GUNS N' ROSES

Chinese Democracy

Geffen, 2008

Guns n' Roses so v svetovnem pogledu ena izmed najbolj poznanih in razvpitih zasedb, ki je z inovativnim pristopom do tradicije rocka ob koncu 80. let dosegla neizmerno slavo. Ob izdaji prvenca Appetite For Destruction leta 1987 so se zavihteli do milijonskih naklad in statusa stadionskega benda. V svojem času je pomenila nekakšen stranski, a tudi komercialno najuspešnejši produkt tedanjega glamrockovskega gibanja, ki je v 80. letih kraljeval na zahodni ameriški obali. Axl Rose, Slash in Duff McKagan so ob drugih članih postali simboli generacije, kontroverzne osebnosti, željne škandalov, lahkega denarja in medijske pozornosti. Ob izdaji malce pretenciozne dvojne plošče Use Your Illusion leta 1991 je zgodba Guns n' Roses dobila še bolj neverjetne razsežnosti, obenem pa je nakazala zaton kreativnosti benda. Bolj kot je frontman Axl Rose v svoje roke jemal vajeti kariere, v večje ustvarjalno brezno je padala zasedba. Zadnji skupni izdihljaj The Spagetti Incident, zbirka predelav starih punk in glam rock komadov iz leta 1994, je pomenil generalno polomijo. Ko so ključni in nepogrešljivi člani zapuščali samovoljnega in ekscentričnega Axla, se je ta vseskozi širokoustil okoli nadaljevanja bleščeče kariere. A tega v najavljeni obliki ni nihče dočakal. Ime dolgo pričakovane plošče Chinese Democracy je bilo najavljeno že pred desetimi leti, medtem ko so prvi komadi zanjo nastali že nekaj let prej. Tako je album z leti opravičevanj in neaktivnosti postal predmet posmeha in obenem pričakovanja. Založba Geffen je skupini že davno nakazala milijon zelencev predujma za snemanje in ustvarjanje novega materiala, ki ga je vodja ustvarjal z vedno novim naborom sodelujočih glasbenikov. V zameno in povračilo nastalih stroškov je bila pred štirimi leti tako izdana kompilacija največjih hitov tega nekdaj legendarnega benda. Axl Rose je v času, ko so Slash, Izzy in Duff ustvarjali samostojno ali v zasedbah, kot so Slash's Snakepit, Velvet Revolver in Neurotic Outsiders, povzročal incidente na zabavah in javnih prireditvah losangeleške estrade ter hkrati pripravljal svoj veliki umotvor. Po več kot desetih letih se je plošča Chinese Democracy materializirala in doživela veliko pozornosti že zaradi burne preteklosti, obenem pa je pri zvestih oboževalcih dvignila tudi velika pričakovanja, nekakšen sodni dan, ki bo povedal in pokazal, kaj sploh ima še povedati in pokazati Axl Rose. Nova plošča oziroma kompilacija norosti zadnjih desetih let je tako že na povsem prvi posluh po pričakovanjih milo rečeno prisiljen, neinovativen in glasbeno nezanimiv izdelek, ki ne premore niti trohice samorefleksije. Že naslovni uvodni komad da slutiti, da imamo opraviti z reciklažo preteklosti v novi preobleki, ki dokaj elementarne rockovske vzorce dopolnjuje z občasnimi, povsem poljubnimi solističnimi ekshibicijami, različnimi simfoničnimi podlagami in rednimi elektronskimi sekvencami. Predvsem pa je v prvem planu značilni vokalni prispevek Axla, ki pokriva večji del ustvarjenega materiala. Pesmi so tako poleg vokalista prispevali najrazličnejši glasbeniki, ki so v različnih obdobjih soustvarjali album. To so Josh Freeze iz zasedbe A Perfect Circle in Vandals, Brian Caroll ali Buckethead, Robin Finck iz Nine Inch Nails, Tommy Stinson iz The Replacements in drugi.

Ob tej težko pričakovani plošči vsekakor ne velja izgubljati preveč besed, saj so Axl Rose in njegovi prenovljeni Guns n' Roses prepričali, da je njihovo vztrajanje na sceni za vsako ceno vsaj skrajno pretenciozno, če ne že nepotrebno. Namesto velike umetnine, ki bi jo ob tako dolgem ustvarjalnem procesu tudi lahko pričakovali, je javnost soočena z monotonostjo glasbene slike nove zasedbe, ki izvaja nekakšen sodobni pop rock brez nekdanje nalezljivosti in spevnosti. V duhu sodobnega časa smo tako priča še enemu debaklu nekdaj zasluženo velikega benda.

Miha Colner