ROKIA TRAORÉ

Glasbe sveta '08, Cankarjev dom, Ljubljana, 2. 11. 2008

Ob predstavitvi letošnjega albuma Tchamantché se je po skoraj desetih letih na ljubljanske odre vrnila Rokia Traoré z novo zasedbo. Zelo soliden obisk koncerta in tudi dober sprejem s strani publike je bil ob tem dober dokaz velikega porasta Rokijine popularnosti v omenjenem obdobju. Z nastopom je pokazala, da je v zadnjem času gotovo ena najbolj atraktivnih malijskih glasbenih zvezd. Od njenega prvenca in prvega nastopa pri nas pa je njena glasba doživela veliko mero preobrazbe, za katero se zdi, da jo je še bolj približala neafriški publiki. Po pričakovanju je ta malijska pevka, kitaristka in avtorica skladb s člani spremljajoče zasedbe ponudila živahnejšo koncertno izvedbo del, kot pa jih je možno slišati na (zadnjem) studijskem albumu. Najbolj se je osredotočila na izvedbo skladb z zadnje plošče. Ob njej so igrali štirje izkušeni instrumentalisti, njen vokal pa je bogatila še spremljevalna pevka. Na n'goniju in električnem basu sta jo spremljala dolgoletna sodelavca Mamah Diabaté in »Disco« Minck, medtem ko so bili bobnar, kitarist in vokalistka izbrani za koncertno zasedbo. Zvočno je bilo s takšno glasbeno sestavo moč doseči zanimivo ravnovesje med osrednjimi malijskimi (bambarskimi) in zahodnjaškimi popularnimi pristopi. Rokia Traoré je namreč med sodobnimi malijskimi ustvarjalci prav gotovo ena izmed tistih z najmočnejšimi zahodnimi vplivi v svoji zvočni podobi oziroma pri komponiranju. Hkrati pa noče biti (prisilno) všečna neafriški publiki in tudi ob uporabi pretežno nemalijske postavitve na koncertu niso prevladali izrabljeni, temveč domiselni in tudi inovativni prepleti bambarskih balad in bluesa s skorajda rockom. Pri tem je bil izrazit poudarek na strunskih ter ritmičnih akustičnih glasbilih z odsotnostjo kakršne koli »visoke tehnologije«.

Koncertna dinamika je bila sestavljena iz kombinacije baladnih skladb z občutljivim zvočnim ravnovesjem predvsem strunskim glasbil, še topleje pa so bile sprejete ritmično udarne plesne skladbe. Za avtoričin nežen, praktično krhek vokal je tako primernejša prva vrsta od omenjenih, čeprav se je spremljevalna zasedba lahko dosti bolj odprla in zaživela ob drugi vrsti skladb. Zanimivo se je lotila celo predelave ene od uspešnic Billie Holiday, sicer »skrite« skladbe na zadnjem albumu, kar jo je s pogostimi funkovskimi basovskimi kitarskimi ritmikami in bluesovskim kitarskim preigravanjem v plesnih skladbah po svoje odpeljalo bliže neafriški publiki. Posebna je bila tudi izvedba dela tradicionalnega mandskega epa Sundjata, kjer je basist poprijel za harfo. Ta je v tem primeru nadomestila koro, spremljal pa ga je še odlični n'gonist. V drugem delu koncerta je Rokia pogosteje igrala tudi ritmično kitaro, nastop pa se je zaključil z žurersko obarvanim bisom, ki je bil hkrati nekakšen venček izbranih skladb nekaterih zahodnoafriških glasbenih velikanov, kot sta Salif Keita in Fela Kuti. Tako so se posrečeno poklonili nekaterim od glasbenikov, ki so na Rokio najbolj vplivali.

Koncert je gotovo privabil in navdušil veliko ljudi, ki afriško glasbo poznajo samo bežno, vendar jim jo je s tem večerom gotovo še bolj približal. Manj pa je morda zadovoljil sladokusce, kar se afriških godb tiče, saj Rokia kljub zelo dobrim spremljevalnim glasbenikom in nekaterim uspešnim delom koncerta mestoma ne deluje dovolj prepričljivo in srčno. Kot da se z nekaterimi stvaritvami ne identificira dovolj globoko.

Janez Pirc