Tremolo ali Nastopanje je lahko užitek (2.)

Prizemljitev

Obdaja nas množica informacij, v njih se lahko kaj hitro izgubimo. In če smo med njimi spoznali občutke vrhunskega doživetja, ki jih imajo nekateri nastopajoči, ni nujno, da smo naslednji v vrsti mi, ki bomo doživljali povezanost sebe s svetom ravno takrat, ko bomo nastopali. Tega še zlasti ne bomo doživeli, če bomo krčevito želeli, da se nam ta občutek tudi uresniči.

Ležem na tla, telo je zravnano, roke položim ob telo. Osredotočim se na stopala, najprej eno, potem drugo. Z mislimi potujem od konice prstov navzdol proti peti in začutim vsako stopalo kot celoto – nič daljše, nič krajše. Pot misli nadaljujem navzgor po vsaki nogi, najprej osvobodim napetosti okrog gležnjev, potem začutim meča in se ustavim pri kolenu. Ko začutim kroženje krvi v območju vsakega kolena, misli usmerim naprej, proti stegnom. Čutim povezanost cele noge s tlemi, pustim, da se čim večja površina noge dotika tal. Ozavestim pas, boke, medenico in nato prek zadnjice prepustim mislim, da potujejo po zgornjem in spodnjem delu noge navzdol in osvobajajo morebitne nepotrebne napetosti. Vsaka noga je celota, občutim njeno dolžino in pripadnost telesu. Zadržim ta občutek in se obenem usmerim na hrbtenico, kako vodi od trtice proti vratu. Širim področje zavedanja na ves hrbet, njegovo povezanost s tlemi ozaveščam ob vsakem vdihu in izdihu. Obenem mišicam trebuha in prsi dovoljujem, da še bolj prepustijo telo povezanosti s podlago, na kateri leži. Trup začutim kot celoto, nič manjše in nič večje ni kot to, kar čutim. Moj trup. Noge in trup povežem v novo celoto, prsi, trebuh, hrbet in noge segajo v tla. Glava vse bolj zavedno postaja del te celote. Čutim vsak del lobanje, ki je povezan s tlemi, in pustim mišicam jezika, čeljusti, obraza ter preostalega dela glave, da spustijo napetost in najdejo svoj center v korenu – podlagi, s katero je povezana glava. Občutim dolžino telesa, zdi se, kot da rastem in se obenem udobno pogrezam v podlago. Morebitne napetosti in bolečine ozavestim ter jih sprostim tako, da vanje in iz njih nežno pošiljam dih. Čutim lopatice, kako mehko so zlite s podlago, iz katere izhajajo. Mišice ramenskega obroča popustijo nepotrebne napetosti in dovolijo, da popustijo tudi mišice v nadlakti, okrog komolca, zapestja in da začutim dolžino prstov na roki. To je moja roka, ena roka, druga roka, od lopatic do konic prstov je vsaka dolga natanko toliko, kot dejansko je. Čutim zlitost obeh rok s tlemi in obenem širino telesa. Občutek povežem z zavedanjem svoje dolžine. Tla, na katerih ležim, postajajo velika površina, ki vse bolj sega navzven, v domačo pokrajino, zunaj nje in daleč naprej, po površini vsega sveta.

Počasi se z mislimi vračam od ozaveščanja velikega zemljevida sveta in se ponovno osredotočim na pomemben del njegove celote – telo. Znova ozavestim vse njegove dele in navsezadnje usmerim pozornost in pogled na stopala, ki s prsti segajo vsaksebi. Predstavljam si, da stojim in da so stopala postavljena natanko v tej legi – noge v širini ramen, levo stopalo s prsti sega naprej proti levi strani, desno naprej proti desni. V mislih ponovno obudim občutke na vajo in se zavem trenutka, v katerem sem. Počasi vstanem.

