MARIANNE FAITHFULL

Easy Come Easy Go

Naïve, 2008

Pri ploščah priredb je vedno zanimiv že sam izbor. Še preden si jo poslušalec zavrti, ima v mislih določen namen, mogoče gre za poklon manj znanim avtorjem in izvajalcem, morda dotični razkriva poglavitne vplive, morda pomeni le preprosto komercialno potezo. Po preletu avtorjev oziroma izvirnih izvajalcev na plošči Easy Come Easy Go je prvi vtis nadvse mešan. Le po kakšnem ključu je tokrat izbirala Marianne Faithfull? Še dobro, da je razširjeni izdaji plošče dodala informativni DVD s krajšo izpovedjo, kako in zakaj. S producentom Halom Willnerjem sta šla skozi stotine pesmi in preprosto izbrala tiste, ki se najbolje prilegajo njenemu glasu in interpretaciji. Njen glas pa je z leti le pridobil. Prav nič se ne poznajo zdravstvene težave, zaradi katerih se je za nekaj časa umaknila s koncertnih odrov. Easy Come Easy Go je nadaljevanje plošče Strange Weather izpred 20 let. Tudi takrat ji je bil v pomoč Hal Willner, ki je tokrat priskrbel sanjsko zasedbo. Jedro te so kitarist Marc Ribot, basist Greg Cohen in bobnar Jim White z manjšo pomočjo dolgoletnega kitarista Barryja Reynoldsa, trobentača Stevena Bernsteina, čelistke Jane Scarpantoni, violinista Warrena Ellisa in drugih. Pri številnih interpretacijah so vskočili še bolj ali manj znani pevci in pevke. Ne more manjkati Nick Cave, ki je že za njen prejšnji album Before The Poison pomagal napisati tri pesmi. Ne manjkajo sodobni trubadurji, nepogrešljivi Antony in nežna Cat Power, ki je s svojim izborom priredb na ploščah Jukebox in Dark End Of The Street zajela podoben spekter. So country balade, ljudske pripovedi, neskončna zakladnica Motowna in tudi novi rock. Pohvalno, večinoma manj znani napevi, ne le zlajnane, zanesljive uspešnice. Sedaj te pesmi zvenijo kot napisane posebej zanjo. Z Halom nista ponovila napake z albuma Kissing Time, ko je Marianne podlegla nekaterim sodobnim prijemom (predvsem Beckovemu elektro funku) in zašla s svoje poti. Vrhunska zasedba je vse posnela praktično v živo in pri tem ni imela težav z raznovrstnostjo gradiva. Album zveni enovito, teče, tudi po zaslugi produkcije, ki v ospredje potiska glas Marianne Faithfull, naj dokončno izvedo, kdo je tu šefinja. To niti približno ni več pop marioneta iz sredine šestdesetih let, njena prezenca danes je nekaj povsem drugega. Sedaj je v pesmih čutiti samozavest, odločnost, a tudi senzibilnost, ki ji je ni treba na vso moč razkazovati. Njene rane so zaceljene, a vsaka čustvena brazgotina iz preteklosti je pustila sled v njenem glasu.

Če bi zapisal, da je Easy Come Easy Go njena najboljša plošča, bi po krivici v senco postavil številne njene prejšnje. Recimo raje, da sta aktualni izbor in izvedba najboljši prerez, kaj je oziroma kaj pomeni Marianne Faithfull.

Janez Golič