ATOMIC

Retrograde

Jazzland Recordings, 2008

Norveško-švedski kvintet spet preseneča. Trem studijskim albumom in trojnemu koncertnemu CD-ju Bikini Tapes so tokrat dodali še en trojni CD z dvema studijskima in eno koncertno ploščo. Ljubitelje neotradicionalnega jazza v najbolj sodobni različici so tako razveselili s štirinajstimi novimi komadi, koncertni posnetek pa prinaša štiri skladbe z Retrograde in dve s predzadnjega studijskega albuma Happy New Ears iz leta 2006. Studijski del Retrograda je bil v celoti posnet že julija 2007, medtem ko je koncertna plošča nastala v Seattlu januarja 2008. Vse skupaj sta mesec kasneje v Chicagu zmiksala basist zasedbe Ingebrigt Håker Flaten in vedno odlični Bob Weston. Atomic tudi s tem izdelkom ostajajo na svoji poti, ki povezuje najboljše v jazzu šestdesetih z novimi evropskimi glasbenimi tokovi. Pri tem jim stari jazz ne ostaja zatočišče za preigravanje standardov, ampak idejna opora za raziskovanje in predvsem izražanje skladateljskih in instrumentalnih sposobnosti. In te so v današnjem evropskem jazzu v marsičem nenadkriljive. V enakovrednih avtorskih prispevkih vseh članov izstopata Fredrik Ljungquist in Håward Wiik, zasedba pa pokaže izjemne improvizatorske spretnosti in ne nazadnje superiorno naravno povezanost peterice, ki skupaj proizvaja tako čuteče kot huronske dele komadov, ti so vsi po vrsti lepo zaokroženi v prepoznavno skladateljsko zgradbo, četudi so avtorji različni (poleg Ljungquista in Wiika, še Håker-Flaten in Magnus Broo, medtem ko Paal Nilssen-Love na Retrogradu »le« bobna). Odlična skupinska igra je bila vedno kvintetov zaščitni znak. Solistične dele vedno vpnejo v kompozicijo in obratno. Tako nastaja prvovrstna energija, ki z lahkoto vsrkava poslušalčevo pozornost, ki je vedno bolj stopljena z glasbo. To velja tudi za koncerte. In če kdo ve, kaj je dober koncertni (ali celo trojni) album, potem so to zagotovo Atomic.

Katero jazzovsko zvrst igrajo, se nima smisla spraševati. Atomic so poosebljanje najboljšega, kar se je zgodilo v tej glasbi, in zato je odvečno tudi vprašanje, ali se najboljše v jazzu lahko zgodi tudi danes. To ponovno potrjujejo s ploščo Retrograde.

Bogdan Benigar