LOU REED

Berlin: Live At St. Ann's Warehouse

Matador, 2008

Lou Reed se je vedno rad vračal k svojemu preteklemu delu, posebno tistemu, ki ga je javnost rada spregledala. Tudi njegova širša ljubiteljska baza. Začelo se je že z The Velvet Underground, s katerimi je naredil poravnavo v začetku devetdesetih let, s komornim ansamblom Zeitkratzer je nedavno delil oder ob »akustični« predelavi simfonije hrupa Metal Machine Music in predlani je nekajkrat v celoti v živo odigral svoj album Berlin, izvirno objavljen daljnega leta 1973. Pravzaprav je že tedaj obstajala zamisel, da bi cikel pesmi o prostitutki Caroline postavili na oder v obliki drame. Po uničevalnih kritikah, ki so se vsule na ploščo ob njeni objavi, in ob slabi prodaji je tudi ta zamisel padla v vodo. Izplavala je šele leta 2006.

No, plošča Berlin je rehabilitacijo doživela veliko prej. Lou Reed je pesmi s tega albuma sicer izvajal le poredko, konec koncev je izvedba zahtevala tudi širšo zasedbo, pihala, godala in zbor. Po kritiškem debaklu je presedlal k tistemu, kar so ljubitelji pričakovali od njega, postal je rock'n'roll žival (Rock'n'Roll Animal je naslov koncertne plošče iz leta 1974). Za rehabilitacijo so pravzaprav poskrbeli drugi izvajalci, ki so opominjali za spregledano mojstrovino s priredbami. Kot omenjeno, je decembra 2006 popustil tudi Reed sam. Tokrat ni pretirano eksperimentiral. Vpoklical je starega producenta Boba Ezrina in kitarista Steva Hunterja, ki je z Reedom igral le nekaj let, in to prav na plošči Berlin. Poleg so še mlajši, a že ustaljeni spremljevalni glasbeniki, Rob Wasserman, Tony Smith, Fred Maher, ne manjka niti otroški pevski zbor in nepogrešljiv je pevec Antony. Po slišanem se zdi, da je bila njihova poglavitna naloga kar čim vernejša koncertna izvedba posnetkov s 33 let stare plošče. Edini, ki si je dovolil nekaj več svobode, je Lou Reed. V značilni koncertni praksi prej recitira kot poje, rad zastane, čaka in potem pohiti. Ob prvem poslušanju je lahko tak pristop moteč, konec koncev se je album Berlin po rehabilitaciji na veliko poslušal in se usidral v poslušalsko zavest. Po drugi strani se Reed že dolgo zaveda, da bi bila dosledna izvedba vsaj dolgočasna, če ne celo nesmiselna. Koncert je pač »živa« izvedba, ki zahteva nekaj spontanosti in se ne sramuje manjših napak. Dodaten pogon daje pesmim Reedova kitara, ki v živo zveni ostreje in polno. Lady Day in sklepni del Caroline Says pt.1 nosita drugo energijo. Koncertna postavitev Berlina se ponaša z nazivom koncertni film, ki je v režiji Juliana Shnabla (njegov prvi film je bil Basquiat) izdan tudi na DVD-ju. Dokaj statična skupina in nekaj igranih prizorov v ozadju glasbi ne dodajata prav veliko. Zato niti ni potrebe.

Janez Golič