JURE PUKL

The Long Run / Live Takes

ORF Edition Jazz Austria, 2008

Jure Pukl, pihalec in skladatelj, pravzaprav ne potrebuje več temeljitejše predstavitve. Predvsem njegovo samostojno delo, ki se je diskografsko začelo leta 2003 s prvencem The Wizard, posnetim s prvo postavo njegovega Virus Quinteta in izdanim pri založbi Goga Musica, ves čas pozorno spremljamo. Glede na številna sodelovanja, izmed katerih so bila nekatera posneta že konec prejšnjega tisočletja, pa se je v etru zagotovo pojavljal tudi že prej, a mu takrat še nismo posvečali takšne pozornosti. The Long Run je njegov četrti avtorski album. Prav v okviru takšnih dogodkov je Pukl leta 2005, 2007 in lani nastopil s tremi različnimi zasedbami, skrben in dobro razvrščen izbor posnetkov, ki so takrat nastali, pa predstavlja vsebino tega albuma. Mimogrede: letos je izšel še en zanimiv album, Live In Kamot, pri katerem Puklove vloge ni mogoče prezreti. Posnel ga je z zasedbo Alpe Adria Jazz Ensemble in je tudi koncerten. Septembra lani pa je v New Yorku z ameriškimi pomagači že posnel gradivo za naslednji studijski album. The Long Run torej vsebuje izbor posnetkov z nastopov na prireditvah Ö1 – Jazznight. Ta dogodek avstrijska radiotelevizija organizira vsako leto. Temu ustrezno je nastopil s tremi različnimi zasedbami. Zelo primerno se mi zdi, da je med šestimi posnetki s tremi objavljenimi dan poudarek aktualnim, tj. lani nastalim, medtem ko sta dva od predlani in samo eden poseže v zgodovino, leto 2005. Ne glede na spreminjanje zasedb, relativno dolgo obdobje, v katerem so posnetki nastali, in na različnost ustvarjalnih pristopov, ki se kažejo v njih, je album neverjetno kompakten. Zasluga za to gre zagotovo tudi spretni razvrstitvi skladb. Tri letošnje so nekakšna hrbtenica dogajanja in hkrati najbolj radikalen del v skladateljskem in izvedbenem pristopu, mednje pa se umeščajo bolj izrazita spogledovanja z referencami iz zgodovine sodobnega jazza. Zato tudi ne preseneti, da so najnovejši posnetki skupinsko delo članov tria, ki jih je izvedel: Jureta Pukla, ki v prvem igra indijsko leseno flavto, v drugih dveh pa tenorski saksofon, ter bobnarja Howarda Curtisa in tolkalca Güntherja Meinharta. Vsi trije tudi nosijo enoten preprost naslov Part in so le različno oštevilčeni. Oba predlanska posnetka Sava Pharaoh? in The Long Run sta Puklovo avtorsko delo (kot soavtor prvega je sicer podpisan tudi nekdo, ki se piše Miletič) in se izraziteje spogledujeta z vzorci iz polpretekle zgodovine jazza. Posebno simpatično se to pozna v prvem, ki že z naslovom, še bolj pa z igro, namiguje na referenco, ki je seveda saksofonski velikan Pharoah Sanders. Skladba The Long Run je upravičeno dala albumu naslov, saj na njem funkcionira kot njegova osrednja in hkrati tranzitivna kompozicija, v kateri so združene vse kvalitete Puklovega avtorskega in izvajalskega početja. Pri tem kajpada ne gre spregledati pomembne vloge njegovih sodelavcev: trobentača Daniela Nösiga, basista Roberta Jukiča in že pri lanskem triu omenjenega odličnega bobnarja Howarda Curtisa. V tem kontekstu dobi posnetek Puklove skladbe Fly! iz leta 2005 funkcijo zanimivega dokumenta, ki evidentno povezuje aktualnejše posnetke z zgodnjim, v pristopu bolj konvencionalnim ustvarjanjem, objavljenim na albumih The Wizard in Serendipity. Tak je tudi kvartet, ki jo je izvedel. Poleg Pukla – edinkrat na tem albumu s sopranskim saksofonom – so bili zraven še basist Jukič, pianist Saša Mutič in bobnar Andjelko Stupar. Vsebina plošče The Long Run je nov prepričljiv dokaz o vitalnosti in zdaj že tudi mednarodni prodornosti enega tukajšnjih najbolj izrazitih jazzovskih ustvarjalcev.

Zoran Pistotnik