ELINA DUNI

Baresha

Meta Records, 2007

CARLA KIHLSTEDT TRIO 2 FOOT YARD

Borrowed Arms

Yard Work, 2008

Posebno afiniteto imam do ženskih izvajalk, saj imam občutek, da je njihova kreativnost v zadnjih letih veliko bolj raznolika in intrigantna kot tista »slabših« polovic. Najbrž tudi zato, ker so bile desetletja prej potisnjene v ozadje. Ali so bile v senci kakega uspešnega moškega ali pa sploh niso prišle do možnosti, da se umetniško izrazijo. Elina Duni je v Švici delujoča albanska pevka in filmska igralka. Prepevati je začela že v domovini kot otrok (je letnik 1981), po prispetju v Švico na začetku 90. let pa vpisala študij klasičnega klavirja ter obenem začela odkrivati jazzovsko glasbo. Pozneje je študirala tudi jazzovsko petje. Prvi vtis ob poslušanju Eline Duni je bila primerjava z našo Majo Osojnik: v njunem pristopu najdemo več podobnosti, od tega, da v tujini živeča umetnica predeluje tradicionalne pesmi iz domovine, do tega, da njeni sodelavci prihajajo iz nove domovine. A Dunijeva se ne ustavi le pri albanskih tradicionalnih komadih, marveč posega po grških in bolgarskih pesmih ter tudi po jazzovskih, v angleščini zapetih skladbah in predelavah šansonov Sergea Gainsbourga in Luca Ferreja. Slišati je, da je svoj kvartet, s katerim pride tudi v Ljubljano (pianist Colin Vallon, basist Bänz Oester in bobnar Norbert Pfammatter), oblikovala skrbno − čeprav delujejo skupaj šele nekaj let, igrajo popolnoma usklajeno, z občutkom drug za drugega. Bolj kot izpiljena medigra pa navdušuje že omenjena raznolikost, zaradi katere dobiš kmalu občutek, da če bi slišali le posamezne komade s tega albuma, nikakor ne bi mogli dobiti celotne slike o tem, kaj Elina Duni pravzaprav počne. Pesmi (in tudi aranžmaji ter še posebno način izvedbe) se namreč med sabo tako razlikujejo, kot bi malone šlo za druge glasbenike. A spet so na albumu fino zložene, da tvorijo trdno celoto. Tudi ko se loti tradicionalnih napevov, se Dunijeva gradiva loteva različno: od melanholičnih napevov, v katerih je v ospredju njen zasanjani glas, prek eksperimentalnih vokalnih akrobacij, blizu freejazzovskemu drobljenju zvoka (ki se mu pridružijo tudi preostali glasbeniki), vse tja do klasičnih (a še kako mikavnih in zvočno lepo zaokroženih) reinterpretacij francoskih šansonov ali (enkrat samkrat) elegantno zapetega jazzovskega standarda Solitary Moon Johnnyja Mandela. Različne in tudi zelo zahtevne načine petja obvlada z lahkoto, ob čistem in sugestivnem vokalu pa navduši tudi z igrivostjo in poglobljenostjo. Že ko sem si prvič zavrtel ta album, sem pomislil, da bi o njem oziroma o Elini Duni moral povedati kaj kratkega in jedrnatega, a sem isto misel pozneje našel v neki oceni njenega ustvarjanja. Pa bom vseeno povedal: Elina Duni je odkritje!

Medtem ko bomo lahko Dunijevo slišali prvič v živo, je violinistka Carla Kihlstedt tako rekoč stalna gostja naših odrov, saj nas je obiskala s tremi različnimi bendi (Tin Hat Trio, Sleepytime Gorilla Museum, Cosa Brava). Tokrat prihaja z lastnim projektom, triom 2 Foot Yard, v katerem sta še violončelistka Marika Hughes in bobnar Shahzad Ismaily (član Ribotovih Ceramic Dog). Vsi trije igrajo poleg svojih glasbil še kopico drugih ter uporabljajo raznotere elektronske učinke. Na albumu gostuje še dober ducat gostov, a je zvok daleč od pretirano nasičenega ali preveč produciranega. Čeprav sem nekajkrat našel opazko ali kar oznako za njeno glasbo »komorni pop«, sem že po bežnem poslušanju odkril, da je napačna in varljiva. Komorna so že lahko posamična glasbila (violina, violončelo; no, v bistvu smo navajeni, da jih povezujemo s komorno glasbo), a je muzika dostikrat odigrana precej ostro, zelo rockovsko. Ne nazadnje so godala uporabljali že Beatles in tudi z njimi bi našli kar nekaj povezav v počasnejših pesmih, vendar se bend nekajkrat kar nasrši od malone distorziranih zvokov. Poleg »komornih« glasbil je v nemirni godbi najti še sila različne zvoke, med katerimi električna kitara nima nepomembne vloge. Prav kitara v sodelovanju z violino velikokrat usmerja tok pesmi in skladbam daje naboj – od sanjskega tankočutja do razdiralnih bruhajočih odkruškov hrupa in šumenja.

Zgradba teh »pop« pesmi je kajpak daleč od konfekcijskega trendovstva. So svojeglave in sugestivne variacije na možnosti spreminjanja in pregibanja današnje forme pop pesmi, ki je izšla iz 60. let z združitvijo folka in rocka. Carla jim prida (na)dih avantgarde, novega vala in kitarskih bendov ali eksperimentalnih povezovanj več stilov (Laurie Anderson). V enem hipu nas spomni na PJ Harvey, v drugem na Leonarda Cohena, ves čas pa z izpiljenimi aranžmaji nekonvencionalnih zvočenj opozarja na posebnost in samosvojost.

Mario Batelić