Stojim. Telo občutim natanko tako kot prej, le da se je vsa površina tal pod njim omejila na velikost stopal. Ta so zdaj tisti del telesa, ki se stika s podlago. Začutim prste na nogi in njihovo povezanost s tlemi, vsak prst posebej ima svoje stičišče v podlagi. V mislih počasi potujem od prstov do pete in začutim močan odtis stopala na tleh. Ta je toliko močnejši, kolikor bolj popustim napetosti v mečih, okrog kolen, v stegnih, trebuhu, prsih, hrbtu in se osredotočim na ritmično in umirjeno dihanje ... Spustim ramena in občutim seganje rok proti tlem, spustim čeljust in občutim od vrha temena preko celega telesa do stopal, kako se povezujem s tlemi. Telesne tekočine in izmenjavo zraka v telesu občutim kot energije telesa, ki se povezujejo z energijo zemlje, z vsakim izdihom sega telo preko stopal proti središču zemlje. Ozavestim podzemne plasti in tokove, skozi katere potujejo energije, ki me povezujejo s središčem zemlje. Misli ponovno usmerim v telo in se zavem vseh njegovih delov, dihanja, občutkov in misli.

Zgodba stare grške civilizacije govori o Ikarju, ki je z očetom Dedalom letel prek morja. Dedal je zanju naredil krila – perje je zlepil z voskom. Vendar Ikar ni upošteval navodil, naj ne leta previsoko. V nekem trenutku je izkoristil očetovo zamišljenost in se podal višje proti nebu. Letel je visoko, previsoko. Bližina sonca je segrela vosek, zato je ta stopil, perje je odpadlo in Ikar je pristal v morju. Žal se je s tem njegovo življenje tudi končalo. A če bi imelo morje vsaj toliko milosti, da bi ga ohranilo pri življenju, bi lahko ta znova delal družbo pticam, le da bi naslednjič prav gotovo upošteval očetova navodila in svojim letalskim prigodam dodajal še lastno znanje, ki bi ga nabral na podlagi novih izkušenj.

Slabo fizično in psihično počutje, bolečine, bolezni, nesrečni pripetljaji ... so zgodbe našega neuspeha. Neuspeha, ki se ga ne smemo sramovati, če želimo zgodbi svojega življenja napisati srečen konec, zlasti kadar nam je za to dana priložnost. Obenem se moramo zavedati dejstva, da marsikdaj nismo vedeli, da nekaj delamo narobe, saj nismo imeli vedno svojega Dedala, ki bi nam že vnaprej dal jasna navodila. Zato nas šele neuspeh spomni na to, da bi bilo dobro preveriti, kateri vzorci delovanja so bili napačni na poti doseganja cilja. Najlaže je kajpada kriviti druge. Seveda je marsikdaj res, da so se naši učitelji premalo posvečali pravilni tehniki dihanja in igranja instrumenta v skladu s pravili naravne drže telesa. Niso nas niti poučili o možnih posledicah igranja v napačni drži. Večurno vadenje brez odmorov, ponavljanje istih gibov, mnogokrat v krčevitosti zaradi pričakovanega rezultata, vse to pripelje do tistega, kar smo najmanj pričakovali – bolečin v hrbtenici, vnetja živcev, ligamentov, tenzijskih glavobolov kot posledica zategovanja mišic ramenskega obroča in vratnih mišic itd., kar dodatno ovira na poti do želenih rezultatov. Tudi nam niso učitelji povedali o pasteh nastopanja; marsikdaj so nam jih nezavedno nastavili celo sami, ko so nas prijavili na nastop, za katerega še nismo bili dovolj zreli. Ali pa so nas ob koncu nastopa okarali zaradi spodrsljajev, ki morda ne bi nastali, če bi nas oni pravočasno in pravilno pripravili. Dodatne ovire so negativne pripombe učitelja, staršev in drugih, ki že v majhnega otroka vcepljajo idejo nastopanja, povezano s tremo in z izpolnjevanjem pričakovanj. Ob vseh teh okoliščinah imamo prav gotovo več možnosti, da se bomo na koncu slabo počutili, je pa vendarle res tudi to, da je od nas samih odvisno, kako velik bo na nas vpliv negativnih dejavnikov iz okolice.

