2TALL

The Softer Diagram

Content, 2008

Britanski didžej Jim Coles, bolj znan kot 2Tall, je na turntablistični sceni dejaven že zadnje desetletje. Znan je po eklektičnih setih (vrti hip hop, funk, reggae, elektroniko itd.) in dovršeni tehniki miksanja, skrečanja in drugih gramofonskih vragolij (pred leti je celo zmagal na britanskem DMC v kategoriji skupin). Ima tudi povsem samosvoj nastop v živo, ki ga izvaja z gramofoni, samplerjem znamke Akai MPC in loop pedalom, s katerim v živo nametava zanke in plasti. Posebna različica tega nastopa je, kadar se poveže z belgijskim didžejem Lamontom. Jim ima za sabo vrsto miksov, funkcionalnih plošč, ki so producirane kot orodja za didžeje (dj tools), in dva albuma − Shifting Tides ter lanski Beautiful Mindz, ki ga je posnel z ameriškima vokalistoma, Georgio Anne Muldrow in Dudleyjem Perkinsom. Z obema izdelkoma se je Coles afirmiral kot vešč producent počasnejše elektronike in hip hopa, v bistvu težko oprijemljivega žanra, ki mu pravijo tudi breakbeat science, pred leti glitch hop, včasih pa preprosto beats. Gre namreč za premišljene in pincetno natančne strukture, ki črpajo iz široke palete referenc, vključujejo ogromno plasti, nekatere so povsem detajlne in jih slišimo le s pozornim poslušanjem. Vzorci, ki jih Jim »krade« za instrumentalne dele, so neklišejski, pogosto sublimni in cinematični.

Z The Softer Diagram 2Tall nadaljuje raziskovanja na bolj ležerni, a precej sintetični strani elektronike. Tempo plošče je večinoma počasen, bobni ne razbijajo, ampak delujejo naravno in mehko. Nujno nabritost dajejo materialu sintetizatorske linije, ki so trde in preproste. Pri večini posnetkov delujejo odlično kot protipol oziroma kontrast sicer spevnim in tekočim vzorcem ter zvočnim panoramam. Instrumentacija je izjemno pestra, na nekaterih delih zveni že precej vzhodnjaško, a na srečo ne preveč eterično. Kadar 2Tall zaropota, še najbolj povleče na zadnji večji (globalni) londonski trend dubstepa, z debelimi basovskimi linijami in okornimi, kotalečimi se bobni. Čeprav je plošča The Softer Diagram skoraj popolnoma instrumentalna, sta se zraven prikradla tudi gostujoča vokalista, britanski emsi Kashmere in Američan E. Saint. Zadnja dva posnetka sta remiksa, ki sta jih spacala Dday One (upravnik založbe Content, ki je album izdala) in King Knut. 2Talla bi še najlažje primerjali s Flying Lotusom (verjetno najuspešnejšim producentom spoja hip hopa in elektronike zadnjega leta), pa tudi z malim morjem svežih in večinoma precej inovativnih klepačev »soulful« instrumentalnega hip hopa (Eric Lau, Onra, 40 Winks itd.). Jim Coles je nekje na sredini. Njegove podlage niso tako razsute, neposredne in mastne kot pri Flying Lotusu, a hkrati so toliko ostre in čudaške, da odstopajo od produkcije, ki se najbolj neposredno zgleduje po delu pokojnega J Dille. Še ena velika razlika med njegovimi kompozicijami in večino godbe te zvrsti (ki se je v zadnjem času blazno razcvetela) je ta, da so Colesovi aranžmaji nekonvencionalno razgibani in nerepetitivni. Čeprav je osnovni princip še zmeraj zankanje, z raznimi spremembami in nadgrajevanji razbije iluzijo monotonosti, ki sicer krasi lep kos žanra.

Instrumentalni hip hop (v najširšem pomenu besede) je v zadnjem letu doživel drugo pomlad. Če pionirji, kot je Prefuse 73, že dolgo niso spacali nič navdušujočega, so se tako v ZDA (predvsem v okolici Los Angelesa, kjer scena trenutno zares cveti) kot v Evropi pojavili mladci, ki delajo inovativno godbo, hitro izpilijo »lasten zvok« in imajo neredko tudi zelo zanimive nastope v živo. 2Tall je vse to počel že pred leti, z The Softer Diagram pa samo še potrjuje, da je posthiphopovski zgodovinski trenutek lahko prostor zanimivega zvokovnega igračkanja.

Borja M