HUNTSVILLE

Eco, Arches and Eras

Rune Grammofon, 2008

Norveški trio prekaljenih improvizatorjev (Ivar Grydeland, Ignar Zach in Tony Kluften) nas z drugo ploščo pelje v izjemno pretkana in subtilna sozvočja ponotranjenih raznorodnih godbenih tradicij, vpetih v povsem lasten zvočni univerzum. To je prva in glavna odlika pričujoče plošče, saj smo v zadnjem desetletju in več priče vtiranju raznolikih izkušenj preteklosti v sodobni zvočni milje, ki brklja po odmevu kontrakulture šestdesetih, od folka, hipijevstva do avantgardizmov v jazzu, zaužitja svobode v improvizaciji in eksperimentov v sodobni klasični glasbi, predvsem skozi hipnotično repetitivnost minimalizma v sožitju z bolj opojnimi vzhodnjaškimi tradicijami. V ta historičen ovoj so vstopile tudi izkušnje punka in sodobnih elektronskih praks. Pregneteno je ustvarilo nove zvočne miljeje izmuzljivih koordinat, ki se odstirajo v delu številnih zasedb, kolektivov in posameznikov. Če se omejimo zgolj na skandinavski konec, se tovrstna strujanja najbolj odstirajo v izdajah švedske založbe Häpna, kamor bi zlahka pripeli tudi pričujoči trio Huntsville, ki delno spominja na delo švedskih kolegov Tape. Toda norveška zasedba vendarle izdaja pri Rune Grammofon, glede na pedigre članov zasedbe – vsi namreč izvirajo iz radikalnejših odmikov od forme in zaprtih glasbenih idiomov, estetike, izvirajoče iz emancipatornega odmika od ameriške veje jazza evropskih glasbenikov – pod pokroviteljstvom svobodno improvizirane godbe. Ravno ta izkušnja v njihovi glasbi odstira povsem neprisiljeno, skrajno sproščeno spajanje različnih vsebin v enovit, mehko zveneč, hipnotičen splet raskavih kitarskih akordov, mehkobnih strunskih zvenov, repetitivnih poliritmij, podaljšanih tonov in toplih harmonskih prelivov v opojnem objemu drona, ki skrbno tkejo linijo med zgodovino in sodobnostjo, med ruralnim in urbanim. Novost plošče Eco, Arches and Eras v primerjavi s prvencem je tudi ta, da se v dveh skladbah triu priključi magičen vokal Sisdel Endressen, ki ne poda glasbi pomenskosti, pač pa dodatno zvočno plast. Zasedba poleg osnovne postavitve kitara-kontrabas-bobni v svoj izraz vpenja kitaro lapsteel, bendžo, indijski harmonij srutti box, sarangi in prirejene table, kar lahko na prvi prisluh obeta zgolj opojno, begajočo neohipijevsko iskanje vznesenosti v neskončnih improvizacijah, ki brkljajo po različnih tradicijah, skratka izraz, ki je danes bolj ali manj uspešno vseprisoten – tudi na naših tleh vsaj v snovanju zasedbe Salamandra Salamandra in še bolj v duetu Čarangi. Odmik skupine Huntsville leži v preciznosti njihovega spontanega skladanja, v skrbnem prepletu različnih elementov, v magični sinergiji, ki različnih izrazov – od ameriškega folka do sodobne klasične glasbe – ne citira, temveč po svoje tolmači, kar se v mirni maniri razpira z obeh plošč, s prvenca in z Eco, Arches and Eras. Gre za odmik od tradicij, spretno igranje z reminiscencami, pa tudi za odmik od trendovskih spajanj le-teh, ki v psihedelični, ponekod melanholični, drugič spet v vzneseni maniri drobijo glasbo v nov jezik, stran od neohipijevstva, neofolka, vseprisotne repeticije, obujanja koreninic ameriškega folka in ambientalnih klišejev, vezanih na sodobno skandinavsko glasbo zadnjih dvajset let. To je mehkobna godba, ki pa v sebi nosi neverjetno težo. Omenjeni album je dvojna plošča; drugi disk vsebuje posnetek njihovega nastopa z gostoma, tolkalcem Glennom Kotchejem iz zasedbe Wilco in kitaristom Nelsom Clinom, koncert pa da izdaji še dodaten čar in vrednost.

Luka Zagoričnik