Tisti, za katere menimo, da so na nas vplivali negativno, tega niso počeli le zaradi lastnih strahov in nepotrpežljivosti, temveč tudi zaradi našega in njihovega neznanja. Prav zaradi njih imamo zdaj možnost, da napake vzamemo kot pozitivno spodbudo, da se sami veliko naučimo in na koncu stopimo na oder (bodisi koncertni, gledališki ali oder življenja) povsem suvereno. Življenje nam velikokrat ponuja drugo priložnost, ob kateri lahko uporabimo znanje, ki smo ga pridobili ob prejšnjem neuspehu. Je pa tudi res, da mnogokrat teh priložnosti ne prepoznamo in zato vedno znova ponavljamo iste napake, ob tem pa krivimo druge. Če smo se enkrat opekli, ni nujno, da se bomo tudi naslednjič. Zato ni prav, da se ob nastopu, ki smo ga ovrednotili kot neuspeh, za vedno odpovemo temu. Še vedno imamo možnost, da poskusimo drugič, tretjič in še večkrat, se vsakič prepustimo odru in pridobimo potrebno znanje in izkušnje za vsakokrat kvalitetnejše opravljeno nalogo. In če bo kdaj krivulja uspeha padla nižje, bomo še vedno našli v sebi dovolj volje in moči, da se podamo naprej. Ob tem se je treba zavedati, da četudi se vsak dan piše vrsto zgodb o uspehu in je v svetu toliko tekmovalnosti, če še tako prepoznamo, da ljudje dajo ceno le tistim, ki se znajo potrditi, vendarle ni nujno, da bo naš veliki dan ravno danes. Niti največjim ni uspelo čez noč, brez napora in skal, ki so jih ovirale na poti. Uspejo z močjo volje, tudi takrat, ko si morajo kdaj vzeti mesec, leto ali več odmora, preden ponovno stopijo na oder. Takrat morda uspeh celo drugače doživljajo, kot so bili vajeni prej. In največji so ob tem nadvse skromni, pravo nasprotje velike večine tistih, ki o tem za zdaj samo še sanjajo.

Primerjanje z drugimi, lastna in pričakovanja drugih ter pretirane želje po uspehu lahko človeka potegnejo previsoko, daleč od njegovih realnih ciljev. Ob tem zna biti najhuje to, da se dokaj pozno zavemo, kako globoko smo padli, potem ko smo se odlepili od tal, ki so nam namenjena. Zavedati se moramo, kdo smo, kje živimo, kakšne so naše možnosti za uresničitev potencialov v danem trenutku in prostoru. Lahko si začrtamo visok cilj, vendar moramo do njega priti potrpežljivo in postopoma, vedno z nogami trdno na tleh. Zavedajoč se dimenzij, ki jim pripadamo – ne moremo si želeti, da bomo postali kralji in kraljice, če nam ta možnost že ni bila dana ob rojstvu. Ker v dimenziji, ki ji pripadamo, prav tako obstaja možnost, da uresničimo to, kar je bilo namenjeno prav nam.

Brez evforije. Z jasnimi in začrtanimi cilji. Zavedajoč se TEGA trenutka.

Pripis: ob občutkih in mislih, ki se vam porajajo ob izvajanju te vaje, prepoznajte moč ljudi, s katerimi se družite, občutite korenine s poglabljanjem v življenje svojih prednikov, povezujte se z najbližjimi in povečujte spoštovanje do tistih, ki so vam v življenju najbolj naklonjeni, ne glede na to, ali ste to naklonjenost prepoznali kot pozitivno ali se vam je zdel njihov odnos do vas celo odklonilen. Občutite povezanost z naravo, prepoznajte njene elemente, ki vam odgovarjajo, in se čim več obdajajte z njimi. Prepustite se in dopustite, da vas v pravem trenutku dosežejo realne naloge, poti in cilji, ki vas definirajo. (Prihodnjič: Os sveta)

Damjana Zupan