Muska Eseji

Od glasbe, ki zabava narod, do (fiktivnih) podob novodobnega vasovalstva

Narodno-zabavna glasba ne le s tekstualnega, pač pa tudi širše kontekstualnega vidika z industrijsko glasbeno produkcijo danes tvori in reflektira prostran imaginarij vrednot nekega naroda; proizvaja religijske in splošne družbene vzorce, čeprav se zdi, da v njej ni dosti več od fiktivne zgodbe.

A ravno nenehno iskanje »resničnega« prapočela, oziranje na prvinskost in ljudskost nekega naroda, kar vse skupaj ustvarja občutek fiktivnosti, so prvine, ki prispevajo k priljubljenosti te zvrsti. Ali kakor je zapisal neznan avtor na enem od slovenskih forumov: »Slovenci (...) imamo zelo radi slovensko narodno in narodno-zabavno glasbo. Pesmi, katerih nas učijo naši starši in stari starši, so nekaj najlepšega. Največji dar, ki ga lahko prejmemo od staršev, sta ljubezen in slovenska domača pesem. Narodne pesmi nam govorijo o ljubezni, življenjskih izkušnjah, o lepotah narave, družini in žlahtni vinski kapljici«.

»Domače pesmi« imajo veliko več vsebine, kakor nas morda zavede poimenovanje zvrsti; narativnost dopolnjuje izrazita simbolika. Tega, kaj nam imajo povedati ugvantani fantje pred kozolci ali domačo cerkvijo, ne smemo razbirati samo preko konkretnih tekstualno-vizualnih form, saj se ob podrobnejšem pogledu fenomen narodno-zabavne[1] kaže že kot posledica. Po Flecku bi lahko bi govorili o refleksiji specifičnega »miselnega stila«, ki tvori imaginarne, »zamišljene skupnosti«, ali kakor pravi Ivan Sivec, ki priča o »množični duhovni kulturi«. Okrog predmeta, ki se vrača v preteklost z instrumenti nostalgije in ga tako romantizira, se ustvarjajo posebne poslušalske skupnosti. Ker pa je v tem vračanju vasovanje posebna instanca, ki sofisticirano oblači v modernem svetu vedno bolj slečeno seksualnost, tako da jo mitologizira, gre za konstrukt, ki ga je smiselno preučiti tudi v kontekstu narodno-zabavne glasbe. Novodobno vasovalstvo, ki se pogosto pojavlja v motiviki zelo mladih ansamblov, bomo v nadaljevanju skušali razložiti kot pojav iznajdene tradicije, kot akt osvajanja in zaljubljenosti, ki ga – v predstavljeni, prikazani obliki – lahko doživljamo kot živ pojav in ne kot stvar zgodovine. Prej »tradicije«, ki naj bi se (ali bi si to vsaj želeli) pojavljala tudi v sedanjosti. Ker pa denotativno razumljenega plezanja po lojtr'ci do kamrice in še naprej do najdragocenejše biti mladega dekleta danes ne moremo pričakovati, je narodno-zabavni mit vasovalstva morda bolj smiselno razumeti v okviru kontriranja že omenjeni slečeni seksualnosti. Na novo se nam ponuja ljubezen, kjer se »poljubčki merijo z jerbasi« (Ansambel Mlade Frajle, 2001)[2] in ki kljub dobršni meri navihanosti ostaja pošteno diskretna. Tukaj se narodno-zabavna tudi odmika od sestrskega turbofolka, ki že v svoji matrici upodablja precej animalično seksualnost s pomikanjem teh atributov v os(p)rednjo vlogo. Prva je bolj indirektna in kot taka ostaja zvesta močnejšim tradicionalnim vzorcem, ki sporočajo, da nepokvarjeni vasovalci (še vedno) živijo.

