O! Kult

Bend z dvema koncema

Alternativna osemdeseta ostajajo neizčrpan zgodovinski vir. Vsako leto znova dočakamo novo izdajo, knjigo, film, razstavo, ki nas odnese globlje k dogajanju ter odkriva in oživlja ustvarjalnost tistega časa. V letu 2008 je najbolj odmeval ponovni shod skupine Niet. Ob razstavi o disku FV, ki je bila postavljena konec preteklega leta v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani, ne moremo mimo arhivskega DVD-ja Za ljudi, ki je izšel pri založbi Cona. Na njem je ujeta petletka ustvarjanja skupine oziroma Institucije O! Kult. Za sestavni, dopolnilni del arhiva je bila postavljena še spletna stran http://okult.wordpress.com. O skupini, ki je delovala med 1982. in 1987., sem se ob toplem črnem čaju pogovarjal z motorjem in dušo projekta Branetom Zormanom, ki je z O! Kultom stopil v svet umetnosti, glasbene produkcije in manipulacije ter performansa.

Začniva s predzgodbo. Kdaj si stopil na tedanjo ljubljansko sceno? Kako si jo doživel?

Bili smo iz Medvod. Začeli smo med 1980. in 1981. Na začetku smo igrali Beatles, Rolling Stones, Santano in se učili igrati. Predpunkovsko obdobje je bilo nujno. Naučili smo se dela v bendu. Imeli smo javne vaje na kegljišču v Medvodah, kjer smo vadili poleg naše kleti. Leta 1980 sem začel hoditi na punk koncerte in poslušati Radio Študent. Družil sem se z Janetom Černetom iz Šentvida, kar se je pozneje izkazalo za pomembno. Pogosto sem prespal pri njem, ker pozno zvečer ni bilo več avtobusa za Medvode. Skupaj sva hodila v disko FV. Veliko sva se pogovarjala o glasbi. Kupovala sva plošče iz Anglije. Midva sva sprožila prestrukturacijo v punk, ki se je razvil v O! Kult. Če se dobro spomnim, smo se na začetku imenovali Screw Drivers, potem Dead Kardelj's pa Kult osebnosti. Vse skupaj je bilo zelo nedefinirano.

Uradno ste bili ustanovljeni na simbolični datum 4. maja 1982. Dve leti po Titovi smrti. Na sceno ste stopili s pripravljeno in izdelano osnovo.

V nekaj mesecih je nastalo šest, sedem komadov. Imeli smo osemdeset odstotkov pripravljene platforme, tako glasbene kot idejne. Medtem sem se začel družiti s Tomažem Mastnakom in njegovim krogom, ki je sociološko in filozofsko osvetljeval stanje v tedanji družbi. Ta intelektualni krog je devetnajstletnemu mulcu dal ogromno. Sploh meni, ki nisem bil gimnazijec. Hodil sem na srednjo kemijsko šolo, kjer ni bilo družboslovja. Ni bilo takšnega razmišljanja. Ta zanimiva izkušnja se je poznala v mojem delu, kako zaobsegam material in kako se ga lotevam skozi besedila.

O! Kult spadate v tretjo generacijo slovenskega punka. Vedno ste poudarjali, da prihajate iz Medvod. Ločevali ste se od ljubljanske scene.

Postavljali smo ločnico na lokalnem nivoju. Tako kot Kuzle in Šund iz Idrije ali Indust-bag iz Metlike ter Gastrbajtrs oziroma Demolition Group, ki so bili zavezani svojemu kraju. Nismo se pretvarjali, da smo Ljubljančani, da smo ljubljanski bend. Z mularijo, ki je bila pred Medexom in v Riu, smo viseli skupaj, saj smo hodili na koncerte v FV, vendar ne tako intenzivno kot Ljubljančani. Ta povezava je bila prekinjena zaradi slabega transporta. Zadnji avtobus je šel za Medvode ob desetih zvečer.

Koliko so na vas vplivali Pankrti in Laibach? Od prvih vidim to delavsko nit, medtem ko od Laibach avantgardizem, ki se je kazal skozi vaše manifeste in s črnim kvadratom Maleviča.

