Salvatore Sciarrino

Poet glasbene tišine

Salvatore Sciarrino, po rodu Sicilijanec, je zelo hitro prodrl na evropsko sodobnoglasbeno sceno. V splošnem avtodidakt se je po študiju vizualnih umetnosti odločil, da se posveti glasbi. Pri pridobivanju znanja se je zgledoval po največjih sodobnikih, zlasti pri Antoniu Titonu in Turiju Belfioreju.

Zatem se je odločil za šolanje v Rimu in Milanu ter se posvetil študiju elektronske glasbe pri Francu Evangelisti. Njegov velik vzornik je bil tudi Karlheinz Stockhausen.

Kljub samostojnim začetkom je Salvatore Sciarrino hitro postal ena vidnejših skladateljskih osebnosti v Italiji in je poučeval kompozicijo na konservatorijih v Milanu, Perugii in Firencah. Kasneje se je umaknil v umbrijsko mestece Città di Castello, da bi se kar najbolj posvetil komponiranju, kolikor mu to dopušča profesorsko poslanstvo. Je prejemnik številnih nagrad − na primer Société Internationale de Musique contemporaine (1971 in 1974), Dallapiccola (1974) in l’Anno discografico (1979) − ter priznanj, kot so Psacaropoulos (1983), Abbiati (1983) Premio Italia (1984) in drugih. Komaj pri tridesetih letih je bil imenovan tudi za umetniškega direktorja mestnega gledališča v Bologni, kar je ostal do 1980. oziroma do svojega umika v Città di Castello. Ne glede na to, da je kariero začel kot samouk, nadaljeval pa s strmim vzponom med sodobne ustvarjalce, mu je kljub vzornikom uspelo razviti lasten slog in proti koncu 60. let se je pojavil izraz »Sciarrinov zvok«, ki je označeval prelom s postwebernovsko tematiko. Njegove kompozicije temeljijo na odnosu med zvokom in tišino, ki bi ga lažje imenovali zvočni spekter kot spektralna glasba. Drži se zelo blizu tišini. Ta odnos je dosegal s spreminjanjem barve zvoka. Kot pravi sam, nastopi v njegovih delih neke vrste preobrat, zaradi katerega zvok ohrani sled tišine ali se vrača k izvoru, tišini. Ta ni nič drugega kot neskončno vrvenje mikroskopskih zvočnosti. Tega Sciarrino ni dosegel z radikalno prekinitvijo s preteklostjo, marveč s postopnim razvojem proti novemu koncipiranju glasbe, ki jo je označil kot »ekologijo poslušanja in zvoka samega«.

Njegova glasba je intimistična, prefinjena in osnovana na principu mikrovariacij zvočnih struktur, ki sestojijo iz različnih barv zvoka in diha. Sam zagovarja transparentnost zvočnega sveta, ki naj bo blizu tišini, oziroma govori o »ničnem zvoku«, ki za skladatelja že pomeni glasbo. To sestavlja veliko mikroskopsko zasnovanih zvokov, ki se v toku gibljejo do prefinjene meje s hrupom in označujejo zvočni svet, ki je reduciran na minimum. To označujejo že sami naslovi skladb Esplorazione del bianco (raziskovanje belega zvoka; 1986) ali Cantare con silenzio (Peti s tišino; 1999). Enako velja tudi za delo Lohengrin (1984). Njegova dela so zasnovana kor sledovi linij risbe, kar doseže z zabrisom zvoka in obravnavanjem njegove barve. V tem je blizu kiparstvu, kar izražajo dela, kot sta Morte di Borromini (Borrominijeva smrt; 1988) ali Omaggio a Burri (Poklon Burriju; 1995).

V Sciarrinovem opusu ima pomembno vlogo glas, kar je poudaril že v delu Lohengrin, v kasnejših delih pa ga je povezal z interpretacijo oseb in oznako njihovih psiholoških značilnosti, tako v delih Luci mie traditrici (Luči, moje izdajalke; 1998), Macbeth (2002) in predvsem Infinito nero (Neskončno črno; 1998), delo, ki je nastalo po mističnih vizijah Marije Magdalene dei Pazzi.

Salvatore Sciarrino ostaja v prvih vrstah sodobnih skladateljev. Njegova dela smo imeli priložnost slišati tudi v Ljubljani, v odlični izvedbi flavtista Maria Carolija.

Marina Žlender