Vračanje v zgodovino in sočasna nostalgija pa nista edini esenci, ki sooblikujeta in ustvarjata pojav vasovalstva. Ker se ansambli, tekstovno in vizualno, ves čas pojavljajo v ruralnih okoljih, na primer na travniku, v vinogradu, stari kmečki hiši ipd., in se s tem torej »vračajo« iz mesta na deželo, bi lahko govorili o konceptu vračanja, ki je prisoten v širši narodno-zabavni produkciji. Ker pa je izvor narodno-zabavne glasbe v resnici urbano okolje, od koder se je sprva širila med mestno in nato podeželsko prebivalstvo, je še bolj zanimivo, da je njena vsebinska težnja osrediščena predvsem okrog podeželja. To Slovence simbolno vrača h koreninam, kar za vasovalstvo v narodno-zabavni pomeni, da ne more biti konstituirano v obliki SMS-sporočil, prostor ljubljenja pa ne košarkarsko igrišče v betonskem naselju. Sedanjost pa je taka, kakršna sta dana primera, zato se mora narodno-zabavna ves čas vračati; s tem obuja, pravi Mitja Velikonja, lepe spomine na vsestransko boljšo preteklost v primerjavi s slabšo sedanjostjo in vzbuja bridkost, ker so tisti lepi časi nepovratno minili. Ta nostalgija pa ni toliko hrepenenje po preteklosti sami – z njo so odšle tudi kvalitete, ki naj jih aktualno življenje ne bi več ponujalo. Seksualnost v narodno-zabavni je tako še vedno stvar intime, je skrivnostna, predvsem pa nepokvarjena, saj ni rezultat nekih živalskih gonov, ki naj bi jih promovirala sodobna težnja k detabuizaciji seksualnosti; v narodno-zabavni se zdi, da mora biti najprej iskrena ljubezen in šele nato – kot njen »sad« – tudi spolnost.

»Ljubi jo, ljubi in ne razmišljaj, ali se splača! / Če jo res ljubiš, se ne sprašuješ, ali ti vrača.« (Ansambel Zasavci)

Način percipiranja seksualnosti in ljubezni je samo aspekt življenjskega pogleda, ki se ga tudi prakticira. Če torej psevdokmečkost, kakor je pojav imenoval že Bojan Knific, predpostavlja za okolje svojega vznika podeželje in metodo vračanja k naravnemu in skromnemu, si v dopolnjevanju njegove totalitete na področju vasovalstva in seksualnosti ne moremo zamisliti niti zmenkov, ki potekajo izključno prek internetnih virov, niti izrecnega in liberalnega stališča do kontracepcijskih sredstev, kot so kondomi. Če pa narodno-zabavna v vasovalstvo že vplete te moderne sestavine, običajno zavzema »kritična« stališča: »Šmentani ti nori čas / čisto si že zmešal nas / kaj je pristno in kaj ni / več ne znajdemo se mi. / Tangice in silikon / dekolte je kot balon / usta vsa nabrekla so / komaj se premikajo.« (Ansambel Roka Žlindre: Tangice in silikon)

S tem producenti narodno-zabavnega skupaj z odjemalci nehote oblikujejo parafrazirane Andersonove zamišljene skupnosti, saj nikoli ne srečajo vseh niti ne slišijo zanje. Čeprav so fizično odmaknjeni, vsak nosi v mislih predstavo o povezanosti v skupnosti. Torej ne le da se posamezniki lahko identificirajo z narodni zabavnjaki, usvojijo tudi njihove normativne vzorce, torej za-/namišljene skupne imenovalce, ki pa so – kot v našem primeru podani vzorci vasovanja – po navadi fiktivni in realno vsaj v taki obliki ne obstajajo. Na začetku omenjeni koncept vračanja pa narodni zabavnjaki, če jih lahko tako poimenujem, podajajo tudi prek svojstvenih oblačil, ki odjemalcem posredujejo točno določene (in želene) informacije. Bojan Knific pravi, da opravljajo podobno funkcijo kot kostumi v gledališču. Predvsem pri vizualizaciji vasovanja se narodno-zabavni namreč kostumirajo v nekakšne brikolaže slovenskih ljudskih noš, ki predstavljajo »kontrast konstantno spreminjajočemu se in inovacijsko naravnanemu modernemu svetu«, pri čemer gre za »poskus ustroja vsaj nekaterih delov socialnega življenja (v našem primeru gre za romantizirano snubljenje oziroma vasovanje, op. p.) znotraj nespreminjajočega in stalnega« (E. Hobsbawm). S tem se idealizira kmetstvo, za katerega Sedej (M. Velikonja) pravi, da je postalo »oznaka novih nacionalnih mitologij: antipod izkoreninjenemu meščanstvu in brezdomovinskemu proletariatu je bil nepokvarjeni kmet, trdno povezan z zemljo«. Vnovično obnavljanje vasovanja ohranja romantično navdušenost nad preprostim in nepokvarjenim kmečkim duhom. Ker modernost izpodriva že preživete načine ljubezni in osvajanja, je treba stare oživiti, določene pozabljene, izbrisane dele pa celo na novo izumiti. Je pa res, da se sodobni vasovalci v narodni noši mestoma že lahko znajdejo v disku (Ansambel Mladi upi: V disko moram it) ali pa svojo izvoljeno po pozivu iz okenca odpeljejo v penečo kopel na kozarec šampanjca (Ansambel Golte: Ljubezen je greh, videospot). Ideal romantiziranja in mistificiranja je brez dvoma le heteroseksualna ljubezen, njen idealen potek pa, sodeč po besedilih, vodi od snubljenja, torej vasovanja, do poroke (katoliško potrjene) in družine.

