Luomo

Izza aparatur nazaj za bobne

Finskega glasbenika Sasuja Ripattija, bolj znanega kot Vladislav Delay, Luomo ali Uusitalo, verjetno ni treba posebej predstavljati, saj za prepoznavnost skrbi s svojo nadvse intenzivno in več kot desetletno prisotnostjo na elektronski sceni. Poleg lanskega albuma Convivial, ki ga je izdal kot Luomo, je v tem letu nastal še Symptoms, ki ga je ustvaril s še enim nepogrešljivim imenom elektronske sfere, in sicer s svojim dekletom Antye Greie-Fuchs (znane tudi kot AGF). Pogovarjala sva se novembra lani pred nastopom v ljubljanskem klubu K4.

Ali bi rekel, da imajo skandinavske podnebne razmere pomemben vpliv na glasbo, ki prihaja iz teh logov? Čeprav verjetno sam to težko oceniš ...

Tudi sam sem o tem veliko razmišljal, saj ne slišim prvič tega vprašanja. In zares ne vem, ali obstaja kakšna povezava. Sedem let sem živel v Berlinu in ne vem, ali se je ravno zaradi tega moja glasba spremenila, saj se v sedmih letih tako in tako spremeni. Mogoče ta vpliv prihaja iz človeka samega, torej če si rojen v določenem okolju in tam preživiš otroštvo, se je to verjetno vtisnilo vate. Mislim pa, da bi sam ustvarjal isto glasbo, ne glede na to, kje bi živel. Bistveno je pač, da se razvijaš in rasteš.

Tvoj domači kraj je znan po velikem številu metalskih skupin. Ali si se kot bobnar tudi sam kalil v tej usmeritvi ter nato prešel na jazz in kasneje elektroniko?

Grindcore, hardcore, black metal in nasploh metal so dejansko imeli zelo velik vpliv name. Sestavljanje in sodelovanje v tovrstnih skupinah so bile moje prve glasbene izkušnje. Bili smo zelo glasni in divji. Na neko točki pa sem začel iskati nekaj več. Takrat sem bil še vedno zelo mlad. Mislim, da sem jih imel nekje okoli petnajst, ko sem odkril jazz, in lahko bi rekel, da me je to takrat kar konkretno zadelo. Mislim, da ni bistveno, ali gre za metal, jazz, elektroniko ali kar koli drugega, v bistvu sem vedno iskal poti, kako širiti obzorje in odkrivati vse več in več. Tako me na primer poleg tega, da sem igral grindcore ali jazz, zanima tudi klasična glasba. Treba je širiti glasbeno vizijo in hkrati odkrivati, kaj bi rad počel in kdo resnično si v glasbenem smislu. To so vse koraki po tej poti ... Tako sem na primer na neki točki hotel biti kot Red Hot Chili Peppers, kasneje spet kot kdo drug. Gre za najstniško zgledovanje po idolih in iskanje lastne identitete. Vendar mi je bilo bistveno, da sem našel kar se da veliko glasbe in se čim več naučil o njej.

Vendar jazz še vedno igraš.

Da, jazz je tudi ostal moj največji vpliv. Še vedno ga veliko poslušam in še vedno igram bobne. Skozi njega sem tudi ponotranjil idejo, da bi čisto sam ustvarjal glasbo, tako sem pristal v elektroniki. Delno je šlo tudi za to, da tam, od koder prihajam, ni bilo veliko ljudi, s katerimi bi lahko sodeloval. Tako sem imel kar nekaj vizij, kakšna naj bi bila glasba. Težko je bilo spraviti ljudi skupaj, ki bi dali vse od sebe in se bili sposobni s tem tudi preživljati. Tako sem odkril možnost ustvarjanja z elektroniko.

Ali si kot jazzist imel kakšne predsodke do elektronske glasbe? Na primer, da to ni »prava« glasba, saj »pritiskanje gumbov« ne zahteva nobene prave vrline.

V bistvu ne, saj takrat nisem še niti slišal elektronske muzike in sem bil najprej soočen samo z aparaturami. Ker sem se ukvarjal s tolkali, sem prek tega prišel do raznih samplerjev, vmesnikov in druge elektronike. Začel sem tako, da sem na primer za igranje kong ali bongosov še vedno uporabljal »klasične« fizične predmete, vendar pa sem začel dodajati tudi elektronske blazinice, ki sprožijo razne efekte. Tako so se mi odprla vrata v svet elektronske glasbe. Prvo dvanajstpalčno ploščo sem dejansko ustvaril, ne da bi slišal kakšno drugo elektronsko glasbo. No, morda sem poznal The Prodigy ali kaj podobnega, vendar mi je to zvenelo zares obupno. V bistvu sem tudi v elektroniki nadaljeval eksperimentalni jazz, ki sem ga takrat igral, le da sem aparature uporabil kot člane zasedbe.

Na albumu Convivial sodeluje kar nekaj pevcev in z nekaterimi od njih si že v preteklosti sodeloval. Po kakšnem ključu si jih izbral? Kako je potekalo vaše sodelovanje in kako so nastala besedila za pesmi?

