Letnik: 2009 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Luka Zagoričnik

PETER BRÖTZMANN, YAGI MICHIYO, PAAL NILSSEN-LOVE

Head On

Idiolect, 2008

Pričujoča plošča nemškega pihalca Petra Brötzmanna, japonske glasbenice Yagi Michiyo na kotu in norveškega tolkalca Paala Nilssena-Lova v improvizaciji spaja odmeve svobodnjaškega jazza s pregnetenim zvenom japonske tradicije. Ta odmev se v igranju Yagi Michiyo razplasti in skozi izkušnjo svobodno improvizirane godbe − v pričujočem triu vendarle vpete v tradicijo jazzovske avantgarde druge polovice prejšnjega stoletja − stopi iz idiomskih okvirov. Plošča Head On je pravzaprav koncert v živo tria, ki je bil posnet leta 2007 v Nemčiji in ki ga je produciral Jim O' Rourke. Skozi skupinsko spontano odrsko godbo govori dve zgodbi, vezani na emancipacijo jazzovske godbe iz njenega izvornega, afroameriškega historičnega miljeja. Prva, evropska izkušnja je to storila v šestdesetih preko svobodno improvizirane godbe, Brötzmann pa je bil eden njenih zgodnjih znanilcev. Nilssen- Love kot mlajši snovalec pooseblja to linijo, ki pa jo s primerno historično distanco lažje vpenja nazaj v zgodovino jazza. Seveda smo predvsem v zadnjem desetletju tudi v robustni Brötzmannovi govorici čedalje pogosteje luščili vplive rezkega bluesa, ki v mehkejših delih pričujoče plošče vedno bolj prihaja do izraza. Druga zgodba se odvija skozi Japonsko izkušnjo, ki je svoj jezik v povojnem obdobju prejšnjega stoletja v jazzu iskala z vpenjanjem lastne glasbene tradicije, v kateri strunsko glasbilo koto seveda igra pomembno vlogo. Yagi Michiyo spada v sodobno generacijo kotoistov, ki so tradicijo zamenjali za izkušnjo moderne in zvočnih avantgard, vendar senca klene tradicije še vedno visi nad njenim igranjem. To pogumno in drzno vpenja v različne kontekste, od pop glasbe tria oziroma dueta Hoahio do priredb rockovskih komadov, elektroakustičnih eksperimentov, igranja sodobnih kompozicij klasične glasbe in svobodnjaškega jazza, ki ga v zadnjih letih neumorno snuje prav s skandinavskimi ustvarjalci. Glasba tria seveda presega vse zgoraj naštete okvire, zgolj skozi zvok pa nas nagovarja z mešanico vznesenosti, podivjane energije in bolj umirjenih pasaž, kjer se zlivajo različne teksture. Prav v slednjih elementih skupina deluje najbolj prepričljivo in kohezivno. Brötzmann v njih umiri svoj prepišni drnec in se posveti bodisi raskavi, otožni, a rezki bluesovski ekspresiji bodisi raziskovanju zvočnega spektra višjih tonov. Yagi Michiyo v teh pasusih išče povezavo s tolkali z bolj perkusivno igro po strunah dveh kotov ali pa se osredotoči na mehkejši zven, v katerega s pomočjo drugega kota vpenja bolj temne, basovske tone. Pri tem uporablja tudi povsem neklasične prijeme v igranju tega instrumenta − tolčenje po strunah, lokanje, igranje akordov, celo rifov ipd. Paal Nilssen-Love ostaja ključna oseba pričujoče godbe, prožno vezivo, ki se izjemno odziva v vsaki situaciji, od mehkega pršenja in členjene ritmične govorice malih zvokov v duetih s kotom do robustne igre v vznesenih drncih z Brötzmannom, ki jih Michiyo malce slabše dohaja, čeravno njeno glasbilo občasno zveni sorodno klavirju. V treh skladbah, ki si sledijo tako: Red Kites, potem osrednja, na duete členjena Head On in sklepna The Man In The Raincoat, prehodijo številne poti in kljub nekaterim bolj krčevitim momentom ponudijo vznemirljivo godbeno popotovanje.

Luka Zagoričnik