MASSIMO DE MATTIA QUARTET

Mikiri

Splasc(H), 2008

Ko sem z ovitka prebiral imena članov kvarteta, še ene italijansko-slovenske zasedbe, v kateri slovenske ritmične barve in odtenke brani naš vsestranski Zlatko Kaučič, sem v hipu ugotovil, da mi je polovica članov – ob Kaučiču še njegov stari sodelavec, pianist Bruno Cesselli – še kako dobro znana, druga polovica – vodja zasedbe, flavtist Massio De Mattia, in kitarist Denis Bisaon – pa popolnoma neznana. A sem se motil! Po brskanju po digitalnem spominu se je namreč izkazalo, da sem gotovo moral slišati za Massima De Mattio, pa tudi poslušal sem ga, in sicer na odličnem koncertu v ljubljanskem klubu Gromka znotraj 45. ljubljanskega jazz festivala leta 2004, ko je z drugimi člani kvarteta saksofonista Luciana Carusa z zagretim »chicagovskim« nastopom navdušil in ogrel klubsko ozračje. A spet sem, po poslušanju le nekaj skladb, ugotovil, da imam opravka z drugačnim glasbenikom, kot sem se ga spominjal z Metelkove. Tokrat je zvočno ogrodje bolj komorno, včasih glede izraznih postavk (varljivo) minimalistično, vsekakor pa bolj introvertirano, kontemplativno. Mahoma nas navdihnjena igra četverice popelje v še neraziskana polja nove (klasične in druge) muzike, večidel pa pretkano obdeluje ozko mejo med jazzom in svobodno improvizirano godbo. Kljub slednjemu je ves čas jasno, da gre za premišljeno strukturirane skladbe in nastavke ter da se ustvarjalci odlično znajdejo v prekopicavajočih se, ves čas spreminjajočih se aranžmajih. Kontemplativnim pasažam, ki jih po navadi vodi flavta ob spremljavi ritmičnega klavirja, sledijo razigrani, razburkani deli, v katerih vsi člani pošteno spreobrnejo začetni tok in ton komada. Ob avtorskih skladbah vodje zasedbe ter Cessellija in Giovannija Maierja kvartet odigra tudi komad Something Sweet, Something Tender s ključne Dolphyjeve plošče Out To Lunch! (mimogrede, splačalo bi se preveriti, kako se je De Mattia lotil obnove kar cele te plošče, ki jo je posnel z zasedbo Phophonix Orchestra).

Kvartet je najboljši takrat, ko iz popolne umirjenosti preide v naskok, v brstenje zvokov in poliritmične prekucije, kjer ni nič gotovega ali vnaprej zapovedanega in te za vsakim voglom čaka novo presenečenje. Enkrat nepričakovani kitarski solo (ki je daleč od standardnega ali klasičnojazzovskega!), drugič značilne Kaučičeve intervencije v drobljenju in razpršitvi zvoka s filigranskim igranjem po činelah ali uporabo drugih zvočil in zvočnih učinkov, tretjič popotovanje k zvočni poetiki Daljnega vzhoda. Odmevi slednje (z zamolklimi toni, odmevajočimi, globokimi činelami, premolki, počasnim odvijanjem) nikakor ne smejo presenečati, kajti naslov albuma izhaja iz japonske filozofije. Mikiri je zmožnost razločevanja (ali zaznavanja) položaja oziroma stanja. Kar se seveda sliši kot idealen opis kreativne muzike sploh ter v našem primeru še posebno ustvarjanja te pretkane četverice. »Mikirijevske« glasbe se ne da poslušati mimogrede ali v ozadju. Zahteva obe ušesi in tisto, kar je vmes. Hoče, da pademo notri tako, kot so to storili ti glasbeniki. Ali se bomo v njej izgubili ali našli, je stvar posameznikove čuječnosti. Svojo boste lahko preverili 10. februarja v Klubu CD.

Mario Batelić