Letnik: 2009 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Janez Pirc

MOUNIRA MITCHALA

Talou Lena

Marabi, 2007

O Čadu je tako glasbeno tudi kot sicer slišati zelo malo v tem delu Evrope. Če pa že, je to navadno samo v zvezi s politično nestabilnostjo v državi in tragičnimi dogodki v sosednjem Sudanu. Ta sahelsko-saharska država je razpeta med kulturami in političnimi interesi tako severne, zahodne, vzhodne kot osrednje Afrike in je v svoji postkolonialni zgodovini poznala le krajša obdobja miru. To je tudi eden glavnih razlogov za razmeroma šibko (popularno)glasbeno produkcijo in slabo mednarodno poznavanje čadskih glasbenikov v Evropi. Morda najbliže smo v zadnjih letih prišli enemu od nosilcev čadske popularne glasbe še iz sedemdesetih let na odlični kompilaciji Golden Afrique – in sicer pevcu pod imenom Maitre Gazonga. Pri francoski založbi Marabi pa je v prvih mesecih leta 2008 izšel prvenec (čeprav album uradno nosi leto starejšo letnico) mlade čadske pevke, Mounire Mitchale, dobitnice nagrade Radia France Internationale za odkritje leta 2007. Med popularnimi glasbeniki Čada je skoraj tridesetletna Mounira praktično edina ženska, ki se ji je uspelo uveljaviti z javnim glasbenim delovanjem oziroma nastopanjem. Pod pravim imenom Mounira Khalil Alio je v zadnjih letih vztrajno in vse bolj prisotna na sceni domače N'Djamene, glavnega mesta Čada. Leta 2005 jo je h koncertnemu projektu African Divas povabil tudi znani francoski didžej, Fréderic Galliano, s čimer je dobila priložnost nastopanja po različnih odrih sveta v družbi še nekaterih drugih bolj ali manj uveljavljenih afriških vokalistk. Kmalu potem je v domačem mestu naredila prve studijske posnetke za skladbe, ki sestavljajo tudi pričujoči album. Pesmi zanj so bile potem skoraj v celoti sicer posnete v Franciji, tako da se je v zasedbi spremljajočih glasbenikov znašla pestra skupinica instrumentalistov z različnih koncev Afrike.

Mounira je avtorica vseh skladb in besedil, poleg vodilnih vokalov pa na albumu ponuja še spremljevalne. Gre za popolnoma akustičen izdelek, kjer spremljevalno jedro tvorita zvok strunskih glasbil in minimalističnih tolkal. Največji instrumentalni poudarek je na kitari, tej pa se občasno pridružijo še arabska lutnja in violina ter majhna čadska lutnja garaya. Po zvočnem vtisu je muziko težko primerjati z drugimi bolj znanimi zvrstmi sahelsko-saharskega pasu Afrike. Morda še najbolj zadiši po delu sodobne sudanske glasbe z lutnjami in tolkali. Mounirina namreč združuje številne čadske tradicionalne prakse z ritmičnimi vplivi drugih podsaharskih regij. Čad je podobno kot večina držav v podsaharski soseščini država z množico ljudstev in več kot sto govorečih jezikov, zato tudi ne preseneča, da so pevko navdahnili predvsem številni regionalni ritmi. Poseben pečat pa prav gotovo daje še spremljevalna zasedba sama. Basist in kitarist sta malgaškega rodu. Slednji, Razanakoto, sicer igra v zasedbi malgaškega mojstra na valiho, Rajeryja, tolkalec Biayenda je vodja priznane kongovske zasedbe Tambours de Brazza; drugi glasbeniki so iz Čada. Mounira Mitchala poje večinoma v čadski arabščini, besedila pa so jasno družbeno angažirana. Kot oseba, ki je bila rojena med vojno, v začetku leta 2008 pa je bila spet priča spopadom v domačem mestu, ima več kot tehtne razloge, da v pesmih spodbuja k miru in enotnosti med prebivalci. Eno od skladb je posvetila tudi tragediji v sosednjem Darfurju, od koder je v Čad pribežalo v zadnjih letih nad 200.000 beguncev.

Ustvarjalka je čadski popularni glasbi s prvencem prinesla veliko drznosti, dinamike in svežine tako z zvočno sliko kot z besedili. Energično pevko s takšno zavezanostjo spoštovanju domačih kulturnih biserov in odprtostjo do najbolj igrivih primesi z drugih delov Afrike gotovo čaka še bogata ustvarjalna pot. Lahko samo upamo, da je na njej ne bodo ustavljale ovire nepredvidljivega čadskega vsakdana.

Janez Pirc