Dolge gate dol – adijo krancelc!

Če kulturolog Peter Stanković slovenski turbofolk razume kot »moment seksualne emancipacije v ljudski kulturi«, za narodno-zabavno produkcijo tega ne bi mogli tako radikalno zatrditi. Deviškost je še vedno kvaliteta, ki odlikuje dekleta, in čeprav gre običajno za podobe privlačnih, navihanih mladenk, ki fante rade vabijo v kamrico, so po drugi strani sramežljive in pokorne: »Je zjutraj angelček, zvečer pa frčafela.« (Polka punce: Frčafela) Skratka so navihanke[3]. Vasovanje je na deskriptivni ravni torej povedano, a ne videno; narodno-zabavna tako uporablja bogato metaforiko, ki mehča trdoto, goloto (animalične) seksualnosti. Poglejmo primere: »Ko zvečer na vas hitim, / meni je lepo, / dekle moje čaka me, / oh, kak luštno bo; / ko pod okencem bom stal, / mesec bo sijal, / deklico poljubljal bom, / srček bo igral. / Tika taka / srček ti, / srček v tvoji bluzici, / tika taka deklica, / daj, da jaz popazim ga.« (Frajkinclari: Tika taka)

»Zdaj pa fletno se imava, / skup tišiva vse noči, / v kamri skrita se crkljava, / tam v miže se vse dobi.« (Ansambel Zarja: Fletna navada)

Deskripcija osvajanja in samega seksualnega akta torej poteka do faze, da je konzumentu jasno, zakaj gre, kaj več pa ne. Čeprav smo v prejšnjem poglavju dejali, da je ljubezen pojmovana kot nekaj lepega, se seksualnost precej pogosto obravnava kot greh.

»Ljubezen je greh, /nekoč so nas učili, / na srečo so zdaj / na to že pozabili, / saj če bi na svet' samo ta greh poznali, / sreča bila bi / vsepovsod doma.« (Ansambel Golte: Ljubezen je greh)

Konceptualizacija same ljubezni in vasovalstva se oblikuje znotraj kmetstva kot esencialne konstitucije nekega naroda. Neizprijeno in nepokvarjeno, kakršno se kmetstvo kaže, v sklopu narodno-zabavne predpostavlja seksualnost, katere namen ni užitek, ampak predvsem reprodukcija. Projekcije prikazujejo neke vrste katoliški seksapil, saj je bila konstrukcija vseh aspektov slovenstva vedno nujno tudi katoliško kontaminirana. Brez sprenevedanja, katoliška doktrina je naraščajoči sekularizaciji navkljub pustila močan pečat v moralnem, kulturnem in političnem nazoru naroda. Če torej s to zavestjo sklenemo zaporedje vasovanja skozi narodno-zabavno glasbo, bi lahko rekli sledeče: začne se kot (1) skrivnostno, nočno obiskovanje pod okencem s strogim skrivanjem pred dekletovimi starši (in psom), sledi mu (2) poljubljanje brez spolnega akta, (3) a ta kmalu pride na vrsto z nujnim razdevičenjem, spolni akt pa posledično skoraj vedno (četudi se zgodi le enkrat!) vodi v (4) nosečnost oziroma zibanje. V zadnji fazi je (5) vloga očeta in matere, kjer se njuna funkcija opredeljuje v pomenu podajanja ljubezni do naroda, domače zemlje, dediščine, tradicionalnih in religijsko oblikovanih vrednot (na primer skromnost, pobožnost, pokornost ipd.). Poglejmo primer: »Falot mi je rekla, požugala, / ko pomežiknil sem ji, / potrkal na njena sem polkenca, / deklica lepa, odpri/ (...)/ ko sem poljubček ji dal, / poljubčkov milijon sva pohrustala, / krancelc pa cel je ostal/ (...) ko sem k njej v kamrico šel, / le lunica firbčna je videla, / kaj sem jaz v kamri počel/ (...)/ glej, kaj napravil si mi, / falotku potrebna bo zibelka, / zibal zdaj boš vse noči; / ref: Sveta pomagalka, kako zdaj misliš to, / jaz naj bom za očka in ti za mamico, / kaj pa bosta rekla moj oče, mamica, / če čez noč postala bi dedek, babica.(Ansambel Storžič: Falot)[4]

