DAVID ARNOLD (sk.)

Quantum Of Solace

J Records, 2008

Glasbo za najnovejšo bondiado Quantum Of Solace (Kvantum sočutja, 2008, režija Marc Forster) so producenti tudi tokrat zaupali angleškemu skladatelju Davidu Arnoldu, ki je tako poleg legendarnega Johna Barryja edini, ki je napisal glasbo za več kot en film o Jamesu Bondu (če seveda ne štejemo Montyja Normana, čigar nesmrtna James Bond Theme se pojavi v vseh filmih); Quantum of Solace je namreč že peti Arnoldov 007-soundtrack.

Avtor si je ime ustvaril z glasbo za filme Stargate (1994), Independence Day (1996) in Godzilla (1998), vendar ga danes daleč največ ljudi pozna prav po njegovem delu za filme o agentu 007. Za komponiranje ga je producentom priporočil sam John Barry, ki je bil navdušen nad njegovo ploščo Shaken And Stirred: The David Arnold James Bond Project, na kateri je bilo 11 pesmi iz različnih 007-filmov, ki jih je Arnold priredil po svoje, izvedli pa so jih številni znani glasbeniki (Natacha Atlas, Iggy Pop, Pulp, Aimee Mann …). Plošča je izšla 1997., še istega leta pa so Arnolda že angažirali za glasbo v filmu Tomorrow Never Dies. V enajstih letih komponiranja za bondiade je Barryjevo priporočilo in zaupanje producentov vsekakor upravičil, saj je (tako kot pred njim drugi) Bonda v glasbenem smislu popeljal v novo tisočletje. Obdržal je namreč osnovni Barryjev stil kompozicije s skoraj vsemi pomembnimi bondovskimi elementi in ga obogatil s svežino pristopa in lastnimi domislicami. Nemara največja novost, ki jo je vpeljal, je zelo premišljeno in okusno mešanje klasičnih orkestralnih delov skladb s sintetičnimi tehno prvinami. To je najbrž najbolj opazno ravno pri Quantum Of Solace, ki vsebuje cel kup akcijsko zelo intenzivnih sekvenc, ki jih glasba brezhibno podpre in že tako prisoten adrenalin nabije do konca, zato poslušanje skladb, kot so Time To Get Out, The Palio, Pursuit at Port au Prince in Target Terminated, odsvetujem med vožnjo avtomobila. Seveda najdemo tudi bolj umirjene pesmi, lirične téme, etno ritme in zlovešče trenutke, ki pa so v primerjavi z akcijo v manjšini (Bond In Haiti, Greene and Camille, No Interest In Dominic Greene, Restrict Bond's Movements, What's Keeping You Awake, Camille's Story …). Arnoldova uporaba Normanove Bondove téme je − kot že pri Casino Royale − tudi tu zelo varčna in premišljena, v skladu z duhom filma, v katerem Bond še vedno ni Bond, kot so ga predstavljali Sean Connery, Roger Moore in Pierce Brosnan. A kjer je téma le uporabljena (na primer Bond in Haiti, Pursuit at Port au Prince), je to narejeno zelo učinkovito in domišljeno, kar je nedvomno tudi zasluga že kar dolgoletnega orkestratorja in dirigenta Arnoldovih soundtrackov, Nicholasa Dodda. Delo je brezhibno opravila tudi celotna snemalno-producentska ekipa, soundtrack namreč zveni odlično, elektronski in akustični deli (ter sekcije znotraj teh) so zelo dobro uravnoteženi. Na ploščo je tokrat uvrščena tudi naslovna pesem filma, Another Way To Die (Chris Cornell in njegova izvrstna You Know My Name žal ni imela te sreče), ki sta jo posnela Alicia Keys in Jack White, napisal pa jo je White sam. Podpisanemu je lahko razumeti, zakaj komad tako rekoč na nobeni svetovni lestvici ni kotiral prav visoko (prvo mesto je dosegel le na Finskem). Skladba namreč enostavno nima tistega bondovskega gušta, ki mora biti prisoten pri vsaki naslovni 007-pesmi. Spomnimo se polomije leta 2002 z Madonnino Die Another Day; tokrat sicer ni tako slabo, a bilo je že neprimerno bolje. Verjetno kdaj tudi zato, ker je imel prste vmes tudi David Arnold, ki melodije tokratnega komada žal skoraj ni mogel implementirati v svojo glasbo, kot je to nekajkrat čudovito uspelo v prejšnjih filmih, posebno v Casino Royale.

Dokler bo Arnold pisal muziko za Bonda, se vsaj za glasbeno prihodnost najuspešnejše filmske franšize vseh časov ni bati in razveseljivo je, da jo ima pod okriljem mlad človek, ki nedvomno skriva še številna prijetna presenečenja.

Tine Vučko