Obe skupini sta vplivali na nas. Pankrti celo manj. Bili so na delavskem, pouličnem nivoju. Laibach so vplivali bolj kot institucija. Ta art forma nas je zanimala. Vendar so na nas bolj vplivale anarhistične skupine iz kroga Crass, Poison Girls, Dead Kennedys, Sham 69, energija Sex Pistols. Ker so bili Pankrti na dosegu roke, so mi bili Clash zanimivejši in bližji. Iz teh bendov smo vlekli vzorce in iskati paralele.

V intervjuju za Mladino leta 1983 ste ob kritiziranju samoupravljanja, zvezne vlade, etatizma bili kritični tudi do ljubljanske alternativne scene, na primer bili ste proti disku.

Že na Novem rocku 1982 sem ostro nastopil proti punkovski pozi pljuvanja na bend. Zdela se mi je skrajno neumna. Pozerska. Spoznal sem veliko zlaganih ljudi na tej sceni. Šli so mi na živce. Čez disko FV pa sem rekel kakšno, zaradi vzpona pop muzike. Bilo je je vedno več, didžeji so jo vrteli vedno pogosteje. Ni mi znesla, čeprav potem, a ne … (zmiguje z glavo in se sramežljivo kremži) haha, že veš, zakaj me zdaj to sprašuješ! Kasneje sem namreč uporabil prav te ritme in forme.

So te na to napeljali Gang of Four s sloganom o politiki in plesu?

Seveda!

Uradno ste nastali pol leta po sproženi naci punk aferi. Cenzurirali so vaša besedila v Punk problemih in na Novem rocku.

Nisem poznal ljudi iz naci punk afere, razen seveda Vidmarja, ki je tudi šel sedet. Doživeli smo nekaj preiskav doma, vendar nam policija ni težila zaradi kljukastih križev. Prišli so, v kleti vzeli vzorce barv. Bila so dolga zasliševanja na policiji. Doživel sem tudi poskus novačenja, da postanem njihov ovaduh, ker so imeli »dovolj dokaznega gradiva proti meni«. Nikoli pa ni bilo konkretne akcije, ker niso imeli nobenega dokaza za to. Mene tovrstne provokacije niso zanimale. Zdelo pa se mi je zanimivo in zabavno, da smo bili cenzurirani. Ker so nam cenzurirali besedila, ki niso bila protidržavna in hujskaška, je bilo jasno, da nočejo, da se te stvari slišijo in vidijo. Bili smo na pravi poti! S principom citiranja in ponotranjenja fraz socializma in komunizma smo bili direktni in hkrati bi lahko bili celo prorežimski.

Kako so nastajala besedila? Ali so nanje vplivali dogodki v družbi, neumnost politike?

Zbiral sem izrezke iz časopisov, od Dela in Politike do študentskih časopisov, Tribune, Mladine, Studentskega lista, Poleta. Imel sem kup fotokopij iz knjig. Veliko sem bral in izrezoval. Imel sem celo mizo papirčkov in izrezkov. Brenkal sem na kitaro in med temi izrezki iskal nit, ki sem jo napletel. Delal sem interaktivno, haha! Šlo je za »cut and paste«, izreži in prilepi! To je bil edini način.

Govoriva seveda o zgodnji, prvi fazi. Kaj pa v drugi, ko postanejo teksti manj določljivi in težje ulovljivi?

Nastopi abstraktnost! Teksti so se zminimalizirali. Bili so manj osebni. Postali so metaforični, abstraktni in manj proproletarski. V ozadju je bila še vedno prisotna konfrontacija pravice in nepravice, realnega proti nerealnemu svetu oziroma idealno postavljene platforme, komunistični govori, ves sistem etatizma in samoupravljanja proti realni sliki in stanju. Od začetka do konca delovanja O! Kulta je šlo za dualni spoj oziroma spor med tema dvema poloma.

Ali je na to vplival prej omenjeni intelektualni krog, prek katerega si prišel v stik z literaturo in z njo odraščal ter intelektualno zorel?

Seveda! Misli so se mi izkristalizirale. Sčasoma se spremeni besedni zaklad, nabere se več znanja in izkušenj. Vse − cenzura, zaplembe, zaprtja posameznih ljudi, identifikacija sistema, ki si ga vedno bolj čutil in ga tudi lažje prepoznal – je ustvarjalo sliko, v kateri sem lažje lociral in identificiral ter argumentiral za in proti. O! Kult je bil tekstualno-raziskovalni projekt.