Vse razen Roberta Owensa sem poznal od prej, saj sem z vsemi že sodeloval. Torej sem poznal njihov glas pa tudi njihovo osebnost in sem vedel, da bo z njimi prijetno sodelovati. Nekatere poznam že zares dolgo – na primer Jaka od Scissor Sisters. Sodelovanje pa je potekalo tako, da sem najprej naredil vso glasbo in nato začel razmišljati o primernem vokalu. Potem sem vsakemu poslal zgolj eno pesem, največ dve. Vsi smo se strinjali s tem, kar sem si zamislil zanje. Zadovoljni so bili z izborom pesmi. Vse je šlo zelo gladko. Vsak je namreč dobil eno pesem in se odločil, ali se bo pridružil. Roberta Owensa pa sem poklical, saj mi je bil njegov vokal že dolgo všeč. Ko smo snemali album, sem še živel v Berlinu in vokalisti so se mi tam pridružili. Nekateri od njih tako in tako živijo v tem mestu, na primer Apparat ali Cassy. Edino z Jakom smo snemali v New Yorku, kjer sem ostal en teden, šlo je namreč za obojestransko sodelovanje s Scissor Sisters. Večino besedil napišem sam, nekatera tudi pevci. Pišem jih vedno, ko potujem, kar mi ustreza, saj se mi zdita letalo ali hotel dovolj nevtralno okolje za takšno početje.

Imaš svojo založbo Huume. Kakšne izkušnje pa imaš z velikimi založbami?

Slabe. In prav takšne spomine na sodelovanje z njimi. V bistvu se je slabo izšlo z eno veliko in tudi eno manjšo založbo, tako da sem takrat izgubil zaupanje vanje, sploh v te vodilne. Nato se je pojavila priložnost, da ustanovim svojo. Čeprav ne gre za založbo v pravem imenu besede, saj nihče ne dela zanjo. Niti sam nikoli ne delam zanjo, nikoli nikogar ne najamem in nihče drug razen mene tudi ne izdaja pri njej. Dandanes, ko imajo tudi velike založbe vse nižjo prodajo, gre bolj za neko sredstvo, ki omogoča, da ljudje izvejo, da jim ponujaš novo glasbo. Pri neki veliki založbi, s katero sem sodeloval, so verjetno ravno zaradi padanja prodaje začeli od mene pričakovati zares nemogoče reči. Reči, ki jih pričakujejo na primer od Madonne. Tega res nisem mogel več prenašati in tako je bila ustanovitev lastne založbe še najboljša rešitev, čeprav je prodaja seveda nizka. Če pa bi se intenzivno posvečal vodenju te, bi mi verjetno zmanjkovalo časa in energije za ustvarjanje glasbe.

Tukaj je še nov album Symptoms, ki si ga ustvaril s svojim dekletom in je do zdaj izšel samo na Japonskem. Kdaj ga lahko pričakujemo tudi v drugih delih sveta? Za kakšno stvaritev gre?

Februarja bo izšel pri založbi BPitch Control, ki jo vodi Ellen Allien. Album je rezultat skupnega dela z mojim dekletom, ki sicer sama ustvarja eksperimentalno glasbo, tudi z vokali. Z Ellen smo dobri prijatelji, in čeprav je sama bolj orientirana v tehno, ji je všeč tudi eksperimentalna elektronika. Dejansko pa je Antye tudi producirala Ellenin prejšnji album Sool. Večkrat smo se že pogovarjali o kakšni izdaji pri njeni založbi, in ko sva ji dala poslušati Symptoms, se je odločila, da ga izda. Glasba na tej plošči je precej drugačna od te, ki jo ustvarjam kot Luomo. Ta projekt pomeni muziko, ki jo delava skupaj, sam pa je nihče od naju verjetno ne bi nikoli ustvaril. Vendar sva se prisiljena tudi veliko stvarem odpovedati, saj se morava oba strinjati glede končnega izdelka, tako da pride v poštev le tisto s skupnim imenovalcem. Gre za nekakšno eksperimentalno pop glasbo. Oba sva precej pod vplivom zgodnjih Trickyjevih izdaj, ki so nama zelo pri srcu. In v tem, kar počneva, vidiva neko možnost, kakšna naj bi bila pop glasba. Čeprav je še vedno ne bi označil za muziko, ki pristane na kakšnih lestvicah najboljših sto. Še vedno je zelo osebna, ne plesna, niti se ne trudi biti kaj preveč eksperimentalna.

Bi lahko trdili, da sta Vladislav Delay in Luomo dva pola iste osebe, Uusitalo pa je nekje vmes in nekako povezuje ta dva svetova?

Verjetno res. Uusitalo je zame res na nek način vaja, s katero sem želel povezati ta dva različna konca. Vladislav Delay in Luomo sicer nista ravno ekstrema, vendar pa nikakor ne hodita z roko v roki. Spekter glasbe, ki jo ustvarjam, je precej širok. Poleg teh alter egov imam še več ambientalnih projektov in spet vedno več igram bobne. Nedavno sem ustanovil tudi Vladislav Delay Quartet, v katerem bobnam in se mu nameravam v prihodnosti še bolj posvečati. Imeli smo že nekaj nastopov, še več jih planiramo za prihodnje leto in upamo, da bomo takrat tudi izdali album.

