RAMBO AMADEUS

Hipishizik Metafizik

PGP RTB, 2008

Čeprav nekateri menijo, da balkanski multipraktik že ohoho let ni ustvaril dobre plošče, spodaj podpisani ne mislim tako. Resda se tudi meni zdi, da ni več enake glasbene revolucionarnosti kot na začetku, a je bilo vendar na albumih iz zadnjega obdobja (tudi na zadnjem Oprem dobro, še bolj pa na Čobane, vrati se, na katerem je kar nekaj koncertnih stalnic) slišati obilo (vsaj) dobre muzike, v besedilih pa se lahko tako ali tako malokdo kosa z njim. Žal zadnji album precej razočara in da prav tistim, ki prisegajo na zgodnjega Ramba.

Med razpoznavnostjo in zapadanjem v kliše ali rutino je tanka črta, a Rambo jo je zdaj krepko prekoračil. V svojo škodo, kajpak. Že produkcija je precej starinska (morda namerno, a dvomim), pa tudi glasbeno Antonije Pušić ravno ne poka od novih idej. Redkokatera pesem sploh izstopa, saj se zdi, da je povsod navzoča podobna ali malone enaka formula: funkovska podlaga z mastnim basom in pojočimi klaviaturami, trden ritem ter Rambova jazzovska meandriranja, refreni so nezapomljivi in neopazni (če sploh so). Resda je slišati kar nekaj dodatnih glasbil (kontrabas, harmoniko, saksofon idr.), a so ta zvečine v funkciji popestritve in ne prispevajo ne k prepoznavnosti posameznih komadov ne h glasbeni pestrosti, ki je sicer eden od ustvarjalčevih zaščitnih znakov. Če strnemo: Rambo je na novem izdelku enostavno preveč predvidljiv. V pesmi Don Kihot i Sančo Pansa slišimo špansko kitaro, v drugem komadu (Fela Kuti, druže stari; o njegovi zgrešenosti malce več pozneje) se loti znanega komada Niška banja ipd. Takšno predvidljivost bi morda celo požrli, ko bi se vsaj v nekaterih skladbah, ki imajo obetavno ogrodje in idejno podstat, malo več potrudil z aranžmaji in instrumentacijo. Spremljevalni ženski vokali so, denimo, posneti na tako retro način, da prikličejo v misli najhujše poskuse neuspešnega pečanja različnih jugoslovanskih glasbenikov s soulom in funkom. In to slišimo vsakič, ko se punce oglasijo. Komad Fela Kuti, druže stari, naj bi se, kajpak, poklonil Feli Kutiju in se resda začne bolj živahno, z razplesano cingljajočo kitaro, toda manjkajo vroče pihalne sekcije, vztrajen trd ritem in druge sestavine, na katere nas je navadil Fela in smo jih bili deležni tudi pri Rambu. Vsekakor bi (vsaj) tukaj pričakovali večji groove in plesno nebrzdanost, a tega ni niti v povojih. Upajmo, skratka, da bo “svetski mega car” na koncertih urezal tudi kakšno starejšo. Živi bili pa shizili?!

Mario Batelić