V drugi fazi, ko ste se institucionalizirali, ste se znašli v krogu skupin industrijskega rocka. Bili ste v stiku z angleškim Test Department.

Da, s tremi ali dvema od njih sem si dopisoval. Spoznali smo se v Ljubljani, ko so igrali teden dni po Einstürzende Neubauten; njim pa smo bili predskupina v hali na Gospodarskem razstavišču. Psihične stvari Neubauten nam niso bile blizu. Zvočno, na ravni eksperimenta zvoka, pa so nam seveda bili. Vendar so bila velika razhajanja. Ker nismo imeli opreme, nismo vedeli, kako delati. Z Renatom Topolovcem iz Maribora sva šla v TAM s kasetarjem hi-fi in z dvema Shurovima mikrofonoma snemala stroje. Potem sva jih »cut and cut and cut and play« poskusila spraviti s kasetarja na kasetar v lup. Naporno delo! Ni bilo kolutarja, da bi trak le narezal. To je prišlo kasneje.

Kaj vas je napeljalo na seciranje oziroma ustvarjanje v tej smeri?

Izkušnja poslušanja oddaj o eksperimentalni elektroniki na Radiu Študent. Vedno bolj me je zanimal zvok kot izrazno sredstvo. Ni me zanimalo le bobnanje, ampak kaj lahko nastane iz bobna. Nisem imel izkušenj, efektov in studia. Namesto studijske tehnike smo pristali na posnetih strojih iz TAM-a. To so bili naši efekti, ki so ružili, čez njih pa smo udarili s svojo muziko. Na trenutke je bil to neznosen kaos. Bilo je zelo divje.

Ali ste poznali dadaiste in futuriste?

Zelo slabo.

Sprašujem, ker jih omenjate v reportaži vaše turneje po Švici, ki ste jo objavili v Mladini leta 1986.

Šlo je za formalizacijo Institucije O! Kult. Namesto intervjuja smo spisali poročilo o turneji, kako smo jo doživeli in kako smo vplivali na tiste, ki so bili na koncertnih lokacijah. Danes bi rekli, da smo markirali lokacije, jih povezovali med seboj. Svoj manifestni del smo prenesli v realnost. Vendar smo se srečevali s številnimi težavami. Skozi skupino je šlo ogromno ljudi. Vsakogar je bilo treba na novo naučiti − če ne igrati, pa to, kaj naj igra. Porabili smo ogromno časa. Ko pa se je človek naučil, je moral čez pol leta v vojsko. Vsako jesen je bil osip in spet znova. Ta osip je vplival na spremembo stila. Jane, ki je prispeval komad Priden, dober delavc, je odšel v vojsko po Novem rocku. Ko je prišel nazaj čez leto dni, je bilo že prepozno. Bili smo že nekje drugje.

Si bil v vojski?

Ne! Haha, zato se ta krog ni zaključil že prej.

Kaj te je pripeljalo do odločitve, da končaš O! Kult?

Zmanjkalo mi je energije. Ni bilo prijetno ves čas loviti in iskati novih ljudi. Takrat se je pojavil Kuri, ki je imel štirikanalni kolutar. Sposodil sem si ga, še ritem mašino in efetke. Že Dare Bolha, ki je bil na sintu v O! Kultu na kaseti, posneti 1983., je nenehno šaril po sintu in efektih, vendar pa nisem točno vedel, kaj bi s tem. Klaviatur nisem znal igrati, znal sem harmoniko. Ves čas me je mučilo, da bi naredil kaj zanimivega iz tega. V mislih sem imel neke komade, tekstov sem imel tako ali tako preveč. Še zdaj jih je veliko, ki jih nisem spravil v glasbeno obliko. Žal ni bilo denarja za opremo. Že za kitaro sem komaj napraskal, ki so mi jo na koncu še ukradli. S to krajo se je posledično končala prva, rock'n'roll faza O! Kulta. Ukradli so nam skoraj vso opremo iz kleti K4, vse razen bobnov. Šli so ojačevalci, kitare ... Leta 1987 pa smo dejansko in simbolično zaključili petletko. Izpolnili smo petletni plan. Po petindvajsetih letih začenjamo novo petletko. Tokrat brez glasbe v živo, ampak z objavljenimi arhivi. Še ena uspešna prestrukturalizacija zasedbe O! Kult!

BIGor