GRUPO CULTURAL REVOLUCIONARIO

Somos mucho mas que dos

Samozaložba, 2008

LA OTRA CULTURA DF

¡Alto a la guerra!

Samozaložba, 2008

Grupo Cultural Revolucionario je skupina glasbenih revolucionarjev maoistične ideologije, ki v mehiški državi Chiapas deluje znotraj gibanja za enakopravnost žensk. Dvojna plošča z naslovom »Nisva samo dva, veliko več nas je«, vzetim iz pesmi Te Quiero (Rad te imam) urugvajskega pisatelja in pesnika Maria Benedettija, ima zato na zadnji strani citat Mao Cetunga o tem, da je vojska brez kulture nevedna, ki sovražnika ne more premagati. Mao nas poleg tega opominja, da je revolucionarna kultura močno orožje za ljudske množice. Še posebno pomembna je v času, ko se revolucija šele pripravlja, saj se z njo »ideološko pripravlja teren zanjo«. Mehiški upornik Subcomandante Marcos to zelo dobro ve, ker je tudi sam najprej postavil stran na internetu in se šele nato v javnosti pojavil z zakrinkanim obrazom in puško v roki. Plošča aktualnih mehiških revolucionarnih pesmi, ki je pred nami, prihaja neposredno iz mehiških ulic. To so izdelki, ki jih je težko kupiti v velikih trgovinah s ploščami, niti po internetu. Ovitki so praktično ročno delo, v njih pa se skrivajo prepečene zgoščenke. Rdeča nit te dvojne plošče je skupni boj upornikov iz mehiških držav Oaxaca in Chiapas. V Oaxaci se že od leta 2004 borijo proti njihovemu skorumpiranemu guvernerju Ulisesu Ruizu Ortizu, ki je med drugim leta 2006 z nasiljem utišal proteste tamkajšnjih profesorjev. Septembra ga je 193 delegatov APPO (Ljudske skupščine Indijancev iz Oaxace) razglasilo za nezaželenega v državi, o njem pa so začeli prepevati tudi pesmi. Ena od njih, ki jo lahko slišimo na tej plošči, se, recimo, imenuje Ya Cayo! (Je že padel), kar pa je za zdaj še vedno le indijanska pobožna želja. Tako omenjeno skladbo kot pesem Protesta Infantil (Otroški protest) na plošči izvaja otroški zbor Niños de la Gloria (Otroci slave), kar je seveda precej pretresljivo, če človek pomisli na to, kdaj sistem že začenja indoktrinacijo. Precejšen del albuma zavzemajo skladbe revolucionarnega pesnika Refugia Gonzaleza, ki piše o proletarski ženski. Prepletanje revolucionarne poezije in glasbe je prisotno na obeh ploščah, čustvene interpretacije revolucionarne poezije pa nas spominjajo na zlate čase kulture pri naših partizanih. Da je med dvajsetimi posnetki tudi hvalnica komunistični partiji, ob vsem tem verjetno niti ni treba posebej omenjati. Ovitek plošče je seveda rdeč, kot se za avtentično maoistično revolucijo tudi spodobi. Vsekakor zanimivo prepletanje revolucije, politične propagande in ljudske pesmi, v kateri izvajalci, recimo, tudi pojejo, da nimajo »časa za filozofiranje«. Kar je čisto res, saj se s tem ukvarjajo njihovi voditelji.

Naslov ¡Alto a la guerra! in podnaslov povesta vse: Ustavimo vojno in Pripravljeni smo na upor. Spet gre za ploščo mehiških upornikov iz Chiapasa, ki jo prav tako distribuirajo predvsem po uličnih stojnicah, namesto opozorila o prepovedi presnemavanja pa je na njej zapisana prošnja, naj kupec naredi čim več kopij. La Otra Cultura DF je kulturna frakcija zapatistov iz mehiške prestolnice, v njej pa delujejo različne kulturne skupine, ki se borijo proti globalizaciji in sodobnemu kapitalizmu. Njeni člani se ukvarjajo z glasbo in poezijo, posebno pozornost pa namenjajo tudi teoretičnim in umetniškim tekstom Subcomandanteja Marcosa. Zanj je znano, da piše in objavlja tudi pesmi in zgodbe, pred časom pa je skupaj z mehiškim pisateljem Pacom Ignaciom Taibom II. izdal tudi kriminalko. Plošča ¡Alto a la guerra! se začne pomenljivo, z izvedbo legendarne pesmi o Che Guevari Hasta Siempre kubanskega glasbenika Carlosa Pueble, potem pa je mogoče slišati nekaj tradicionalne mehiške ljudske glasbe (Huehuetlotolli, Ti Feu) in sodobne ljudske revolucionarne muzike, med katero je najbolj udarna pesem Directo Al Corazon Del Capital (Neposredno v srce kapitala), katere besedilo govori o tem, kako so mehiški Indijanci z uporom udarili v srce kapitala, eden njenih verzov pa se glasi: »Niti Coca Cola niti Christian Dior.« Takoj na začetku spremne knjižice z objavljenimi besedili je zapisano, da gre za antikapitalistične pesmi, ki so nastale znotraj gibanja mehiških zapatističnih upornikov pod okriljem Zapatistične vojske narodne osvoboditve (EZLN).

Tudi pri tej plošči gre za pomemben zgodovinski dokument, ki prikazuje raznolikost in kompleksnost mehiškega zapatističnega gibanja pod vodstvom Subcomandanteja Marcosa, ki je pomembno vplivalo na zadnje politične spremembe v Latinski Ameriki. Absurdno pri tem je, da se je praktično vsa Južna Amerika že obrnila v levo, Mehika, kjer se je nova levica začela, pa še naprej ostaja pod vodstvom liberalne vlade, ki ščiti kapital in ne Indijancev. Morda tudi zato, ker je Subcomandante Marcos od nekdaj opozarjal, da ga konkretna oblast ne zanima. V tem je podoben vzorniku Che Guevari, ki se je po kratkem postanku na oblasti na Kubi (bil je minister za industrijo in guverner banke) raje podal naprej v gverilo. Na kubanski oblasti je tedaj ostal Fidel Castro. Subcomandante Marcos pa v svoji revoluciji nima partnerja, ki bi politično iztržil njegov boj. Navsezadnje je tudi Fidel na oblasti lahko ostal le tako, da se je znebil soborcev. Neposredne posledice Marcosovega kulturnega in medijskega boja, katerega sestavni del je tudi pričujoča plošča, je zato mogoče videti povsod drugje, še najmanj pa v sami Mehiki.

Marko Jenšterle