Deerhunter

Microcastle/Wierd Era Cont.

4AD, 2008

Le v nekaj letih so Deerhunter prestopili vse mogoče pasti rock'n'rollovskega življenja. Menjave članov zaradi nesoglasij in smrti, nestrinjanja s producenti, celo zanikanja lastnih glasbenih dosežkov, nazadnje jim je po lastni krivdi ušel na internet celoten album … Na koncu šteje tisto, kar je posneto na plošči Microcastle. Čeprav bend prihaja iz ameriške zvezne države Atlante, se evidentno naslanja na otoške vzore, predvsem na t. i. skupine shoe-gazing, ki so vladale na prelomu osemdesetih let v devetdeseta. Večina teh je že potonila v pozabo (Ride, Swervedrivers, Slowdive), prvaki shoe-gazinga My Bloody Valentine pa so se lani z velikim medijskim odmevom vrnili na koncertne odre. Zasedbi Deerhunter uspeva vdahniti novo življenje že preverjenim obrazcem, predvsem zato, ker se za razmazanim zvočnim zidom dovolj jasno kažejo obrisi dobrih, če ne kar odličnih pesmi. Če je prej večji del njihove eruptivne ustvarjalnosti odpadel na zvočne eksperimente, ki se kot taki hitro znajdejo v nevarnosti slepega igračkanja z zvoki, sedaj melodije že prevladujejo nad atmosferičnim poigravanjem. Le besedila ostajajo posplošeni vtisi, brez zgodbe oziroma celovitejših opisov, tudi brez konkretnih navezav na avtorja. Tej razdrobljenosti navkljub so besedila umeščena v domiseln melodični tok, kar priča o nadarjenem avtorju. Bradford Cox očitno razlikuje med uspešnimi in neuspešnimi eksperimenti, saj sprotne poskuse preko bloga veselo pošilja zastonj med ljubitelje. Tako mu je po nesreči ušel na internet kar celoten album Weird Era Cont., ki so ga Deerhunter potem dodali k Microcastle kot bonus.

Razlika je očitna. Plošči sta posneti v drugem razpoloženju, z drugim pristopom. Weird Era Cont. je bolj eksperimentalna, zavita, nepredvidljiva, spontana. Kitarski zid je preluknjan z ritmičnimi vajami in nepričakovanimi elektronskimi posegi. Kar je vokalov, so to kvečjemu pridušene recitacije o prikritih željah, so izjave, ki jih v realnem življenju človek običajno izreče kvečjemu v afektu. Edina skupna pesem na albumih je Calvary Scars − medtem ko je na Microcastle to kratka, intimna izjava, se na Weird Era Cont. bohoti na dobrih 13 minutah. Glasbeni ekvivalent tej kitarski eskapadi je najti v osrednji skladbi z Microcastle, Nothing Ever Happened, ki je bolje strukturirana, usmerjena, domišljena. In kdor uprizori tak repetitivni sonični drive, je nanj treba resno računati.

Janez Golič