncerta samostojni del.

Nazadnje je Kurt le priznal, da skupina pomenijo on in spremljevalni glasbeniki. Konec koncev napiše vse komade ter jih odpoje. In pesem je bila vedno osnova njegovega oziroma njihovega početja. Prav na aktualnem albumu OH (ohio) je vse pesmi napisal sam, se sam odpravil na turnejo in v živo uglasil vse podrobnosti. Tako izdelane skladbe je potem prepustil skupini in dvema producentoma, da jim dajo končno obliko. »Če sem natančen, sva pesem Ohio napisala s Tonyjem Crowom. Ampak občutek je bil krasen, da producenta naredita svoje, in samo čakal sem lahko, kdaj bosta zadovoljna z rezultatom. To pomeni nov način dela, nekdo drug bolj objektivno oceni, kar si naredil.«

Politika se spet dogaja v ozadju, kar odlično prikazuje naslovnica plošče, delo amaterskega slikarja Martina Peeda. Na sliki New Orleans Police Beating je v ospredju ljubeči se par, skozi okno pa v ozadju vidimo ulični pretep policije. Glede na to, da Lambchop nimajo neposredne povezave z ameriško zvezno državo Ohio, je ena od interpretacij naslova tamkajšnje velike volilne goljufije administracije Georgea Busha, razkrita leta 2006, takrat ko je Kurt začel pisati pesmi za nov album. Končno je pred leti izšla plošča Nixon. Ne nazadnje so na notranjem ovitku plošče How I Quit Smoking objavili več dokumentarnih fotografij Irme Hadžimuratović, žrtve vojne v Bosni. Če se že ne odzivajo s konkretno akcijo, je njihovo opozorilo hkrati kritika in samokritika. »Glede na to, da je sliko New Orleans Police Beating narisal prijatelj in sodobnik umetnika, ki je naredil ovitek za How I Quit Smoking, je razumljivo, da delita podobno občutljivost. Oba sta bila moja učitelja na umetniški šoli in razumljivo je, da sem se teh idej navzel tudi sam«.

OH (ohio) je v celoti lambchopovsko uravnotežena zbirka pesmi. Po desetih dolgih ploščah je že nepravično pričakovati nov zasuk, še posebno ker se je tudi zasedba skrčila na (po njihovem standardu nizko) število pet. Izstopajo morda tri, štiri pesmi. Med hudomušne spadata izsek iz sanj Sharing A Gibson With Martin Luther King Jr in enigmatična I'm Thinking Of A Number (Between 1 and 2). Izstopa še všečna Slipped Dissolved And Loosed. Skupaj z živahno Of Raymond bodo te skladbe še leta del njihovega koncertnega repertoarja. Druge so še vedno solidne kompozicije, ki pričajo, da med njihovimi uspešnimi in neuspešnimi komadi ni velike razlike.

Ob koncu si nisem mogel kaj, da ne bi Kurta pobaral o v nebo vpijoči recesiji, ki se je iz krize glasbene industrije razširila v globalni gospodarski sektor. »Je samo nov dan v življenju, veš. Mislim, da bodo v glasbi vedno obstajale spremembe, tudi morajo se dogajati. Morda se bo nekega dne vse, kar počnemo, zdelo nepomembno. Če se to zgodi, bom lahko še vedno igral zase«.

Janez Golič