Uporaba takih (ruralnih) motivov, vrednot in percepcij v narodno-zabavni ter vračanje (geografsko ali historično) naj bi po Knifičevem mnenju pripomogla k doseganju čim širšega kroga poslušalstva, saj naj bi bila prav zaradi tega všečna tako tistim, ki v takem okolju živijo, kot tistim, ki jih na to okolje vežejo spomini. To pa je morda tudi najučinkovitejša razlaga resnične priljubljenosti ne le narodno-zabavne glasbe, pač pa narodno-zabavnega kot družbenega fenomena. In ker slovenstvo kot narodni konstrukt bazira na kmetstvu in se v tem bodisi išče ali tja vrača, je narodno-zabavna učinkovit instrument, ki nadomešča ta izgubljeni raj, to »lepo preteklost«, in je za »prisilno« pomeščanjenega, urbaniziranega Slovenca nadomestek, s spominjanjem o lepi preteklosti, ki je za vedno izginila, pa ga tudi osrečuje.

Tudi vasovalstvo ostaja konstrukt, ki ga ne moremo enačiti z realnostjo ali ga v njej iskati; gre za fikcijo, ki je izšla iz nostalgije, in ima zato enake učinke in predvsem enak namen. Lahko bi celo rekli, da so to pristne slovenske limonade, ki konzumentom ponujajo ugodje, sproženo zaradi fantazije. Vsekakor ima vasovanje kot fantazija tudi široke ideološke inklinacije, v katerih zaradi panike ali vsaj skrbi pred globalnim raztrančiranjem sveta ponovno skuša opomniti na neke skupne kulturne korenine. Teh po narodno-zabavni naj ne bi smeli kar tako zapostavljati in še manj pozabiti. Za zdaj se delovanje tega aparata kaže kot resnično učinkovito in zato mestoma tudi skrb vzbujajoče.

Nena Močnik

Literatura:

Benedict Anderson: Zamišljene skupnosti: o izvoru in širjenju nacionalizma. Ljubljana: Studia Humanitatis, 1998.

Eric Hobsbawm: The invention of tradition. Cambridge: Cambridge University Press, 1998.

Bojan Knific: Slovenija, od kod lepote tvoje: Narodno-zabavna glasba kot sooblikovalka sodobne slovenske popularne kulture. Glasnik S.E.M., 45 (1-2): 72–77, 2005.

Peter Stankovič: Slovenski turbofolk: Pašniki, seniki, domačije, kozolci. Dnevnikov objektiv (7. julij), 2007.

Mitja Velikonja: Masade duha: razpotja sodobnih mitologij. Ljubljana: Sophia, 1996.

Opombe:

1 »Narodno-zabavna« brez samostalnika glasba bom v tem tekstu uporabljala kot lingvističnega zastopnika za posebno (sub)kulturo, ki se je oblikovala okrog te glasbe, in vse značilnosti, ki so z njo povezane; torej ne le glasbe v zunajkontekstualnem pogledu. »Narodni zabavnjaki« pa bo označevalec za producente te kulture in ne njene poslušalce; pozorni moramo biti predvsem na razliko zabavanjak-zabavljak, pri čemer ima drugi lahko tudi slabšalen pomen, ki se mu hočem izogniti tako, da uporabljam preoblikovano končnico.

2 Vsa besedila ali deli teh so citirana ali povzeta z uradnih spletnih strani ansamblov, ki so navedeni v oklepajih.

3 Navihanke je ime, ki ga za ansambel uporablja ena od dekliških skupin.

4 Z (...) označujemo ponovitev verza: »Falot mi je rekla, požugala ...«