Letnik: 2009 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Robsetić

JEAN-MICHEL JARRE

Hala Tivoli, Ljubljana, 7. 11. 2008

Na začetku novembra se je pripetil krstni slovenski obred Jean-Michela Jarra, guruja elektronske glasbe, ki je letos praznoval okroglih 60 let. V Ljubljano je prijadral z izvedbo kompletne plošče Oxygene, klasike, s katero je pred dobrimi tridesetimi leti osupnil in osvojil svet. Čeravno so bili njegovi rani izdelki (še) dovolj inovativni in solidni, je treba vedeti, da se je v anale zapisal zlasti po zaslugi spektakularnih laserskih koncertov (kjer je nekajkrat potolkel Guinnessov rekord v številu obiskovalcev) ter enormne, približno 80-milijonske prodaje albumov. Očitno je kar precej izvodov teh tudi v naših kleteh, saj je bila mala tivolska dvorana čisto napolnjena, vendar moramo pri tem upoštevati, da je imel nastop izključno sedeč značaj. Kako prikladno, hevreka! Veliko več je bilo namreč videti kot pa slišati. Jarre je še en dokaz, da se prestižnejši koncerti prevečkrat poslušajo samo z očmi. Zvok sploh ni bil slab, le deloval je pretirano dekorativno, namesto da bi bilo obratno. Heterogena publika je vseeno kazala gorko navdušenje, kar gre pripisati predvsem preprosti in stilsko dovršeni konstelaciji odra ter spretnostnim čarovnijam velikega maga. Jean-Michel je bil pravokotno obdan s celo plejado, domala »muzejem« analognih sintetizatorjev; ob strani so bili še trije pomočniki s podobno mašinerijo, gromozansko dvižno ogledalo in dodelane računalniške projekcije. Kljub vsej strahotni veščosti v klaviaturah in elektronskih rekvizitih so Jarrove instrumentalne oksidacije paradoksalno premogle bore malo žara, zato pa nas je ekscelenca toliko bolj marljivo obmetavala s kičastimi zvočnimi eskapadami in dotrajanimi učinki. Med mukotrpnim enournim lupljenjem simfonije Oxygene so se prisotni skobacali na cempete zgolj ob najbolj razgibanem odlomku petega stavka, sicer pa smo se nezadržno predajali razvlečenemu salonskemu klumpu oziroma lahk(otn)i glasbi za ozadje, kot nekateri radi porečejo newageevskim sadovom slavnega izvajalca. Ne brez razloga. Mladostnemu Francozu je pomemben šov, glasba je prejkone sekundarna – enako najbrž velja za večino občinstva. Bistveno je, da s(m)o vsi zadovoljni, čeprav samo navidez. Platonsko.

Robsetić