RAZLIČNI IZVAJALCI

Slovenska zemlja v pesmi in besedi

ZKP RTV Slovenija, 2007

Vsak torek ob 20. uri na prvem programu nacionalnega radia že več kot 42 let odzvanja tisti znani avizo, ki napoveduje oddajo Slovenska zemlja v pesmi in besedi (v nadaljevanju SZVPB), v kateri se razlega slovenski ljudski glas v deveto (danes že globalno) vas. Pravzaprav so še pred nastankom redakcije za ljudsko glasbo (obstaja od leta 1973!) na takratnem Radiu Ljubljana tovrstne oddaje z izobraževalnim podtonom sporadično pripravljali in vodili sodelavci/ke Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, ki so v radijskem mediju našli izvrstno nišo za plasiranje strokovnega dela med ljudi. Kasnejše plošče s terenskimi posnetki niso nikoli dosegle tako številnega poslušalstva. Sicer pa je oddaja vsem bolj poznana po avtorici in dolgoletni krmarki ljudskoglasbene barke po radijskih valovih, muzikologinji Jasni Vidakovič, ki je kot nekakšen slovenski Ewan MaColl v časih, ko posnetki tradicionalne glasbe niso bili obče dostopni, poskrbela, da so se žive »štime«, kakršne je dedom in babicam podarila mati narava, slišale po Sloveniji in zamejstvu sleherni torkovski večer. SZVPB s svojim prepoznavnim, po »iz babičine skrinje« dišečem dramaturškem besedilu, ki je od vselej vezni člen posnetkov petja, godbe, pripovedi in plesa naturščikov, še danes ostaja ena najbolj poslušanih oddaj prvega programa. Skozi »performanco« tradicije nas skuša povezati s kolektivnim spominom naših (po večini agrarnih) prednikov, zamejcem ter emigrantom po svetu pa ponuditi zvočno sliko stare domovine, kakršne se morda še spominjajo in jo prenašajo na potomce. Gradivo več kot tridesetletnih intenzivnih terenskih snemanj po vsej Sloveniji in zamejstvu, ki danes predstavlja srce drugega največjega ljudskoglasbenega arhiva v državi s približno 20.000 posnetimi minutami, se tako ves čas recipročno giblje med skupnostmi ustvarjalcev in porabnikov, ki so lahko celo ene in iste osebe. Javno predvajanje posnetka ali celo nastop v živo na nacionalnem radiu (kar se je v vseh letih nemalokrat zgodilo) je navadno za našega posredovalca/ko ljudskega znanja neskončno bolj dragocen trenutek kot zgolj ovekovečenje na sicer mrtvem analognem ali digitalnem mediju, čeprav je radio skrbel tudi za izdajo zvočnih posnetkov SZVPB na kasetah. SZVPB sicer vsaj od začetkov ni dajala neposredne spodbude mladim k vrnitvi k izročilu, je pa imela, gerontološko gledano, toliko večji vpliv na starejšo generacijo pevcev in pevk, ki ni imela težav poistovetiti se s sentimentom oddaje ali pa si pozabljene viže in pesmi ponovno priklicati v spomin.

Gotovo je današnja bujna rast ljudskopevskih zborov ena od posledic učinkovanja SZVPB na podeželsko prebivalstvo, iz katerega je po večini tudi izhajala, čeprav je zadnja leta (vse bolj) posvečala pozornost tudi mlajšim, bolj urbanim novoljudskim godbam, muzikantom ter raziskovalcem. Dvojna plošča, ki je zaznamovala visoki jubilej oddaje, tako ne nosi le nostalgične, ampak predvsem visoko dokumentarno vrednost narečne besede, pesmi in zvoka, tako značilnega za Slovensko zemljo. Še na mnoga leta!

Katarina J.