KAZUTOKI UMEZU'S KIKI BAND

Menza pri koritu, 6. 11. 2008

Legendarni izvajalci nosijo v glasbenem svetu prenekateri obraz. Najprej so tu tisti, ki jih ena plošča ali krajše plodno obdobje izstreli med nesmrtne, nato pa jim zmanjka nabojev in mora publika na njihova stara leta loviti drobtinice z njihovih bolj ali manj mrkih pogledov in fetišističnih turnej. Potem so tu tisti, ki jih legendarne naredita surova časovna postavka in konformna nespremenljivost obrazne mimike, s katero jim tudi v zrelejšem obdobju iz koncertov uspe iztisniti maksimum. Ne gre pozabiti tudi tretjih, ki jim po dolgih letih uspe ponovno vpreči in s tem zanetiti evforijo, pri kateri se odpusti praktično vse. Kriterijev je še več, in čeprav so bolj ali manj relativne narave, je večina zmožna prepoznati legendo, ki jo v odkrivanju novih razsežnosti glasbe vodi neusahljiva ljubezen do nje. Menzo pri koritu je novembra obiskal eden takšnih. Kazutoki Umezu, vsestranski japonski pihalec in trobilec, čigar pot je prepredena z najrazličnejšimi žanrskimi in medžanrskimi izleti, saj je prepihal newyorški »downtown«, Knitting Factory, klezmerje, pop, etno in še kaj, v zadnjem desetletju pa se mu je s Kiki Bandom uspelo vsaj delno ustaliti in vse svoje znanje sublimno preliti v mešanico raznorodnih muzik, ki so mu v bogati karieri prekrižale pot. Starejši poslušalci se gotovo spomnijo njegovega obiska ljubljanskega jazz festivala v Orwellovem letu z Doctor Umezu Bandom, tokrat pa nam je v Menzi zagotovil, da tudi drugi obisk ni bil zadnji. Umezu seveda ni edini član zasedbe. Izjemno nabrit kolektiv, ki ga krasi neverjetno nalezljiva medsebojna zvočna kemija, sestavljajo še eden najvidnejših japonskih progresivnih kitaristov Natsuki Kido, že iz prejšnjih Umezujevih projektov znani basist Takeharu Hayakawa in od leta 2005 pridruženi newyorški veteran Joe Trump, ki bi lahko glede na prikazano surovo moč držal ritem tudi najbrutalnejšim metalskim bendom. Ciklus večerov Jazz pri koritu tako počasi zasluženo pridobiva ugled. Rahla zamuda, ki je na Metelkovi tako ali tako že del folklore, zglednega števila fanov ni prav nič zmotila. Uvod je kanček začinila le v primerjavi s ploščami nekoliko bolj surova zvočna podoba benda, ki pa se je z vsakim odigranim tonom vedno bolj stapljala z ostro in neposredno energijo, prihajajočo z odra. Za vzpostavitev avtoritete je bil tako potreben le uvodni del zmajskega komada Squirrelly Dragon, nadaljevalo pa se je kar v duhu frenetičnih vbodov s plošč Dowser in Demagogue. Sozvočje omenjenih albumov je z izjemo nekaj komadov zaznamovalo večino koncerta, slišali pa smo tudi novo kompozicijo, ki naj bi jo Takeharu Hayakawa skomponiral prav za to priložnost, četudi je uigranost v progresivni strukturi pričala o že dodobra izurjenem materialu. Na koncu so nas z bisom popeljali še nazaj v devetdeseta, ko je Umezu eklekticiral s Tomom Coro, Marcom Ribotom in drugimi. S stiskancem Vietnamese gospel in vzajemno obljubo o ponovnem snidenju so se po dveh dobro naoljenih koncertnih delih poslovili. Kazutoki Umezu je eden tistih glasbenikov, ki oder radi prepustijo svojemu bendu in ga ob presežkih pozorno ter z ljubeznijo motrijo. Njegovemu umiku v ozadje je tako vseskozi sledil pravi rafal Joejevih udarcev, dopolnjen s Kidojevimi vratolomnimi sprehodi po kitarskem vratu in Takeharujevim debelim basiranjem. Trenutki, ko se je gospod Umezu prav zamaknjeno pozibaval, tako niso bili redki, če pa k temu dodamo še njegovo prepoznavno barvo tona, pri kateri je včasih potreben tudi pogled k njegovemu instrumentu, saj mu iz alta ponekod uspeva izvabiti prav tenorsko zveneče melodije, dobimo nepozaben nastop. Ne preseneča torej, da Umezuja štejejo med najpomembnejše in najprepoznavnejše pihalce na našem planetu, to je v Menzi več kot dokazal. Je namreč eden redkih, ki so v en samcat komad zmožni umestiti top-shop melodijo in prepihavajoč izbruh, obenem pa kompozicijo ohraniti na trdnih temeljih. Pri Kiki Bandu tako še kako drži Feyerabendova teza, sicer podana v nekoliko drugačnih okoliščinah: »Anything goes.«

Tit Podobnik