Ali sta zate to dve bistveno različni izkušnji, ko si enkrat sam na odru z aparaturami, drugič pa s kvartetom z instrumenti?

Res mi ni najbolj udobno pred občinstvom. Ne da bi bil tako sramežljiv, a vseeno nisem ravno nastopač. Nastopanje s kvartetom mi je tako zelo všeč – zato, ker nisem sam na odru in ker raje držim v rokah bobnarske palčke, kjer se takoj sliši, ko nekaj narediš, učinek je takojšnji. Aparature je treba programirati, preden lahko sploh kaj narediš, in vedno obstaja možnost, da bo šlo kaj narobe.

Kako je delo, ki ga ustvarjaš kot Uusitalo, povezano z delom tvojega očeta in babice, ki sta bila pisatelja? Za kakšno pretvorbo gre?

Posamplal sem veliko besedil iz njunih knjig. Želel sem narediti nekaj takega, saj so njuna dela kar precej vplivala name. Delo obeh mi je zelo všeč, toda očetove stvaritve so mi bliže. Umrl je pred davnimi leti in zdaj drugič berem njegove knjige, ki sem jih že prebral v zgodnji mladosti. Hotel sem nekako tudi elaborirati svoje delo in ga pripeljati na novo stopnjo. In želel sem vključiti njuno delo, tako da je v osnovi šlo za samplanje. Lahko bi tudi rekel, da sem se nekako okoristil (smeh.)

Letos si ponovnoizdal album Anima, ki je izvorno izšel leta 2001. Od kod ideja za to potezo?

V preteklosti je moje albume izdajala založba Mille Plateaux, ki pa je bankrotirala in se zaprla. Glede na to, da sedaj izdajam glasbo že kakšnih deset let, obstajajo tudi določene moje izdaje, ki jih ni več mogoče nikjer dobiti. Tako da ljudje, ki bi želeli to delo imeti, nimajo druge izbire, kot da dobijo kakšne nelegalne nizkokvalitetne MP3-posnetke. Zato sem se odločil Animo ponovno izdati na CD-ju. Naredil sem tudi remiks, ki kaže, kako bi k temu pristopil danes. Prav lepo se je bilo ponovno vrniti v glasbo, ki je na tej plošči.

Znano je, da si v preteklosti že večkrat recikliral svoje delo ali citiral samega sebe. Ali je kaj podobnega tudi na novem albumu, ki si ga izdal kot Luomo?

V preteklosti je šlo za bolj praktične razloge. Pred kakšnimi petimi leti sem zelo veliko ustvarjal, hkrati pa sem imel težave z drogo in zato seveda tudi s samim življenjem. Naenkrat so z več koncev vsi nekaj želeli od mene in tako se je zgodilo, da sem kdaj čisto nepremišljeno različnim založbam posredoval različne verzije iste pesmi. Dejansko pa se ne recikliram namerno in sem bolj kot ne proti temu. Convivial nikakor ne vsebuje ničesar takega in je nastal »iz nič«. Pred njim sem se počutil, kot da sem se izpel v plesni glasbi, zato je bil prejšnji album Paper Tigers, ki sem ga izdal kot Luomo, precej eksperimentalen in je iskal nove ter, recimo, smešne načine, kako uporabljati vokal. Tako sem dobil občutek, da sem tudi počistil stvari za nazaj in da se lahko obrnem v novo smer. Raje se na novo izumljam, kot da bi nanovo uporabljal stvari, ki sem jih nekoč že naredil.

Kakšen je vpliv razvoja elektronike na glasbo? Čeprav aparature odpirajo nove možnosti, imajo vedno tudi določene omejitve. Ali kdaj trčiš na to mejo, ko iz »škatle« ne pride tisto, kar bi želel?

Da, ves čas. Sploh nisem romantičen, kar se tiče aparatur. Veliko ti sicer omogočijo, vendar je to na koncu precej omejeno. Situacija se mi resnično zdi kar rahlo nevarna, saj je danes vse slišati vedno bolj podobno. Ne samo elektronika, ampak tudi rock, metal in pop. Vse to je seveda pogojeno z uporabo enakih aparatur in pristopov. Vse se čedalje bolj oži, reciklira, veže na modo. Hkrati pa se vse dogaja tako hitro, da sploh ni več pravih trendov. Ustvarjalci ne prodajajo več albumov, temveč kar singel za singlom. Včasih se mi tudi dozdeva, da sem vse, kar počnem v studiu, že nekoč slišal, odpre se mi na tisoče referenc. Seveda pa vedno težim k temu, da bi bil jaz tisti, ki obvladuje aparature, in ne aparature mene. Glede glasbenega razvoja pa − čeprav nisem veren, je edina stvar, za katero molim, da bi še slišal kakšno stvaritev, ki bi me zares odpihnila.

Pina Gabrijan