Paul D. Miller

SOUND UNBOUND: SAMPLING DIGITAL MUSIC AND CULTURE

MIT Press, 2008, 416 strani in zvočni zapis (CD)

Ko si enkrat v lastnem kreativnem toku, te vselej zamika, da bo ravno tvoj proces, ki se materializira v fizični vsebini, premaknil svet. Paul D. Miller alias Dj Spooky that Subliminal Kid je po izvrstnem knjižnem prvencu Rhythm Science znova udaril. Po silovitem uspehu sta odgovornost in raznovrstna pričakovanja javnosti za avtorje pogosto (pre)velik zalogaj. Vidnemu predstavniku urbane subkulture je za mnoge marginalno in nepomembno glasbeno zvrst senzibilno ukrojil v univerzitetni šolski sistem, jo zloščil in tako pridal ob bok etabliranim vrstam. Medtem ko Rhythm Science patinira v času, je za literarno nadgradnjo vnovič poskrbela bostonska založba MIT Press.

Urednik, pobudnik in soavtor je ob izidu publikacije požel simpatije tako stanovskih kolegov, izpostaviti velja Davida Byrna, Branforda Marsalisa in Laurie Anderson, kot tudi prvaka novomedijske teorije Leva Manovicha. Sloviti profesor kalifornijske univerze iz San Diega mu je celo odmeril sloves najboljšega kulturnega radarja na svetu. Avtoritativni dirigent z demokratično taktirko je iz tematskih mešalnih miz tekstopiscev iztisnil ubrano celoto. Navidezna besedilna in zvočna disharmonija se je v Millerjevem primežu zlila v mogočno logično zmes ene same cunamijevske vibracije. Razvezani zvoki so ritem nadgradili s harmonijo, formo, melodijo, hrupom, pulzom, tišino, prostorom, estetiko, ideologijo, ekologijo, pravom in ekonomijo. Konceptualni umetnik z zanosom razstira zbir treh ducatov svojskih esejev, od koder sevajo pojmi, kot so Zulu, Mac Powerbook, Walt Disney, Jules Verne, utopija, Cecil Taylor, sintetizator, Simpsonovi, Arthur Rimbaud, punk, Moby, Mohamed, podcast, fantazmagorija, loop, festivali, MoMA, intelektualna lastnina, Fibonaccijevo zaporedje, kiber prostor, zgodovina zvonov, Inki, samplanje, Sigmund Freud, HTML, Kleopatra, Thomas Edison, George Bush mlajši, Beethoven, arhitektura in drugi. Ne, to ni izbor iz enciklopedije Britannica, marveč ponujanje dokaza, da je ustvarjanje “le” odprt matematični interval, ki privzema samo en vektorski gradnik − multidisciplinarnost. Idejna gošča je pritegnila številne sokreatorje, izmed mnogih velja izpostaviti prispevke Briana Ena, Pauline Oliveros, Steva Reicha, Brucea Sterlinga, Chucka D in Naeema Mohaiemena.

Potovanje skozi publikacijo učinkuje kot neprestani boj in dopolnjevanje, pravzaprav nevsiljivo preigravanje, celo tekmovanje vsebine in konteksta. Razmerje med slednjima Millerja razburja tako, da učinkujeta kot povratni zanki oziroma implozija obenem. Če je Rhythm Science ritmično vrenje vizionarskih idej, ki se ob nepogrešljivem »scratchanju« z glasbenimi in filozofskimi prvinami ubesedijo v logičnem zaporedju esejev, Sound Unbound bolj učinkuje kot nujna instalacijska vsebina za glasbene petičneže z ubranim spektrom in mogočnim razponom, ki poseže onkraj družboslovnega. Millerjeva vsebina, ki je morda s propozicijske vsebine antipod Quinardovemu Sovraštvu do glasbe, ne lovi lastnega repa. Gre za sanjski učbenik za avtorjeve univerzitetne študente, še več, učinkuje kot odprta koda, namenjena najširšemu kulturnemu konsenzu.

Marketniški trg upravičuje svoj položaj z vnašanjem novih in svežih trženjskih prvin v poslovne sisteme. Eden izmed njih je tudi kreativno ponujanje novega izdelka oziroma storitve, kjer osnovni obliki v prizmi dodane vrednosti ponudimo še zgodbo o nastanku, razvoju in podobno. Tudi tokrat je vsebina dvoplastna, pisano besedo dopolnjuje zvočni zapis. In obratno. Zvočni spekter pa v širini nič ne zaostaja za vsebinskim. V zvočno komponento so zmiksani Marchel Duchamp, Dada, Sonic Youth, William Burroughs, Bill Laswell, Nam Jun Paik, James Joice, Vladimir Ussachovsky, Jean Cocteau, Phillip Glass ... Naj bo naštevanja dovolj. Časovna in žanrska dihotomija imata skupno osnovo − novo obliko kompozicijske strategije, kjer Millerjev izdelek ni marketinški preblisk, temveč narekuje dejstvo, da software dojemamo kot instrument za uporabo. Rekompozicija navidezno nezdružljivih (besedilnih in zvočnih) komponent pa ni zastavljena kot prevzetno bahanje in razkazovanje mišic, ampak se ustali v funkciji prvinskega motiva slehernega didžeja. Avtor je septembra v Zgornji Avstriji bolj kot o knjižni novosti avditoriju razpredal o poletni uspešnici Williama Gibsona, romanu Spook Country. Mogoče pa vneto preizkuša tolerančni prag glasbenih puristov.

Spomnim se, da je pred dvema letoma Žiga Koritnik ob intervjuju za Musko Dj Spookyja fotografiral v opoldanskem, nedeljskem decembrskem vrvežu kar sredi ceste v Gradišču ob Soči. In bolj kot osebo je ujel v zgodovino prostrani miselni tok osebnosti, širino, ki leti (in se ne ustavi). Ki obeta!

Jernej Kovač