Letnik: 2009 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: BIGor

KANSKY

Kansky

Samozaložba, 2008

Pri nas je svet na glavo obrnjen! Logična pot je, da mlada skupina pošlje v svet pesem. Z njo ogreje radijsko poslušalstvo, z morebitnim spotom privabi še na gledanje glasbe mahnjene ljudi. Nizanje singlov je pri nas zaradi razsule medijske krajine, ki ne pozna normalne lestvice hitov, prej raca oziroma fiktivno dejanje na papirju kot pa strateška poteza pri preboju na sceno. Medtem ko domače založbe sedijo s sploščenimi zadnjicami na ušesih, zapirajo »štacune« pod pritiskom grozečih bankrotov oziroma si tu in tam samozadostno (o)perejo roke z zvezdicami enodnevnicami, se večina novih domačih zasedb prisiljeno zateče k edini normalni rešitvi za naš na glavo obrnjen svet in izda ploščo v samozaložbi. V teh visokotehnoloških, digitaliziranih in medmrežnih časih ostaja album prepomemben element za vsakega kolikor toliko resnega izvajalca. Z njim naredi prelomnico v karieri. Stopi naprej. Izid prvenca je še toliko bolj nepozaben trenutek. Vendar žalostna usoda večine slovenskih skupin in izvajalcev je, da se po prvem albumu ustavijo, obnemijo, izginejo. Brezperspektivnost domačega trga je osrednji razlog za to samomorilsko nagnjenje. Upajmo, da se bodo tej črnogledosti izognili fantje iz skupine Kansky. Tri leta po uradnem obstoju so poslali v svet čvrsto prepariran prvenec, ki vliva veliko upanja. Z njim je ta mlada rockovska zasedba zelo prepričljivo stopila na domačo sceno.

Kvintet Kansky prihaja iz združbe, ki domuje pod streho že na pol kultne Barake v Zalogu v Ljubljani, kjer s kolegi iz skupin Pussyfinger in Carnaval zadnja leta kuhajo opojne težkorockovske jote in golaže. Skupna rdeča nit glasbenega ganga je hard rock in stoner rock, ki ga vsaka skupina po svoje navije in naplete. Kansky so otroci modernega, zmešanega časa. Zato ne preseneča, da trdorockovsko nažiganje pogostokrat eklektično prepletejo z odtenki ne ravno ortodoksnih rockovskih rifov. Čeprav ne morejo skriti, da je težkorockovski zvok devetdesetih let, od Metallice in Biohazard, prek Suicidal Tendencies in Prong do Soundgarden in Alice In Chains, osnova njihove lirike, razbijajo predvidljivost zvočnih šablon. V naelektren zvok se z občutkom in domišljijo prikradejo funkovski rifi, postrockovska atmosfera, apokaliptični podtoni, jazzovsko-rockovska fuzija, reggaejevski dim. Z razgibanim hibridnim prvencem je skupina Kansky brez večjih težav prestopila čez začetniške tegobe in se predstavlja z zrelo glasbeno govorico, v kateri se nalaga sloj na sloj. Na njihovi gladini postavno plava angažiran saksofon, ki uspešno razbremenjuje zvočni zid. Dovolil si bom pretiravanje: saksofonist Igor Urh je prefinjeno zabelil ta album, kot je saksofonist Steven MacKay pustil svoj pečat na epohalni plošči Funhouse. Kansky so prepričljivo udarili. Trdorockovski zanos zaključi motiv enajste točke na albumu, ki nakaže, da niso rekli zadnje besede, in daje upanje, da znajo kmalu zapolniti luknjo na domači sceni, ki je nastala po žalostnem koncu prleških Dežurnih krivcev. Boj za ušesa se je šele začel!

BIGor