RAJERY, BALLAKE SISSOKO, DRISS EL MALOUMI

3Ma

Contre Jour, 2008

Priznam, v izhodišču sem še vedno skeptičen do projektov, v katerih praviloma producenti evro-ameriškega rodu poskušajo cepiti na isto deblo raznorodne glasbene kulture ter pri tem računajo na kreativno izvedbeno mojstrstvo vrhunskih glasbenikov, ki se dajo k temu nagovoriti. Ja, rezultati so – če je produkcija vsaj povprečno poštena in poznavalska – praviloma izvedbeno atraktivni, privlačni v neposredni pojavnosti, a začasni, prehodni, brez trajnega učinka. Le redko ponudijo glasbeni presežek. Zato so bila tudi moja prva poslušanja tega albuma zadržana. A morda že v izhodišču manj, ker sta v tej navezi sodelovala dva, ki ju zelo cenim zaradi njunega dela in ki sta se v preteklosti že uspešno preizkusila v multikulturnih sodelovanjih. To sta seveda nesporno prvi med malgaškimi mojstri igranja na valiho Rajery in izjemen mojster igranja na koro Ballake Sissoko. Drissa El Maloumija, maroškega virtuoza na oudu, do te plošče nisem dobro poznal. Vendar je že prvi stik s to ploščo jasno pokazal, da je El Maloumi vsaj dostojen partner prej omenjenima. Vsi trije zmorejo še veliko več, kot so do tega sodelovanja pokazali v matičnem okolju. 3Ma je v tem smislu album presežkov. Glasba teh mojstrov je že davno prej ušla etnični določenosti, zdaj je dobila priložnost, da lastnemu izstopu doda še veličastno sintezo. Sintezo, ki jo je geografsko sicer mogoče zelo preprosto umestiti, kar naredi že sam naslov albuma: Madagaskar, Mali, Maroko. A se potem zelo hitro izkaže, da prav ta umestitev tokrat sploh ni bistvena. 3Ma so seveda veliko več kot geografski in kulturni lok, ki povezuje skrajna severozahod in jugovzhod Afrike v eno. Ustvarili so povsem nov transetnični in s tem transkontinentalni izdelek, ki brez dodatnih pojasnil funkcionira sam zase. Potrebuje samo neobremenjeno poslušanje.

Pri tem projektu imamo seveda opraviti z ne ravno vsakdanjim triom brenkal. Kora je najbolj značilno glasbilo mandinške kulture, v (pod)saharski Afriki so jo dokazano poznali in igrali že v 15. stoletju, izvorno je imela 21 strun in bila instrument, rezerviran za kasto griotov. V zadnjih desetletjih se je spreminjala, predvsem kar se tiče števila strun, uglasitve in načina izdelave, pa tudi s poskusi elektrifikacije (ozvočitve) ipd. Oud je seveda sorodnik in sopotnik lutnje, znan po vsem arabskem in v različicah tudi širšem muslimanskem svetu. Običajno ima deset dvojnih in eno basovsko struno. Njegovo resonančno telo ima lahko spet različne izvedenke. Valiho bi lahko opisali kot neke vrste ležeče citre, izdelane iz bambusa. Sama oblika glasbila in način njegove izdelave se na različnih območjih Madagaskarja razlikujeta, tudi število strun je drugačno, običajno pa jih ima od 16 do 24. Prav po tej plati se lahko najbolj neposredno primerja s koro.

Projekt 3Ma je pričel nastajati na pobudo Michela De Bocka, lastnika in producenta belgijske založbe Contre-Jour, ki je leta 2006 slišal vse tri mojstre igrati na festivalu Timitar v Agadirju. Vsebinsko se je izoblikoval ob dveh srečanjih glasbenikov: v decembru 2006 in v marcu 2007, ko so se v Atananarivu na Madagaskarju tudi odločili za izbor skladb, ki so jih nato med 12. in 15. marcem istega leta posneli v studiu na Reunionu. Seveda je sledilo še »friziranje« posnetkov v studiu v Belgiji, kjer so enajstim skladbam dodali še koncerni zaključek albuma, posnet v Jemnu. Album je nato izšel v začetku lanskega leta.

3Ma je album, ki ga bomo zagotovo poslušali tudi v prihodnjih letih. Plošča, ki bi jo bilo po navdušenih poročilih z redkih promocijskih koncertov v tem letu nadvse zanimivo slišati tudi v živo, verjetno izvedbeno dograjeno in repertoarno razširjeno. To se nam bojda obeta šele zgodaj jeseni, ko se bodo mojstri spet zbrali in se odpravili na skupno koncertno pot. Menda tudi v Ljubljano!

Zoran Pistotnik